Ljubljana, 10. marec 2009
Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SŠK ob odkritju grobišča povojnih pobojev v rudniškem rovu v Hudi Jami
Pogled na žrtve ob odkritju grobišča povojnih pobojev v rudniškem rovu v Hudi Jami pri Laškem je vsakega sočutnega človeka globoko pretresel, saj ni mogoče spregledati strahotnega trpljenja žrtev in barbarske okrutnosti njihovih morilcev. Komisija Pravičnost in mir je v preteklih letih že nekajkrat opozorila na moralne in pravne razsežnosti povojnih zločinov in na dolžnosti, ki jih imajo v zvezi s tem najvišje državne ustanove.
Sočustvovanje, pretresenost, zgroženost in zahteva po dostojnem pokopu žrtev teh množičnih zločinov so povsem umestni in razumljivi odzivi ljudi, vendar se kot politična skupnost zgolj pri tem ne moremo ustaviti. Najvišje državne institucije, posebno tiste, ki so posebej dolžne pospeševati etične vrednote, pravičnost, mirno sožitje in celovito spoštovanje človekovih pravic, bi morale izreči jasno in nedvoumno moralno ter politično obsodbo teh zločinov in vseh posameznikov oziroma skupin, ki so zanje odgovorni.
Soočenje z najbolj zavržnimi dogodki slovenske polpretekle totalitarne zgodovine je nujno, če hočemo postati in ostati civilizirana in etična družba. Skrajni čas je, da vsi državljani in državljanke na osebni, narodni in državni ravni zelo jasno vzpostavimo temeljna moralna načela o nedotakljivosti slehernega človeškega življenja in o dostojanstvu slehernega človeka, ki so bila kruto teptana med revolucijo in po njej. Ideologija ne more postati opravičilo za noben zločin. Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je potrebno ugotoviti krivce, individualne in skupinske, politične in ideološke. Javno je potrebno obsoditi takratno komunistično totalitarno oblast in s tem tudi oprati dobro ime poštenih in iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda, ki so jih med vojno in vsa leta po njej zlorabljali kot nekakšen »živi ščit« totalitarnih politikov, ideologov in zločincev.
Med nami je v zvezi z medvojnimi in povojnimi poboji še vse preveč moralnega cinizma, izmikanja, brezbrižnosti in včasih celo kaznivega, a nekaznovanega omalovaževanja ali odobravanja. Še vse preveč je tudi strahu. Do vsega tega prihaja predvsem zato, ker šola in druge vzgojne ustanove, oblikovalci javnega mnenja in najvišje državne institucije, ki so poklicane, da v politični skupnosti ohranjajo veljavo temeljnih etičnih načel in iz njih izhajajočih človekovih pravic, glede teh zločinov niso uveljavile ustreznih moralnih meril, potem ko so te zločine desetletja načrtno zamolčevale in prikrivale. Poskus, da bi zločin za vedno prikrili, je v Barbarinem rovu nadvse očiten. Ravno omalovaževanje je huda politizacija teh zločinov. Nobene politizacije ne bi moglo biti, če bi država pravočasno izpolnila svojo moralno dolžnost. Zato Komisija Pravičnost in mir izreka priznanje državni komisiji, ki si zadnja leta pogumno prizadeva za odkritje zamolčanih zločinskih dejstev. Prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da se v delu javnega mnenja in javnih glasil krepi moralna zgroženost nad zločini. Končni cilj tega dozorevanja naše moralne zavesti pa mora biti odpuščanje in sprava, ki naj pripelje do tega, da ne bo več »naših« in »vaših«, ampak bomo vsi enakopravni, enako spoštovani in enako dobrodošli člani iste narodne in politične skupnosti.
msgr. dr. Anton Stres
mariborski nadškof koadjutor
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK