Papež Frančišek je med današnjo redno splošno avdienco nadaljeval s pojasnjevanjem del usmiljenja ter podrobneje spregovoril o dveh telesnih delih usmiljenja: lačnim dati jesti in žejnim dati piti.
Sprejeti realnost: obstajata lakota in žeja
Ena od posledic tako imenovane »blaginje« je, da se osebe zapirajo vase in postajajo neobčutljive za potrebe drugih. Vse se naredi, da se jih preslepi s kratkotrajnimi življenjskimi modeli, ki izginejo po kakšnem letu, kot če bi naše življenje bilo neka moda, ki se ji sledi in se jo menja ob vsakem letnem času. Papež je izpostavil, da je »realnost treba sprejeti takšno kot je«. Pogosto nam ponuja različne stiske. In zato je med deli usmiljenja tudi opozorilo na lakoto in žejo: »lačnim dati jesti in žejnim dati piti«. Koliko krat nam mediji govorijo o ljudeh, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in vode, kar povzroča težke posledice predvsem pri otrocih.
Ko med mano in revežem ni razdalje
Določene novice in predvsem slike se dotaknejo javnega mnenja in občasno nastanejo iniciative, ki pozivajo k pomoči in spodbujajo solidarnost. Donacije so velikodušne in na ta način se lahko olajša trpljenje mnogih. »Ta oblika dejavne ljubezni je pomembna, a nas morda ne vključuje neposredno,« je papež nadaljeval katehezo. »A ko gremo po cesti in srečamo osebo v stiski ali kadar nam na vrata doma potrka revež, je to nekaj popolnoma drugega. Nismo več pred sliko, ampak smo vpleteni v prvi osebi. Nobene razdalje več ni med mano in njim ali njo, čutim se izzvanega.« Revščina v abstraktnem smislu nas ne izzove, dá nam misliti, zaradi nje se pritožujemo. Ko pa vidiš revščino na mesu moškega, ženske, otroka – to od nas zahteva odziv. Zato pogosto bežimo pred osebo v stiski, se ji ne približamo ali pa realnost ljudi v potrebi zamaskiramo z modnimi navadami. Sveti oče je pred vernike, zbrane na Trgu svetega Petra, postavil nekaj vprašanj: »Kakšna je moja reakcija v teh primerih? Pogledam proč in grem mimo? Ali pa se ustavim in osebo nagovorim, se pozanimam za njen položaj? Jo poskušam na kakšen način sprejeti ali pa se je poskušam čim prej osvoboditi? Morda prosi samo kaj nujnega, nekaj za jesti in piti. Pomislimo za trenutek: koliko krat molimo Očenaš, a nismo zares pozorni na besede ''Daj nam danes naš vsakdanji kruh''.
Vera brez del je mrtva
Eden od Psalmov nam pravi, da je Bog tisti, ki daje hrano vsemu živemu. Izkušnja lakote je težka. To vé tisti, ki je živel obdobje vojne ali hude lakote. »Pa vendar se takšne izkušnje ponavljajo vsak dan in se jih živi poleg izobilja in odmetavanja,« je dejal Frančišek in kot aktualne opredelil naslednje Jakobove besede: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: ‘Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!’ a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,14-17). Sveti oče je dodal: »Vedno je kdo, ki je lažen in žejen in me potrebuje. Ne morem pooblastiti nikogar drugega. Ta revež potrebuje mene, potrebuje mojo pomoč, mojo besedo, mojo zavzetost.«
Izročiti Jezusu, da bo malo postalo obilno
O tem je govoril tudi Jezus. Ko je videl veliko množico, ki mu je sledila, je svojim učencem rekel: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« (Jn 6,5). In učenci so mu odgovorili: »Nemogoče je, najbolje, da jih odsloviš …« A Jezus jim je rekel: »Vi jim dajte jesti« (Mr 14,16). Prinesli so mu nekaj kruha in rib, ki so jih imeli s sabo, Jezus jih je blagoslovil, razlomil in jih razdelil vsem. Po papeževih besedah je to za nas zelo pomembna lekcija: govori nam, da bo tisto malo kar imamo, če izročimo v Jezusove roke in podelimo z vero, postalo obilno bogastvo.
Hrana in voda sta univerzalni pravici
Papež Benedikt XVI. je v okrožnici Ljubezen v resnici zapisal: »Lačnim dati jesti je za vesoljno Cerkev etični imperativ … Pravici do prehrane in vode imata pomembno vlogo pri doseganju drugih pravic … Nujno je torej, da dozori solidarna zavest, ki bo upoštevala prehrano in dostop do vode kot univerzalni pravici vseh človeških bitij brez razlikovanja in diskriminacije.« Papež Frančišek je poudaril, naj ne pozabimo Jezusovih besed »Jaz sem kruh življenja« (Jn 6,35) in »Kdor je žejen, naj pride k meni« (Jn 7,37). Te besede so za vse nas vernike provokacija, da bi spoznali, kako se ravno preko tega, da dajemo jesti lačnim in piti žejnim, odvija naš odnos z Bogom, ki je po Jezusu razodel svoje usmiljeno obličje.
