Msgr. dr. Anton Jamnik: Dialog in zaupanje - narediti nekaj lepega in dobrega

10.11.2020 Ljubljana Cerkev na Slovenskem, Država, SŠK
Msgr dr. Anton Jamnik - Foto: Družina Msgr dr. Anton Jamnik - Foto: Družina

Dialog in zaupanje - narediti nekaj lepega in dobrega
Nadškof dr. Alojzij Šuštar – 100 letnica rojstva

Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjim očetu Alojziju in materi Mariji, rojeni Kukenberger, kot prvi izmed desetih otrok. V tistem času je njegova rojstna vas še spadala pod župnijo Dobrnič, zato je bil nadškof krščen v Dobrniču v isti cerkvi kakor 123 let pred njim naš svetniški kandidat Friderik Baraga. Ko je nadškof Šuštar v Trebnjem končal pet razredov ljudske šole, so ga starši zaradi izredne nadarjenosti in pridnosti poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Škofovi zavodi so tako pomembno zaznamovali njegovo življenjsko pot, saj je tu prebil osem let in 1940 maturiral z odliko. Ko je bil kot ljubljanski nadškof leta 1997 upokojen in je na njegovo mesto prišel sedanji nadškof dr. Franc Rode, se je preselil v Zavod sv. Stanislava. Svoje spomine na gimnazijska leta je v zavodskem zborniku takole opisal: "V Škofovih zavodih sem bil od leta 1932 do 1940… Na zavod in gimnazijo imam najlepše spomine, posebno tudi na maturo. Včasih je bilo vse drugače kakor danes, razen tega, da smo imeli tudi takrat izvrstne profesorje, ki so bili vsi duhovniki, z dvema izjemama. (…) Hvaležen sem Bogu, da je prišlo do ponovne oživitve gimnazije, ker je bila velika nevarnost, da bi Zavoda sv. Stanislava ne dobili nazaj."

Po maturi je dr. Šuštar vstopil v ljubljansko Bogoslovno semenišče in na Teološki fakulteti končal prvi letnik filozofskega študija. Jeseni leta 1941 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal v Rim v znani zavod Germanik, kjer je na Gregorijani končal filozofske in teološke študije. 27. oktobra 1946 je bil v Rimu posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih tam tudi daroval novo mašo. Ko je leta 1949 dokončal študij v Rimu - dosegel je licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije - je zaradi tuberkuloze po posredovanju prijateljev in dobrotnikov odšel na zdravljenje v Švico. Škof v starodavnem Churu ga je sprejel v službo in ga najprej nastavil za kaplana v znanem letoviškem kraju St. Moritz (1949-1951). Nato je dobil mesto profesorja filozofije in verouka na liceju Maria Hilf v Schwyzu (1951-1963). Potem so ga povabili v Chur, kjer je jeseni 1963 začel bogoslovcem predavati moralno teologijo. Leta 1968 je postal rektor nove Visoke bogoslovne šole v Churu. Istega leta ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja. 

V času svojega bivanja v Švici je nadškof Šuštar sprejemal vedno bolj odgovorne službe. Predaval je na bogoslovni šoli, veliko pa je predaval tudi na različnih tečajih za laike v Zurichu in Baslu in tudi po drugih državah: Nemčiji, Avstriji, Italiji in Franciji. Poleg tega pa je opravljal še mnoge druge službe. Bil je referent za tisk pri švicarski škofovski konferenci, predsednik Duhovniškega sveta za škofijo Chur, predsednik uredniškega odbora tednika Kirchenzeitung. Bil je duša sinode v Churu, nato pa še skupne švicarske sinode leta 1972. Od leta 1971 do 1976 je opravljal pomembno službo stalnega tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE).

Leta 1977 se je vrnil v domovino in bil v začetku leta 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila 1980 pa prejel škofovsko posvečenje. 

"Božjo voljo spolnjevati" je njegovo škofovsko geslo. Na dan škofovskega posvečenja pred 20 leti je v zahvali po maši nadškof Šuštar z izbranimi besedami povedal, kaj mu pomeni škofovsko posvečenje in hkrati nakazal svoj program. Med drugim je rekel: "Škofovsko posvečenje je vidno zakramentalno znamenje in potrditev za služenje Bogu in ljudem, za oznanjevanje evangelija in za življenjsko pričevanje. Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje v Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časa in potreb ljudi ... Spolnjevati božjo voljo mi torej pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen, svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji velikonočni skrivnosti križa, vstajenja in novega življenja."

Kako je svoj program izpolnjeval nadškof Šuštar, naj ocenjuje zgodovina. Eno pa je gotovo: v 17 letih škofovske službe se je na njegovo pobudo in prizadevanje marsikaj spremenilo tako v Cerkvi na Slovenskem kot v naši družbi. Razmere v Sloveniji so bile v vseh letih njegove škofovske službe zares zahtevne: začel je v času totalitarnega sistema in spremljal počasen prehod v demokracijo. Stalno si je prizadeval, da bi bila Cerkev bolj navzoča v javnem življenju. Znani so njegovi napori, da bi bil božič dela prost dan; prav tako, da bi po domovih za starejše in v bolnišnicah ter v zaporih imeli možnost za duhovno oskrbo. Pri tem je oral ledino, saj je sam šel na prvi obisk, imel prvo mašo. Iz bogatih izkušenj, ki si jih je pridobil v tujini, je dajal smernice za pastoralno delo v Cerkvi na Slovenskem in še posebej v ljubljanski nadškofiji. Med drugim je dal pobudo za pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, čemur sta s svojimi zbori sledili tudi mariborska in koprska škofija; to je bila priprava na vseslovensko sinodo. 

Ob birmah in drugih slovesnostih je obiskal vse župnije v svoji škofiji. V času njegove škofovske službe smo doživeli prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Na njegovo pobudo je bila v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je potem nadaljevala delo v samostojni Slovenski škofovski konferenci. Bil je član - večkrat tudi v vodstvu - raznih mednarodnih komisij, svetov in odborov. Znana so njegova prizadevanja pri osamosvajanju Slovenije, k čemur so veliko prispevale njegove zveze s tujino, povezave, ki so se stkale, ko je bil še v Švici in ko je deloval kot tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Obdobje, ko sem bil nadškofov tajnik ( opomba avtorja: Anton jamnik1990-1994), je bilo zelo razgibano, saj se je v tem času zgodil plebiscit, razglašena je bila samostojna država Slovenija, desetdnevna vojna, priznanje samostojnosti itd. Nadškof se je ves čas na mnoge načine zavzemal in vključeval v to dogajanje, še posebej v vojni za Slovenijo, saj je bilo v tistem času poslanih zelo veliko sporočil (faksov) v tujino, sprejemal je različne tuje delegacije, uporabil vsa osebna (mednarodna) poznanstva, da bi tako pripomogel k čimprejšnjemu končanju vojne. Ta nadškofova državotvorna dejanja so še do danes premalo ovrednotena gotovo tudi zaradi prepočasnega procesa demokratizacije v Sloveniji takrat in tudi danes. 

Nadškof je veliko storil za promocijo Slovenije tudi kot predavatelj in ko se je udeleževal raznih mednarodnih srečanj. In še bi lahko naštevali. Pri vsej tej dejavnosti pa je tudi veliko objavljal tako v domačem kot tudi tujem tisku in izdal več knjig. Naštejmo tukaj samo nekaj pomembnejših naslovov iz njegove izredno obširne bibliografije: De caritate apud Joannem apostolum - doktorska disertacija (Rim 1951), Gewissensfreiheit - Theologische Meditationem (Einsiedeln - Zurich-Wien 1967), Friede als Auftrag (Luzern 1968), Prenova v Cerkvi (1980), Pismo slovenski mladini (1985), Na razpotjih časa (1986), Kako prav živeti (1988), Vest (1991), Katoličani na Slovenskem na prehodu v tretje tisočletje (1992), Sem komu odgovoren (1995), Prehojena pot - razgovori z Jelko Žmuc-Kušar (1990), Pogovor v vinogradu - Alojz Rebula se pogovarja z nadškofom Alojzijem Šuštarjem ob njegovi petinsedemdesetletnici (1995). 

Ljudje zelo različnih prepričanj so ga ves čas, ko je bil še med nami in morda danes vedno bolj, doživljali kot duhovnega človeka, moža močne vere in zaupanja. Velik je bil v vdanem prenašanju trpljenja. Bil je izredno delaven, discipliniran in natančen. Zavedal se je , da je samo s pogovorom mogoče reševati stvari. Pri tem je bil jasen in odločen. Širina in odprtost za vse dobro je bila značilnost njegovega značaja, ki mu je pomagala navezovati stike in graditi mostove med različnimi ljudmi in skupinami. Večkrat je poudarjal, da je optimistični realist.

Njegova dolgoletna tajnica s. Mira Rožanca je o Šuštarju pred 20. leti zapisala: »Je preprost in potrpežljiv, hvaležen za vsako pozornost. Zase je zelo skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv, saj od njega nihče ne odide praznih rok, kdor potrebuje pomoč, pa naj bo to duhovnik ali berač. Občudovanja vredna so: spoštovanje in pozornost do vsakega človeka, dobrohotnost in razumevanje ter strpnost. Posebno čuteč je do bolnikov in invalidov ter starejših ljudi in do vseh kakor koli trpečih.« 

 

100-letnica rojstva nadškofa Šuštarja in 30-letnica plebiscita

Ko obhajamo 100-letnico rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja želimo ob mnogih vidikih njegovega življenjskega poslanstva, izpostaviti tudi njegovo posebno vlogo kot enega od »očetov slovenske samostojnosti«. Praznovanje njegove obletnice se tako po Božji previdnosti združuje s 30. obletnico Plebiscita o samostojni državi Sloveniji in s praznovanjem 30. obletnice razglasitve samostojne države Republike Slovenije (2021), kar pa je priložnost, da se ozremo v zgodovino in še posebej v leta osamosvajanja, ki so bila »milostni dnevi in leta« slovenskega naroda, kot je rad poudarjal v svojih pismih in homilijah nadškof Šuštar. Praznovanje obletnice bo gotovo na novo odkrivalo mnoga dejstva in nove vidike slovenske osamosvojitve. Ob tem je prav da osvetlimo z novimi dejstvi tudi vlogo Katoliške Cerkve v Sloveniji in po svetu pri osamosvojitvenih dogajanjih. Eno od ključnih vlog pri slovenski osamosvojitvi je gotovo imel takratni ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Nekateri so v 30 letih skušali narediti vse, da bi se vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi čim bolj minimalizirala oziroma razvrednotila, ter potisnila na neko nepomembno obrobno dogajanje. Zato v tem prispevku predstavljam osebne spomine, dejstva, nekatere dokumente, ki govorijo o nadškofovi ključni vlogi pri slovenski osamosvojitvi. Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji leta 1990, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve, v prizadevanjih za mednarodno priznanje in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in KanadeOdločilno vlogo pri priznanju slovenske samostojnosti je imel Sveti sedež.

Nadškof Šuštar je svojim življenjskim poslanstvom odločilno zaznamoval slovenski in tudi evropski prostor tako na verskem področju, kot tudi na kulturnem, družbenem področju in odločilno prispeval k slovenski osamosvojitvi leta 1991.

 

Plebiscit o samostojni državi Sloveniji (23. december 1990)

Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez krščanstva in katoliške Cerkve, ki sta stoletja navdihovala naše prednike, današnje Cerkve pa ne brez drugih nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše vernosti in njihovo nenadomestljivo vlogo pri samobitnosti slovenskega naroda. 

Ko gre za vlogo Cerkve pri slovenskem osamosvajanju je potrebno še posebej omeniti tudi naslednje dejstvo. V okviru Jugoslovanske škofovske konference so slovenski škofje 20. junija 1983 ustanovili Pokrajinsko slovensko škofovsko konferenco, ki je obravnavala vprašanja, ki za hrvaški jezikovni in kulturni krog niso bila zanimiva. Njen prvi predsednik je postal ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Z osamosvojitvijo Slovenije se je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca 28. aprila 1992 tudi formalno ločila od jugoslovanske. Sveti sedež je slovensko škofovsko konferenco kot samostojen pravni subjekt v vesoljni Cerkvi potrdil 19. februarja 1993. 

Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda, saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki kot vodstvo Cerkve. 

Komisija Pravičnost in mir in Slovenska škofovske konferenca sta pripravili posebni izjavi. V obeh je posebej poudarjena pravica do samoodločbe, opozarja pa tudi na odgovornost, preudarnost, pogum, pomen narodne zavesti. Izjavi odklanjata strah in neodločenost, pa tudi zastraševanje s strani zveznih ustanov, kot sta policija in armada. Izjavi sta obsodili tudi nekatera domača sredstva javnega obveščanja, ki so sejala dvom, omahljivost in zagovarjala pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom. 

"Komisija želi poudariti, da gre za eno najpomembnejših in najodločilnejših dejanj iz zgodovine našega naroda. Malokatero dejanje iz preteklosti se lahko primerja z njim. Imeli bomo edinstveno priložnost, da vsemu svetu povemo našo zahtevo in našo pravico do samostojnosti. Ko so naši predniki stoletja ohranjali naš jezik in kulturo, so nas pripravljali tudi za ta trenutek. Od izida plebiscita bo v veliki meri odvisna vsa naša bližnja, mogoče pa tudi daljna prihodnost. Dejanje plebiscita zahteva torej skrajno odgovornost. Komisija ne misli spodbujati nobene neodgovornosti in zaletavosti. Toda prav tako odklanja kakršnokoli širjenje strahu in neodločnosti. Zastraševati so nas začeli nekateri predstavniki zveznih ustanov, kot sta policija in armada. To ni prvič. Huje je, da se tudi v nekaterih naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo tako pretirani previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom, temveč so povezani s preračunljivostjo in dobičkarstvom. To lahko izhaja iz tistega praktičnega materializma, ki se je pripravljen odpovedati osebnemu dostojanstvu in časti za večje gmotno udobje, ki je v tem primeru povrh še zelo negotovo. Tako početje ima komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. Tudi če bi na plebiscitu izglasovana samostojnost za določen čas zahtevala kakšno gmotno žrtev, ne sme biti nobenega dvoma, da moramo pred snovne koristi postaviti življenje v časti in dostojanstvu, žrtve pa moramo prenašati solidarno. Zato se na plebiscitu ne bomo izrekali samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu." (Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci 1995, 45-46)

Slovenska škofovska konferenca je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost posvetila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli posebno izjavo o plebiscitu. Tudi v tej izjavi je poudarjeno, da škofovska konferenca podpira parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije. 

»Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost.« (NŠAL 336, Š. 36. Izjava SŠK o plebiscitu; 11. 12. 1990 – kopija.)

Obe izjavi jasno dokazujeta, kako zelo je bilo potrebno poudariti odgovornost vseh državljanov, ko gre za tako pomembno dejanje na poti v samostojno državo. To je bilo še toliko bolj pomembno zato, ker so ljudje v prejšnjem sistemu bili predvsem pasivni člani družbe, saj se večina ni mogla in ni smela aktivno vključevati v družbeno dogajanje. Poleg tega pa država, v kateri so živeli, ni bila nikoli zares njihova, niso bili nanjo ponosni, niso se mogli čutiti odgovorni zanjo. Obe izjavi zato posebej izpostavita pomen tega državotvornega dejanja in odgovornost vsakega posameznika. Izjavi tudi jasno kažeta na to, da v predplebiscitnem času stvari le niso bile tako jasne in enotne. Nekateri mediji in politiki na pomembnih položajih so sejali dvom, negotovost in strah. Prav zato je bilo stališče Cerkve, ki je bilo povsem nedvoumno, še toliko večjega pomena, saj je sooblikovalo javno mnenje in vlivalo ljudem poguma in odločnosti.

 

Izjava nadškofa Šuštarja na nacionalni televiziji 20. decembra 1990

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 (TV-Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Takole je nagovoril gledalce pred TV-ekrani: 

"Glasovanja o samostojni in neodvisni državi prihodnjo nedeljo ni mogoče primerjati s kakimi političnimi volitvami. Gre namreč za izredno pomemben zgodovinski dogodek. Politična opredelitev, pomen in posledica glasovanja je stvar vlade, predsedstva in političnih strank. Katoliška Cerkev pa je v Sloveniji večinski sestavni del družbe. Zato imajo katoliški kristjani pravico, nalogo in dolžnost, da sodelujejo pri tem zgodovinsko odgovornem dejanju in se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju. Slovenska škofovska konferenca je v svoji izjavi 11. decembra 1990 podprla parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije.

Vabim vse kristjane pa tudi vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in v še močnejšem zaupanju v božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!" (NŠAL 336, Š. 36, Poslanica, ki jo je nadškof Šuštar prebral na televiziji, 20. 12. 1990)

Kot je razvidno iz priloženega dokumenta njegovega nagovora, je en stavek prečrtan in ga Šuštar na TV ni prebral. Takole se glasi: »V sedanjem trenutku nimamo nobene druge pametne izbire, kot da se jasno odločimo za udeležbo na plebiscitu in za glasovanje DA.« (NŠAL 336, Š. 36, Poslanica, ki jo je nadškof Šuštar prebral na televiziji, 20. 12. 1990) Sam nagovor na TV Slovenija, izjave in misli izrečene sicer pri maši za domovino, kažejo, da situacija nikakor ni bila lahka, da je bilo veliko napetosti, negotovosti, pritiskov, ustrahovanja, zato je bil nadškof v svojih nagovorih neverjetno odločen, pogosto zelo nediplomatsko neposreden, čeprav je po pravilu vedno veljal za zelo diplomatskega in zmernega ter kljub temu preudarno odločnega. 

Dan pred plebiscitom, torej v soboto 22. decembra, je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za domovino. Med drugim je dejal: »Zakaj se kristjani zbiramo k molitvi za domovino? Iz katerega prepričanja prihaja naša molitev? Najprej iz vere v Boga, ki je stvarnik in gospodar vesoljstva in zgodovine, kajti njegovi so časi in vekovi. On je edini gospodar narodov in ljudstev, kot tako zelo poudarjajo psalmi. [...] Ta predvečer opravljamo mašno daritev in molimo za odgovorne v političnem življenju, da bi pametno, pošteno in nesebično odločali in oblikovali prihodnost slovenskega naroda. Potrebna jim je človeška modrost, a potrebna je še posebej luč in moč Svetega Duha, da bi v njegovi resnici in ljubezni vztrajno in odločno opravljali svoje delo. Vendar nocoj ne molimo samo za javne delavce, ampak za vse člane slovenskega naroda in za vse prebivalce na naši slovenski zemlji, da bi se zavedali svoje odgovornosti in izpolnili svojo zgodovinsko nalogo. Vse bi radi zbudili iz njihovega nezanimanja, malodušnosti, prestrašenosti in zmedenosti in jih povabili, naj se z molitvijo obračajo na Boga zase, za vse ljudi in za vse narode in se med seboj potrjujejo v močnem zaupanju. Nikogar ne izključujemo iz svoje molitve. Ko molimo za vse ljudi, molimo tudi za ugodne čase in razmere v svetu, ker se zavedamo, da je prihodnost slovenskega naroda odvisna tudi od mednarodnih odnosov in od razumevanja in pomoči drugih narodov v Evropi in po svetu.« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino pred plebiscitom, 22. 12. 1990).In nato nadškof Šuštar ponovno poudari to, kar je bila »rdeča nit« mnogih njegovih nagovor, namreč, da smo samo sodelavci v Božjem odrešenjskem načrtu. »V vsakdanjem življenju se tega velikokrat ne zavedamo. Naša molitev nocoj prihaja iz posebno močne vere, da smo v zgodovini in v svetu božji sodelavci. Molitev pa naj nas ne omejuje samo na nocojšnji večer. Nadaljujmo jo tudi v prihodnosti in vse dni svojega življenja. Naša molitev za domovino prihaja iz vdanosti v božjo voljo v zavesti. Da moremo sami le zaupno prositi, odločitev pa je v Božjih rokah.« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino pred plebiscitom, 22. 12. 1990). Nagovor potem zaključi z zelo pomenljivim sporočilom in povabilom iz pisma apostola Pavla Filipljanom: 

»Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Ničesar si ne ženite k srcu, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvami, prošnjami in zahvalami. In mir, ki ga daje Bog in ki presega vse, kar si lahko predstavljamo, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih. In Bog miru bo z vami« (Flp 4,5-9). Bog daj, da bi bilo tako!« (NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino pred plebiscitom, 22. 12. 1990), zaključi nadškof svojo homilijo, pri večerni sveti maši za domovino, v ljubljanski stolnici, dan pred plebiscitom. 

Zelo pomenljive besede, ki se jih spominjamo ob 100 letnici rojstva nadškofa Šuštarja in 30. Obletnici plebiscita. 

 

Msgr. dr. Anton Jamnik
Ljubljanski pomožni škof