Predsedniku Republike Slovenije,
državnemu zboru Republike Slovenije,
vladi Republike Slovenije,
varuhu človekovih pravic Republike Slovenije
Slovenska država je zavezana spoštovanju dostojanstva človeške osebe. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije in splošna moralna in pravna načela, ki so v veljavi v sodobnem demokratičnem svetu, postavljajo pravico do osebnega dostojanstva v ospredje temeljnih človekovih pravic. Pravico do osebnega dostojanstva ima človek tudi po smrti.
Slovenska država svoje naloge zagotavljati spoštovanje človekovega dostojanstva ne izpolnjuje vedno in povsod enako dosledno. Med najtežje izpustitve le-te zanesljivo sodi nemaren odnos do žrtev medvojnih in povojnih pobojev, ki jih je zagrešila revolucijska oblast. Razloček med ravnanjem naših oblasti ter vnemo in skrbnostjo, s katero mednarodna skupnost raziskuje množična grobišča in išče krivce za nezastarljive zločine proti človeštvu v Bosni ali na Kosovu, je velik.
Bližina praznika vseh svetih in dneva mrtvih ter trajna neurejenost množičnih grobišč, ki se je še posebej pokazala ob nedavnem odkritju pri Mariboru, narekujeta Komisiji Pravičnost in mir, da javno opozori na to nerešeno vprašanje.
Res je, da je od maja in junija 1945 preteklo več desetletij ter je zato identičnost žrtev in odgovornost krivcev teže ugotoviti. Kljub temu so sorazmerno zlahka izvedljive nekatere najnujnejše naloge, ki jih z vidika človekovega dostojanstva, do katerega ima človek pravico tudi po smrti, nalaga slovenskim oblastem obstoj množičnih grobišč na ozemlju Republike Slovenije.
Tako je mogoče in tudi potrebno s primernimi razpisi spodbuditi znanstvene institucije, ki so kvalificirane za zgodovinsko raziskovanje, da objektivno in celovito raziščejo te poboje in njihove nosilce.
Prav tako je potrebno ugotoviti vse kraje, kjer so množična grobišča ali grobovi posameznih žrtev. Zgolj simbolna ureditev nekaterih grobišč ni dovolj. Če so žrtve pokopane na neprimernem kraju, je potrebno posmrtne ostanke izkopati, zanje urediti primerne kostnice ter jih dostojno pokopati. Kjer je mogoče, naj se ugotovi identiteta žrtev. To je s sodobnimi medicinskimi metodami veliko laže izvedljivo, kakor se navadno misli. Vsa druga grobišča naj se označijo in uredijo kot pokopališča, s primernim spominskim obeležjem in na njih naj se opravi pogrebni obred.
Komisija predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, naj podaljša zakonski rok, ki omogoča izdajo mrliških listov in se izteče maja leta 2000, ter ustrezni zakon novelira, da bo omogočal preprostejše poti za njegovo uveljavljanje. Državni zbor naj s posebnim zakonom pravno uredi tudi varovanje posmrtnih ostankov, ravnanje z njimi in njihov pokop.
Komisija Pravičnost in mir opozarja, da slovenska država že predolgo opušča dolžno zagotavljanje človeškega dostojanstva žrtev teh pobojev, s to opustitvijo pa se ohranja stanje trajnega kršenja človekovih pravic.
Komisija Pravičnost in mir tudi opozarja na moralno nesprejemljivost vulgarnega govorjenja o "preštevanju kosti" in podobnih izrazov, ki se s tem v zvezi pogosto pojavljajo v javnih glasilih. To ni samo moralno nesprejemljivo podcenjevanje prizadevanj za vsaj delno vrnitev človeškega dostojanstva več deset tisoč žrtvam revolucijskega nasilja, temveč tudi klevetanje spomina mrtvih, zato zasluži moralno in kazensko sankcijo.
V Ljubljani, 25. oktobra 1999
prof. dr. Anton Stres,
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci