Ljubljana, 20. maj 2008

Izjava Komisije Pravičnost in mir pri škofovskih konferencah Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine o medvojnih in povojnih dogodkih ter prikritih grobiščih

 

Glede na dejstvo, da je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, najvišja demokratična politična skupnost našega kontinenta, že v dveh poskusih – z resolucijo z dne 27. junija 1996 o Postopkih za demontiranje zapuščine bivših komunističnih totalitarnih režimov kot tudi z resolucijo z dne 25. januarja 2006 o Obveznosti mednarodne obsodbe zločinov totalitarnih komunističnih režimov:

• opozorila, da mednarodna skupnost ni obsodila zločinov komunizma, kot je to storila za zločine nacizma;
• poudarila, da evropska javnost storjene zločine premalo pozna in se jih premalo zaveda;
• priporočila kaznovanje zločinov komunizma, rehabilitacijo brez sojenja umorjenih in obsojenih nedolžnih žrtev kot tudi restitutio in integrum vseh oseb, ki so jim odvzeli pravice in jih oropali;
• vztrajala, da imajo žrtve komunističnega režima pravico do sočutja, razumevanja, poklona in priznanja njihovega trpljenja;
• opozorila, da je obsodba zločinov komunizma pomembna za vzgojo mladih generacij in
• v skladu z Deklaracijo o obsodbi zločinov, storjenih v času komunističnega režima na Hrvaškem od 1945 do 1990 leta, ki jo je 30. junija 2006 sprejel Hrvaški zbor ter z Zakon o vojnih grobiščih, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel leta 2003,

 

Komisija »Iustitia et pax«[1] čuti moralno dolžnost, da izjavi naslednje:

1. Odkriti resnico o žrtvah in njihovo identiteto

V zaključnem obdobju druge svetovne vojne (od jeseni 1944), v katerem sta oblast prevzeli komunistična partija in partizanska vojska v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji, je komunistični režim izvajal sistematično in masovno nasilje nad osebami, ki so bile samovoljno označene za državne sovražnike in vojne zločince. Med preganjane in vnaprej obsojene ljudi režim ni štel samo vojnih, političnih ali uradniških pripadnikov različnih struktur, ki so v vojni sodelovale s totalitarnimi silami in so nasprotovale partizanskemu gibanju, ampak tudi številne prebivalce, ki jih je režim po različnih merilih, kot so svetovni in politični nazor ali premoženjsko stanje, imel za nasprotnike komunističnega režima.

Po tem, ko je režim zavzel posamezna področja z najhujšimi oblikami terorja, so brez sodnih postopkov in v glavnem brez kakršne koli skupne ali individualne evidence največji davek na številnih moriščih, na »križnih poteh« in raznih taboriščih plačali predvsem Hrvati in pripadniki drugih narodov – v Makedoniji, na Kosovu, v Srbiji in Vojvodini, kasneje tudi v Sloveniji.

Komisija je mnenja, da je enako nedostojno in nedopustno precenjevati kot tudi podcenjevati pomen in število žrtev in da je edino pravično, da se opravi sistematičen popis, za kar še vedno ni prepozno. Če upoštevamo, da je komunistični režim v tem času sistematično pripravljal, organiziral in izvajal teror in represijo nad lastnimi narodi kot t. i. »drugo fazo revolucije« in da je na čelu zločinskega podviga stal partijsko-vojni in kasneje partijsko-policijski vrh režima – o čemer nedvomno pričajo jugoslovanski in tuji dokumenti – je mogoče razumeti, da se je komunistična ideologija že v samem začetku svojega delovanja posluževala terorja in zločinov.

 

2. Grobišča, žrtve in žalovanje

O naravi tedanjih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti ter o takratnem režimu najbolj jasno govorijo številna prikrita in do danes neoznačena grobišča v Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Grobišča pričajo o najhujših zločinih in o sistematičnem masovnemu pobijanju. V preteklih 17-ih letih je bilo evidentiranih in lociranih približno 1.300 grobišč, največ na Hrvaškem (nad 700) in v Sloveniji (preko 500), med katerimi so največja v Kočevskem Rogu, v Teznem nad Mariborom, v Meceljskem gozdu in v Jazovki. Ocenjuje se, da je to samo del prikritih grobišč, nad katerimi so bili med vojno in v prvem povojnem letu ubiti pripadniki poražene hrvaške, slovenske, črnogorske in nemške vojske kot tudi številni civilisti hrvaške in drugih narodnosti.

Masovna grobišča so kasneje pogosto razrili, uničili, spremenili v smetišča (npr. Husina jama pri Sinju) in prikrili, kot da žrtve in njihovi grobovi sploh niso obstajali. Družine pobitih grobišč, tudi če so zanje vedele ali ugibale, kje se nahajajo, niso smele ne obiskovati ne obeležiti. Niti strah pred režimom niti pretekla desetletja žrtev nista potisnila v pozabo niti pri sorodnikih in prijateljih niti pri prestrašenih pričah ali storilcih zločinov.

Komisija je prepričana, da je prikrita grobišča potrebno identificirati, jih zaznamovati s primernimi spominskimi obeležji ter opraviti pogrebne obrede vseh ver in izkazati pieteto do žrtev. Kjer so ostanki žrtev razsuti na neprimernih in nedostopnih mestih, kot so kraške jame, fojbe, tankovski rovi, zapuščeni rudniki ipd, je potrebno ekshumirati posmrtne ostanke žrtev in jih dostojno pokopati. Kjer je le mogoče, je potrebno na javne stroške izvesti tudi identifikacijo žrtev, z namenom, da se družinam omogoči žalovanje zaradi izgube očetov, mater, bratov in sester, sinov in hčera, za katere svojci ne vedo, kje in kdaj so bili ubiti, saj so morali o zločinih molčati ter umorjenih niso smeli omenjati.

 

3. Pravica, molk in resnica

V letu, ko praznujemo 60. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah Organizacije združenih narodov – ki v središče civilizacijske in humanistične izjave postavlja načelo, da smo ljudje svobodni in enakopravni ter enaki v dostojanstvu in pravicah, da imamo neodtujljivo pravico do življenja, svobode in osebne varnosti – se je potrebno soočiti s krivicami in zločini totalitarnih režimov ter s komunističnimi zločini in posledicami komunistične preteklosti. Zločini fašizma, nacizma in lokalnih zaveznikov so v naših državah raziskani in dokumentirani, mesta pobojev znana in obeležena, medtem ko ni skoraj nič takega storjeno za področje zločinov komunizma. Tovrstne zločine javno mnenje sistematično opravičuje kot antifašizem. Takšno prikazovanje totalitarne ideologije ter prikrivanje in opravičevanje zločinov otežuje demokratične procese in spravo v tem prostoru.

Zaradi tega želi Komisija Pravičnost in mir pri bosansko-hercegovski, hrvaški in slovenski škofovski konferenci s spominom na trpljenje pokojnikov, obeležitvijo morišč in taborišč treh totalitarnih režimov kot tudi križnih poti in Pliberka (kot znamenje ideološkega sovraštva in nepriznane etnične »preiskave«), pokazati na človeško dostojanstvo, ki je temeljno etično načelo in ga ima vsaka oseba tudi po smrti. Da bi se prekinilo omalovaževanje in molk o nepriznanih žrtvah vojnega in povojnega obdobja ter da bi prišlo do javne obravnave ter pietete, spodbujamo institucije vseh treh držav k objektivnemu in celostnemu preiskovanju vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Ugotovijo naj se zgodovinska dejstva in razvija naj se vzgoja za spravo in odpuščanje. Komisija je mnenja, da morajo pristojne državne ustanove v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini nadaljevati dosedanje preiskave o žrtvah in ugotoviti dejstva o zločinih in njihovih ideoloških ter dejanskih storilcih.

 

4. Zločin, kazen in spomin

Skladno s civilizacijskimi dosežki in mednarodnim pravom vojni zločini, zločini proti človečnosti in zločin genocida ne zastarajo. Pobudniki, organizatorji ter storilci zločinov, ki so v drugi fazi revolucije ubijali potencialne nasprotnike in tekmece ter uničevali predvsem katoliško inteligenco, so še vedno kazensko odgovorni. Odgovorni so tudi tisti, ki so v strukturah treh totalitarnih režimov na osnovi ideološkega sovraštva in pravice do etničnega maščevanja zapovedovali in izvajali zločine. Komisija meni, da krivdo nosijo tudi vodje poraženih režimov, ki so zapovedali umik sto tisočem vojakov in civilistov, sami pa so pobegnili in pustili brezglavo vojsko in begunce njihovi na žalost predvidljivi usodi. Odgovorni so tudi zavezniški, politični in vojni poveljniki, ki so po dogovoru o vračanju nasprotniške vojske v državo njihovega delovanja prisilno vrnili begunske vojake in civiliste, čeprav so vedeli – ali pa bi lahko vedeli –, da bodo po izročitvi masovno pobiti, kar je bilo predvidljivo nadaljevanje partizanskih ideološko in nacionalistično motiviranih zločinov, ki so se začeli že pred zaključkom vojne.

Zaradi skrivanja resnice in nekaznovanih komunističnih zločinov tako političnih vodij, ki so ukazovali ali tolerirali zločine, kot tudi skrivanja storilcev še vedno niso znana dejstva in okoliščine masovnih zločinov. Komisija opozarja na pomembnost delovanja pravne države ter poziva k spoštovanju zakonov v Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, resolucij Sveta Evrope in konvencij Organizacije združenih narodov o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti (1968) in genocidu (1948). Komisija meni, da je pred kaznovanjem zločincev – kakršno se prakticira v demokratičnih zahodnih državah, potrebno ustvariti pogoje za žalovanje in pieteto do žrtev ter razkriti mehanizme in prevzeti odgovornost za zločine, t. j. ugotoviti zgodovinska dejstva in vzpostaviti kolektivni spomin naroda.

 

5. Pot sprave in oprostitve

Zaradi civilizacijskega položaja, zahtev mednarodnega prava ter obljube molka o zločinih samo enega od treh totalitarizmov, ki so pustošili po naših državah – in temelječ na krščanski dolžnosti do odpuščanja ter iz potrebe po spravi – da se očisti spomin, vzpostavi notranji mir, da se konča sovraštvo in maščevanje ter zaradi pravice do pokopa in pietete, Komisija spodbuja storilce in očividce zločinov, naj pričajo o žrtvah, o kraju in času nasilja ter o ustanovah, enotah in osebah, ki so ukazovale in izvedle zločine. Komisija spominja na nedavne izkušnje mnogih komisij po svetu (Južnoafriška Republika, Gvatemala, Čile, Argentina, Salvador, Severna Irska), ki so v duhu resnice in sprave veliko pripomogle k poznavanju zgodovinske resnice in doseganju sprave med ljudmi. V tem smislu in zato, da se identificirajo grobišča in žrtve, Komisija državnim oblastem predlaga, da začnejo postopek abolicije za resnico. Posamezno abolicijo naj omogočijo pobudnikom in storilcem, ki bodo priznali odgovornost in dejstva o grobiščih, času zločinov ter identiteti žrtev.

Komisija odločno obsoja vse tri totalitarizme, njihovo razredno ideologijo, ideologijo naroda, rase ter zločine. Tako so namreč storili mnogi dobri ljudje, katoličani, laiki, redovniki, duhovniki in škofje, posebej zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac, mostarski škof Alojzij Mišič in generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk. Komisija opozarja, da je očiščenje spomina krščanska dolžnost. Odločno obsoja zločine, ki so jih storili katoličani, ki so v nasprotju s krščanskimi načeli in vrednotami spodbujali, ukazovali in izvajali zločine proti življenju, svobodi in dostojanstvu drugih – v vojni, taboriščih, moriščih in drugih mestih, kjer so trpeli nedolžni ljudje.

 

Podpisano v Zagrebu dne 13. maja 2008.

 

msgr. dr. Vlado Košić
predsednik Komisije HKB Iustitia et pax

 

msgr. Dr. Anton Stres
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

 

msgr. Dr. Pero Sudar
predsednik Komisije BK BiH Iustitia et pax

 

 

Iz hrvaškega jezika prevedli Ksenija Medved.