V župnijski cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku je v nedeljo, 18. septembra 2016, potekala osrednja slovesnost ob nedelji svetniških kandidatov ljubljanske metropolije (škof Janez Frančišek Gnidovec, nadškof Anton Vovk, škof Friderik Baraga, duhovnik Andrej Majcen SDB, prof. Anton Strle). Najprej je bila predstavitev filma: "Pričevalec dobrote" in molitev rožnega venca, nato ob 16.00 pa slovesno somaševanje, ki ga je vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan, pridigal pa je murskosoboški škof dr. msgr. Peter Štumpf. Po maši je potekala akademija, na kateri so predstavili beatifikacijske postopke, v ospredju lik častitljivega Božjega služabnika Andreja Majcna, ki je v tej župniji živel in deloval, najprej med letoma 1925 in 1935, ponovno pa po vrnitvi iz Tajvana leta 1979 in vse do smrti leta 1999. Letos mineva 60 let od začetka njegovega misijonskega dela v južnem Vietnamu, kjer je kot ravnatelj, inšpektorjev vikar in učitelj novincev deloval do leta 1976.
Pridiga murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa
Spoštovana sobrata v škofovskih službi, metropolit ljubljanske cerkvene pokrajine, nadškof Stanislav Zore, predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Glavan, spoštovani višji predstojnik salezijancev v Sloveniji in v diaspori, Janez Potočnik, spoštovani postulatorji, sestra Damjana Tramte, višja predstojnica Hčera Marije Pomočnice, sobratje salezijanci, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, spoštovani bratje in sestre!
Molitveni dan svetniških kandidatov ljubljanske metropolije nas danes usmerja k čudoviti osebnosti, k Božjemu Služabniku Andreju Majcnu, salezijancu duhovniku, misijonarju na Kitajskem, v Severnem Vietnamu, v Hongkongu, v Južnem Vietnamu in na Tajvanu. Vse te misijonske postaje so skupaj nanesle 44 let zavzetega misijonskega dela. V Uvodniku v knjižico V ogledalu svetosti, je inšpektor Janez Potočnik pomenljivo zapisal: »Ko prebiram izbrane misli iz duhovnih dnevnikov Božjega služabnika Andreja Majcna, me navdaja predvsem velika hvaležnost: zato, da nam je Gospod podaril svetniškega sobrata, ki nam ima veliko povedati – vsem, mladim in starejšim, laikom in posvečenim. Zakaj? Ne samo zato, ker je bil zares velik misijonar, ali zato, ker velja za ustanovitelja salezijanske družbe v Vietnamu, niti ne samo zato, ker ima Vietnam zagotovo po njegovi zaslugi danes veliko salezijancev…Zdi se mi, da nam ima veliko povedati predvsem zato, ker je tako skrbno in zavzeto delal na samem sebi, in to na vseh področjih: v odnosu do sebe, do bližnjega in do Boga. In potem, ko je že zdavnaj »napolnil leta svojega življenja«, potem ko mu je telo vedno bolj odpovedovalo – njegov duh pa je ohranjal čudovito svežino. Kot da je z izpolnitvijo 80 let in zlato mašo začel življenje povsem na novo. S tem nam govori, da nikoli ni prepozno začeti resno delati na samem sebi, da je tudi starost lahko še kako lepa, obenem pa koristna, rodovitna in potrebna« (V ogledalu svetosti, Božjega služabnika Andreja Majcna, misijonarja, Salve, Ljubljana 2013, 4).
Božji služabnik Andrej Majcen je zadnjih 20 let svojega življenja preživel v Želimljem in na Rakovniku kot misijonski animator in spovednik.
Za salezijansko inšpektorijo sv. Cirila in Metoda so bila prav ta leta najbolj odločilna, da so sobratje lahko spoznavali in tudi okušali svetniško življenje Andreja Majcna. Vse, kar se je dogajalo prej, sedaj raziskujejo tudi vietnamski sobratje, ki pa močno podpirajo voljo celotne salezijanske družine, da Božji služabnik Andrej Majcen doseže čast oltarja.
Bogu sem neizmerno hvaležen za milost, ki mi jo je naklonil, da sem kar 13 let lahko hodil k spovedi h gospodu Majcnu in da sem živel skupaj z njim v salezijanski skupnosti 7 let. Zadnjih 20 let življenja gospoda Majcna je bilo obdobje moje začetne redovniške formacije v noviciatu, nato pa še duhovniške formacije v bogoslovju na Rakovniku in na duhovniških postajah - zopet na Rakovniku, nato pa še v Sevnici, na Igu in na Zabukovju pri Sevnici.
Ko sem 28. junija 1990 s tremi drugimi diakoni šel v Maribor, da prejmem duhovniško posvečenje, sem stopil do gospoda Majcna. Kot spovednika sem ga že prej vprašal, ali se lahko dam posvetiti. Dejal je, da kar je še slabosti, bo Bog dopolnil s svojo milostjo. Dne, 28. junija, nas svoj rojstni dan, sem ga pred posvečenje prosil za blagoslov približno z besedami: »Gospod Majcen, rad bi, da me na poti mojega duhovniškega življenja spremlja vaš blagoslov«. Pokleknil sem pred njim in ves ganjen me je blagoslovil. V srcu sem čutil, da brez njegovega blagoslova si skoraj ne bi upal iti k duhovniškemu posvečenju. To je največja dediščina, ki sem jo lahko dobil. Tudi sedaj jo občutim kot veliko pomoč v škofovskem delovanju, saj se večkrat zatekam v mislih in vzdihujem k njemu: »Ne me zapustiti, gospod Majcen«.
Božja beseda 25. nedelje med letom nam izpostavi tri zelo težke boje, ki pa veri v Boga dajejo stopnjo herojstva: boj proti krivičnemu plačilu, boj proti pristranskosti in boj proti kapitalskemu mamonu. V teh treh pojavnostih, lahko najdemo tri negativnosti, ki jih je Božji služabnik Andrej Majcen imenoval »trije jazi ali trije nergači«, ki so od tega sveta. Gospod Majcen je imel za življenjski program, da jih izkorenini iz sebe.
Te »tri jaze ali tri nergače«, je apostol Janez v svojem prvem pismu poimenoval: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2, 16).
1) Majcnov boj proti krivičnemu plačilu ali boj proti poželenju mesa
Prerok Amos nas v prvem berilu svari naj bomo oprezni do nevarnosti krivičnega plačila (prim. Am 8, 4-7). Neštetokrat se znajdemo v skušnjavi, da bi si za svoja dela sami jemali ali pa prejemali od drugih krivično plačilo. Včasih so naša dela lahko ves velika, plačila pa ni od nikoder. Naših velikih del nihče ne vidi, nihče jih ne pohvali, nihče jih ne nagradi. Tudi dobri Bog odlaša s plačilom. In zgodi se, da si plačilo za svoja velika dela pričnemo jemati sami. Ali plačilo jemljemo tam, kjer ga ni ali pa ga jemljemo tam, kjer ga ne bi smeli. Krivično plačilo vedno pomeni oškodovanje drugih. Kraja premoženja drugih in korupcija pomenita krivično plačilo. V najgloblji intimi pa se želja po krivičnem plačilu lahko hitro sprevrže v nečistovanje, v prešuštvovanje, v redovniškem in duhovniškem življenju pa v kršenje zaobljube čistosti ali celibata. Če fant in dekle, moški in ženska nista budna, si zaradi lažnih obljub ali namišljenih dolžnosti začneta jemati krivično plačilo, ki pogosto skrene v nečistovanje. Če mož in žena v zakonu nista več razpoložena za darujočo ljubezen v srečni in nesreči, v zdravju in bolezni, ostaneta samo še partnerska pogodbenika, ki si potem zlahka v prešuštvovanju jemljeta krivično plačilo za opravljena dela v službi in doma. Če redovniki, redovnice, duhovniki in škofje nismo pri našem poslanstvu v korist evangelija ponižni, nas po opravljenih delih stalno napada skušnjava, da bi si sami vzeli plačilo za napore, ki so nas pri delu za evangelij doleteli. Mnoge kršitve zaobljube čistosti in celibata se zgodijo zaradi razočaranja, ker za velika dela od nikoder ni bilo plačila.
Svoj boj proti krivičnemu plačilu ali poželenju mesa je bojeval tudi Božji služabnik Andrej Majcen. Angelu varuhu je zapisal tole molitev: »Hvala ti, angel varuh moj, 80 le hodiš že z menoj! Branil si me, da ženske me niso v greh zapeljale, in dal milosti, da so me vsakega prešuštvovanja obvarovale. Sedaj varuj srce mi navezanosti vsake, ker moj jaz je sposoben neumnosti vsake. Satan na smrtni uri nas bega močno, angel moj pa stoj ob strani, da se bojujem res srčno. Rafael, nečistega duha izženi, Mihael, ošabnosti mi srce očisti. Gabrijel Mariji skrivnost oznani, za odrešenje še meni srce razvnemi.« Gospod Majcen ni bežal pred ženskami, ampak je do žensk gojil tak odnos, da so tudi ženske bile varuhinje njegove čistosti.
Gospod Majcen se ja daroval prvi med ženami, Mariji Pomočnici. V neki svoji osebni posvetitvi Mariji Pomočnici je zapisal, da hoče ljubiti samo eno devo, to je Marijo, in bo le njej, ljubljeni, svoje srce dal.
2) Majcnov boj proti pristranskosti ali poželenju oči
Oči gledajo in se čudijo. Oči gledajo in se omamljajo. Poželjive oči želijo vse zase. Poželjive oči ne privoščijo niti Boga drugim. Poželjive oči delijo ljudi na moje in tvoje. Apostol Pavel v Prvem pismu svojega učenca, škofa Timoteja prosi, naj v svojih molitvah ne dela razlik (prim. 1 Tim 2, 1). Bog je za vse Bog. Bog ni Bog samo za nekatere. Bog je Bog za vse ljudi – tudi za kralje in oblastnike. Težko je moliti za oblastnike, še posebej težko če preganjajo vero in Cerkev. Zakaj je treba moliti? Vsako preganjanje enkrat mine. Vera je bolj na preizkušnji v času po preganjanjih kot pa v času preganjanj. Ko pride verska svoboda, nastopi tudi poželenje oči, ki na nova dogajanja gledajo evforično. Poželenje oči nas prepričuje v trajnost novih pridobitev neodvisnosti in svobode. Prej preganjanje, sedaj nove pridobitve. Prej pomanjkanje, sedaj izobilje. V času osamosvajanja Slovenije je bil gospod Majcen spovednik na Rakovniku. Nekega dne je čez Ljubljano vojaško letalo prebilo zvočni zid. Tudi v redovni skupnosti je nastal preplah. Vsi smo se poskrili v jabolčno klet. Gospoda Majcna pa nikjer. Dva ali trije smo ga šli iskat. Gospod Majcen se je sprehajal okrog cerkve Marije Pomočnice. Ko smo ga opomnili, je dejal: »22 let sem bil v Vietnamu, ko so padale bombe: raztrosili smo svetinjice Marije Pomočnice in nikoli ni bilo nič hudega«.
Gospod Majcen ni v »živel v oblakih«. Živel je sredi tega sveta, vendar svoje upanje ni stavil na ta svet. Gospod Majcen je gledal tudi na dogodke osamosvajanja Slovenije z očmi vere. Vsa dogajanja okrog tega je presojal mirno in trezno.
3) Majcnov boj proti kapitalskemu mamonu ali proti napuhu življenja
Evangelist Luka zapiše, da je Kristusu povedal: »Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem. Kdor je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.
Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ni mogoče, da bi lahko služili Bog in mamonu« (Lk 16, 1-13).
Skušnjava denarja in imetja lahko za vsakega Kristusovega učenca postane pogubna. Od gospoda Majcna smo izvedeli, da mu je komunistična vlada na Kitajskem vsilila mesto profesorja na eni izmed državnih šol. Nekako eno leto bi naj poučeval ruščino. Gospod Majcen je dobival dobro plačo. Mnogi ne razumejo, da tudi misijonarji potrebujejo nekaj denarja za delovanje njihovi ustanov. Pred kratkim smo lahko slišali bizarne obtožbe nekih nergačev na račun svete Matere Terezije, češ da je uporabila honorar od Nobelove nagrade za svoje ustanove. Za koga ali za kaj pa bi ga naj uporabila? Za splave nerojenih otrok revnih nosečnic v Kalkuti? Za kontracepcijo pri revnih dekletih? Nergače na račun svetnikov krepko tišči napuh življenja. Tudi gospod Majcen je svojo profesorsko plačo uporabil za svoje revne fante. Kitajski komunisti nikdar niso zvedeli, da gospod Majcen na njihovi šoli poučeval ruščine, ampak je poučeval srbščino. Srbski jezik je za silo znal, ruščine pa ni znal. Svetniki pač niso tiste sorte ljudje, ki bi mogočne in bogate spraševali, kaj naj počnejo z njihovimi priznanji in denarjem. Svetniki že vejo, kam naložiti denar. Da ne bi zapadel napuhu življenja, se je gospod Majcen večkrat pod svoja pisma ali pa pod svoja osebna premišljevanja podpisoval »Revček Andrejček«.
Boj proti trem jazom ali trem nergačem, ki so poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja gospodu Majcnu pomeni prizadevanje za svetost. S seboj ni bil zadovoljen. V premišljevanju o zavetnici misijonov, sv. Tereziji Deteta Jezusa, je kritičen do sebe spoznaval: »Andrejček, ti pa sebičnež, nič te ne gane. Ko duše v pekel letijo in svojo srečo za vedno zgubijo, kaj dremlješ in spiš? Se res sebe zapustiti bojiš? Pazi, pazi, da tudi ti se ne spotakneš ob svoji sebičnosti in v pogubo štrbunkneš…Izkidati tri jaze kot sv. Frančišek Asiški, napolniti z ljubeznijo kot sv. Frančišek Saleški, v ljubezni za duše kot don Bosko – z misijonsko zavzetostjo.«
Vzgled Božjega služabnika Andreja Majcna in ostalih svetniških kandidatov naj nam sveti na naši poti vere - da bomo vedeli, s kom hoditi; da bomo vedeli, kako hoditi, da bomo dosegli naše večno življenje z Marijo Pomočnico in z vsemi svetimi v nebesih – amen.
Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf
Vir: Radio Vatikan.