Izjava Komisije pravičnost in mir pri SŠK o pridobivanju italijanskega državljanstva

18. 04. 2006

Italijanski parlament je že leta 1992 izglasoval zakon, po katerem lahko dobijo italijansko državljanstvo ljudje, ki so bili rojeni na slovenskem ozemlju, priključenem Italiji s krivično Rapalsko pogodbo leta 1920. Torej vsi tisti, ki so nekoč imeli italijansko državljanstvo, pa so ga zaradi priključitve k nekdanji Jugoslaviji izgubili. Leta 1994 je italijanski parlament izglasoval podaljšanje časa za vložitev prošenj za italijansko državljanstvo za eno leto. Sedaj je bil omenjeni zakon zopet dopolnjen in se razteza ne le na pripadnike italijanske narodnosti pri nas, marveč tudi na Slovence in njihove naslednike, ki so se l. 1947 pridružili svoji narodni skupnosti v takratni Jugoslaviji.

To dejanje italijanske politike je nenavadno in presenetljivo, saj sodobne države navadno ne spodbujajo dvojnega državljanstva, čeprav ne želimo oporekati tej njihovi pravici. Znotraj Evropske unije, ki v veliki meri izenačuje državljane držav članic in jim zagotavlja svobodo v gibanju, gospodarskih dejavnostih in zaposlovanju, je dvojno državljanstvo še manj potrebno in smiselno.

Vsekakor pa dvojno državljanstvo ne more pomeniti nikakršne dvojne narodnosti. Državljanstvo si lahko izberemo, narodnosti pa ne. Smo, kar smo. Pripadnost svojemu narodu in njegovi kulturni identiteti pa je tudi velika naravna dobrina in vrednota, zato zasluži, da se je zavedamo, jo spoštujemo in gojimo zdravo narodno zavest brez nacionalizma. Na svojo narodno pripadnost moramo biti ponosni in ji ostati zvesti, za kar so nam prejšnji primorski rodovi, še posebej duhovniki, dali svetel zgled.

Pokojni papež Janez Pavel II. je poudarjal, da je »narod dejansko velika skupnost ljudi, ki jih družijo različne vezi, a predvsem prav kultura« in nam glede narodne kulture, iz katere izhaja tudi narodova suverenost, naroča: »Varujte jo! Ne dovolite, da bi ta temeljna suverenost postala plen kakih političnih ali gospodarskih koristi« (Govor v UNESCO 1980, 14 in 15).[1]

S tega vidika naj vsakdo svoje ravnanje glede državljanstva odgovorno presodi, da ne bo nikoli postavljal v nevarnost velike naravne vrednote svoje narodnosti in njene kulture.

 

msgr. dr. Anton Stres, izbrani celjski škof,
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK

 


[1] Janez Pavel II., Govor v UNESCO (1980), Cerkveni dokumenti 8.