Berilo iz Knjige modrosti (Mdr 8,2–8) govori o modrosti kot o nekom, ki je eno z Bogom in ki v človeku prebuja kreposti. V modrosti sta zaobjeta odnos do Boga in do sočloveka. Gre za vprašanje odnosa med vero in etiko, med kulturo in evangelijem. Zato si na začetku postavimo vprašanje, kako naj vzgojno-izobraževalne ustanove v sedanjem času posredujejo modrost? V času, ko je vedenje, znanje tako v ospredju, da ga mnogi zamenjajo za modrost. Preveč daleč bi nas zapeljala analiza stanja v naši vzgoji in izobraževanju, a vendar, če želimo iskati odgovor v ključu modrosti, je po tem potrebno spomniti na nekaj dejstev. Odnos med vzgojo in izobraževanjem ostaja v našem okolju problematičen. Prav tako odnos med primarno pravico staršev do vzgoje svojih otrok in pristojnostmi, ki si jih jemlje država, ali bolj natančno, del politike, vse manj pa je tudi jasna razmejitev pristojnosti med starši in učitelji. Nerešeno je vprašanje odnosa med javnim in zasebnim šolstvom. Odprto je vprašanje pedagoške doktrine ali doktrin. V globalnem smislu je prisotna tendenca funkcionalizacije šolstva za tržne, produkcijske, konkurenčne, profitne namene. V domačem kontekstu se ne moremo znebiti ideološke vloge šole. Vprašanje je, ali šola uči za življenje, v vsej njegovi pestrosti, dinamičnosti in konfliktnosti. Pomaga mladim do smisla bivanja in do lepega življenja? – Na vsa ta in še kakšna vprašanja bo potrebno iskati in dati odgovore.
Ne glede na vsa odprta vprašanja bi v Cerkvi morali vedeti, kaj hočemo. Res je, niti sinoda niti slovenski pastoralni načrt se tega nista lotila sistematično in celovito. A na ravni vesoljne Cerkve ni tako. Cerkveni dokumenti govorijo o tem, da je šola privilegiran kraj vzgoje. Žal tega ne vidijo mnogi v Cerkvi, tako verniki kot duhovniki. Vidijo in vedo pa to tisti, ki cerkvenemu šolstvu že več kot dvajset let postavljajo ovire, da o polpreteklosti ne govorimo.
Zakaj so vzgojno-izobraževalne ustanove privilegiran kraj? – Najprej za to, ker se v njih posreduje kultura, s katero se pri mladih prebuja duhovno dinamiko njihovega radovednega in iskateljskega duha. Vsaka kultura vsebuje tudi etične in verske prvine, vsebuje vprašanja smisla bivanja. Avtentična kultura ima v sebi nekaj nadčasovnega, njeni resnični izrazi človečnosti preživijo različna časovna obdobja. Prava kultura pozna preteklost, sedanjost in prihodnost, zato ni modna, njena alternativna različica se mora dokazati, še manj pa je kultura enako javnemu mnenju. Vendar vzgoja mladih v kulturi ni možna, če ni postavljena v njihove sedanje probleme in vprašanja, v njihovo kulturo, ki pa jo je potrebno neprestano soočati s preteklimi viri kulture, ki so obrodili dobre sadove.
Vse bolj postaja očitno, da je danes potrebno v ospredje postavljati predvsem vprašanje svobode in odgovornosti. Na ti dve vprašanji pa ni mogoče odgovoriti mimo etike in religije, mimo minljivih in končnih, a tudi večnih in trdnih vrednot. Verjetno ni težko doseči soglasja z ateisti, agnostiki, skeptiki in še kom, da so vzgojno izobraževalne ustanove poseben, privilegiran kraj za vzgojo v humanizmu in oblikovanju celovitih osebnosti. Osebnosti, ki razvijajo in ne zakopljejo svojih talentov. Še slabše je, če jih zakopljejo tisti, ki so poklicani, da ustvarijo prostor za množenje talentov, to pa je lahko tako šolski sitem kot posameznik v njem. Celovit razvoj mladih je edina pot, ki pelje do modrosti, do vedenja, do znanja, ki mu je mar za celega človeka in celotno stvarstvo.
Tega se je zavedal tudi škof A. M. Slomšek, seveda v svojem času in takratni kulturi. Uporabil je vsa takrat razpoložljiva sredstva za kultiviranje slovenskega človeka. Opismenjevanje vsega ljudstva je njegova kulturna in narodna zasluga, brez česar ni ne svobode, ne odgovornosti pa tudi lastne države ne. Bil bi pa čuden škof, če bi ostal pri kulturnem prizadevanju. Njemu in nam ostaja temeljna naloga Cerkve: evangelizacija, nova evangelizacija.
Ko govorimo o cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, mislimo tudi na njihov specifični, posebni značaj in pomen. Poleg kulturnega poslanstva ima cerkveno šolstvo tudi versko, evangelizacijsko poslanstvo. Ne v smislu valilnice duhovnih poklicev ali drevesnice, če uporabimo Slomškovo prispodobo, ampak v smislu odpiranja prostora, pogojev za osebno pot vsakega posameznika pri vsem spoštovanju svobode vesti in odločanja.
Človek je in ostaja bitje, ki se sprašuje, od kod prihajam in kam sem namenjen. V ta spekter vprašanj sodijo vprašanja o Bogu. Vprašanja o Bogu niso težka za otroke in mladostnike, ampak za nas odrasle, ker smo morda v svojem doživljanju vere bili ranjeni, obremenjeni s predsodki ali celo z ideološkimi blokadami. Ni naloga cerkvenega šolstva, da se odloča na mesto mladih. Je pa naša naloga, da mlade spremljamo na poti odnosa do samega sebe, do soljudi in do Boga, oziroma do osebnega srečanja s Kristusom. Nihče se po vesti ne more odločati, če ne ve, o čem bi se naj odločal in če pri odločanju ni svoboden. Za nas v krščanskih Cerkvah je Kristus pot resnica in življenje. On je temelj in cilj kristjanovega življenja. Zdi se, da smo kristjani zelo sramežljivi in zadržani, ko gre za odpiranje prostora, v katerega lahko vstopi tudi Kristus. Morda se tega bojimo zato, ker je Cerkev zgodovinsko obremenjena s konfliktom med vero in znanostjo, s polpreteklo zgodovino, z aktualnimi pedofilskimi škandali in s pretežko finančno hipoteko.
Vendar, Jezus Kristus z vsem tem ni obremenjen. Njegovi blagri, delo in življenje ostajajo brez naših človeških in cerkvenih hipotek. Si upa kdo oporekati, da Kristus ni bil osebnost? – To mu priznajo tudi tisti, ki ne verujejo v njegovo božansko naravo. Zakaj bi torej v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah morali biti zadržani do Kristusa? Zaradi multikulturnosti in multireligioznosti?
Res je, da v evangelijih ne bomo našli pedagoške doktrine in predpisanega šolskega sistema. Za to nam je dal Bog pamet in izkušnje, da času primerno izberemo pedagogiko, didaktiko in druge vede, brez katerih šole ni. Vse te vede skupaj pa niso dovolj za to, da pridemo do modrosti. V Jezusu sta združena vera in etika, zato je prototip modrosti.
Ni torej naša naloga, da v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih ustanovah mladim pokažemo, kako vidi Jezus zgodovino, kako on razume življenje in smrt, kako gleda na prihodnost in v kaj upa in veruje, kako je on sebe umestil v čas in prostor, v zgodovino. In če mladi vidijo in začutijo, da mi sami v to verjamemo in živimo, je kaj narobe, če bodo tudi sami izbrali odnos do Jezusa, za svojo življenjsko pot?
V njem je modrost, ker je bil pravičen, razumen, preudaren, srčen in ker je razumel zgodovino kot odrešenjski proces, v katerega smo vključeni vsi. Modrost je talent, ki ga odkrivamo od otroštva do smrti. Biti v službi te modrosti je naš privilegij in zaklad, ki ga je vredno deliti z vsemi, ki to želijo ali celo po tem hrepenijo.
dr. Ivan Janez Štuhec
