Drage sestre, dragi bratje Kristusu!
Poslušali smo božični evangelij, ki ga evangelist Luka začenja z natančnostjo zgodovinarja, ko pravi: »Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta naj se popiše ves svet… In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rojstni kraj. Šla sta tudi Jožef in Marija v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem in tam se je dopolnil čas poroda« (prim. Lk 2, 1-7). Evangelist Luka Jezusovo rojstvo postavi v določen prostor in čas. Za zgodovinarja dovolj. Kdaj je živel rimski cesar Avgust, vemo. Kdaj so v Palestini izvajali odlok o ljudskem štetju, vemo. Ta zgodovinski vodik je pomemben tudi pozneje, ko je Jezus začel izvrševati svoje odrešenjsko poslanstvo, ko je okrog sebe zbiral učence, med njimi izbral dvanajst apostolov in jih po veliki noči in po prihodu Svetega Duha na binkošti razposlal po svetu z naročilom, da oznanjajo evangelij vsem narodom. Naj se ničesar ne bojijo, saj bo vedno z njimi in bo dajal moč in rast njihovemu poslanstvu (prim. Mt 28, 19-20). Tako se je krščanstvo hitro razneslo po svetu, tudi v naše kraje, ko imamo že v 4. stoletju v našem mestu, v takratmi rimski Celei, cvetoče krščansko občestvo, z imenitnim pričevalcem škofom in mučencem, sv. Maksimilijanom Celjskim, ki je sozavetnik naše škofije. V našem času, pred desetimi leti, je na tem mogočnem deblu Kristusove Cerkve vzbrstela nova mladika, ko je bila ustanovljena naša škofija, katere 10. obletnico hvaležno obhajamo.
1. Zgodovinski vidik božičnega praznovanja je pomemben, še važnejše pa je angelsko sporočilo pastirjem, da novorojeno Dete ni navaden človeški otrok, ampak Božji Sin in naš Odrešenik (prim. Lk 2.12); On, ki so ga napovedovali očaki in preroki Stare zaveze, še posebej prerok Danijel in prerok Izaija, On o katerem je sam Božji angel napovedal Jožefu in Mariji, da bo Sin Najvišjega in njegovemu kraljestvu ne bo konca (prim. Lk 1,32-33). In v to Jezusovo, v to Božje kraljestvo smo po Božji dobroti in po zaslugi naših vernih staršev, starih staršev in vernega občestva vstopili tudi mi, ko smo pri krstu postali učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. To je skupaj z življenjem največji dar, ki so nam ga posredovali naši verni starši in smo jim za to vedno hvaležni. Zdaj pa je naša naloga, da ta dar Božjega življenja, ki je v nas, ne samo ohranjamo, utrjujemo in bogatimo, ampak ga tudi posredujemo rodu, ki prihaja za nami. To je pa v vseh časih in tudi v našem času velika naloga staršev, očetov in mater, dedkov in babic, pa tudi župnije, ki naj bo velika opora in pomoč vsaki družini pri tej pomembni nalogi. Prav zato je papež Frančišek lani in letos v Rimu sklical kar dva posveta sinodo škofov in drugih strokovnjakov za družinska in zakonska vprašanja, da so se posvetovali, kako bi sodobni družini pomagali, da bo tudi danes in jutri uresničevala svoje imenitno poslanstvo. Posvetovali so se, kako naj zakoncem, očetom in materam, možem in ženam omogoči, da bodo v zakonu in družini dosegali polnost, smisel in življenjsko srečo ter bodo ustvarjali ugodne pogoje za rast in vzgojo otrok in mladih na poti življenja. Res je, da ta navodila in ti pripomočki še niso v polnosti dosegli naša verna občestva. Čakamo še apostolsko spodbudo papeža Frančiška, ki bo povzela sinodalna navodila za družinsko pastoralo, že sedaj pa dobro vemo, da moramo zvesteje hoditi po stopinjah Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, ki je hodil okrog in dobrote delil, ki je iskal izgubljeno ovco in nam v priliki o izgubljenem sinu povedal, kako moramo skrbeti , razumeti, pomagati, odpuščati in sprejemati vsakega človeka, še posebej uboge, žalostne, razočarane in kakorkoli preizkušane brate in sestre.
2. Letošnje obhajanje božičnega praznika bogati in dopolnjuje obhajanje izrednega svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek na praznik Brezmadežne. Cerkev je to duhovno dogajanje prevzela iz Stare zaveze, kjer so vsako petdeseto leto obhajali kot sveto leto sprave, odpuščanja, miru in obnove zaveze z Gospodom. To dogajanje so naznanili s trobljenjem na ovnove rogove, ki so jih imenovali »jobel«, odtod ime jubilejno leto. Duhovna pot in vsebina svetega leta usmiljenja želi poudariti prav to, kar je tudi vsebina božičnega praznika, ki je v svojem bistvu razodetje božjega usmiljenja in dobrote, ki se nam razodeva po Jezusu Kristusu novorojenem Detetu v jaslicah.
Če kdaj, smo prav danes potrebni razodetja te Božje dobrote in ljubezni, ko vidimo kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja, vojnih spopadov in terorizma, da nekateri govorijo že o neke vrste tretji svetovni vojni. Tisoči in stotisoči ubogih ljudi, ki bežijo pred grozotami vojnih spopadov, tisoči brezpravnih beguncev, otrok, mladih in starejših, se vali skozi našo državo, da bi si rešili življenje in v Evropi našli pogoje za človeka vredno življenje. Mi pa postavljamo ograje z bodečo žico, ki so jih poznala le še koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno in po njej. To so res žalostne in zaskrbljujoče razmere. In v ta zmedeni, z grozečimi in temnimi silami preplavljeni svet nocoj, danes, na božični praznik posije nova luč, novo upanje, resnična pomoč, tolažba in rešitev. To je Jezus Kristus, novorojeni Odrešenik, njegovo sporočilo, njegov evangelij, njegova nova zapoved, njegovo vabilo: »Pridite k meni, učite se od mene. Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (prim. Jn 13,34). Ne verjamete? Je mogoča rešitev? Je mogoča! To je luč in moč evangelija, to je luč in moč Božje milosti, ki učinkuje, če bi jo le sprejeli, če bi se resnično odprli njenemu delovanju.
Sveto leto pozna običaj odpiranja svetih vrat. Odpreti sveta vrata pomeni, odpreti se Jezusu Kristusu; dovoliti, da njegov evangelij prežarja, bogati, navdihuje usmerja naše življenje. Tudi v naši stolnici smo postavili in simbolično odprli taka sveta vrata, samo podboje - svetoletni slavolok, na katerem visi emblem - simbolni znak svetega leta, ki ga je za vso Cerkev pripravil naš rojak p. Marko Rupnik DJ in ima izredno pomembno sporočilo. Predstavlja Jezusa Kristusa, na križu, ki kot usmiljeni Samarijan nosi človeka, mene in tebe, nas onemogle in zmedene kristjane. Če dobro pogledamo, imata oba, Jezus in človek, ki ga Jezus nosi na ramenih, eno oko skupno, kar pomeni povezanost, solidarnost, Jezus gleda na nas in na naše probleme z božjimi očimi, z božjim usmiljenjem in mi smo povabljeni, da tudi naš pogled uskladimo in obogatimo z Božjim pogledom, z njegovimi očmi. Gre za globoko harmonijo naših poti in načrtov z Božjimi potmi in načrti. Čim globlja je ta harmonija, tem bliže smo rešitvi problemov, ki nas obdajajo.
Zato vstopimo v božično skrivnost, ki se nocoj razodeva. Uresničujmo vabilo svetega leta in odprimo vrata Kristusu, ki nas vabi k spreobrnjenju, k novemu začetku.
Naj Jezusovo rojstvo spremeni naše navade, naše vrednote; naj spremeni žalost v veselje, sovraštvo v ljubezen, nasilje v spravo in odpuščanje. Naj nas jaslice po naših cerkvah, po naših domovih in družinah nagovarjajo k dobroti, odpuščanju in medsebojnemu razumevanju, da bomo vstopili v mir in radost božične noči in v odrešujoče sporočilo, ki ga prinaša izredno sveto leto Božjega usmiljenja.
Mir in radost božične noči ter odrešujoče sporočilo svetega leta božjega usmiljenja naj bogati in osrečuje vse duhovnike, redovnike, redovnice, diakone, bogoslovce, člane ŽPS, sodelavce Karitas in vse druge sodelavke in sodelavce za božje kraljestvo v naši škofiji. Božični mir in veselje nas povezuje tudi z brati in sestrami Evangeličanske Cerkve v Sloveniji in z brati in sestrami Srbske Pravoslavne Cerkve, ki božično skrivnost obhajajo po julijanskem koledarju. Naj božični mir in odrešujoče sporočilo svetega leta bogati in navdihuje vse kulturne, znanstvene, upravne in gospodarske ustanove našega mesta in naše škofije za varno in urejeno sedanjost in svetlo prihodnost.
Vsi na široko odprimo vrata našega srca Jezusu Kristusu novorojenemu Odrešeniku, da nam bo v vsej polnosti veljal svetonočni pozdrav: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem,ki so mu po volji« (Lk 2,14).
msgr. dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
