V zvezi z upokojenim ljubljanskim nadškofom msgr. Alojzom Uranom in njegovim predvidenim umikom iz Slovenije po navodilu Svetega sedeža se v nekaterih slovenskih medijih omenja tudi moje ime, češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe, ki zadevajo mojega naslednika na sedežu ljubljanske nadškofije.
Eden od pobudnikov podpore nadškofu Uranu gospod Valentin Zibelnik je v preteklih dneh na spletnih straneh med drugim zapisal, da naj bi podpisani imenovanje Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa leta 2004 označil kot »kadrovsko napako«.
Novinar Dela mi v Sobotni prilogi z dne 28. julija 2012 podtika isto trditev: izjavil naj bi, da je imenovanje nadškofa Urana »kadrovski kiks«. Kakor trdi, naj bi »Rode po Vatikanu svojega škofovskega naslednika postavljal v slabo luč prav v časih, ko se je Uran odločil, da finančno že precej razmajani mariborski nadškofiji ne bo pomagal z denarjem Gozdnega gospodarstva Bled, ki je prek Metropolitane v lasti ljubljanske nadškofije«.
Nepreverjenih in neutemeljenih namigovanj so polni tudi drugi mediji, češ da naj bi s svojim vplivom in celo s spletkami vplival na dogodke v zvezi z nadškofom Uranom.
Vse navedene trditve so laž, vsa namigovanja so izmišljena, so daleč od resnice in zavajajo javnost. Ob imenovanju Alojza Urana za ljubljanskega nadškofa leta 2004 sem povedal, da to resda ni bila moja izbira, da pa spoštujem odločitev svetega očeta. O kadrovski napaki ali kiksu nisem govoril.
Prav tako lažna, krivična in izmišljena je trditev, da sem nadškofa Urana v Vatikanu postavljal v slabo luč ravno v času, ko se je odločil, da mariborski nadškofiji ne bo pomagal z denarjem Gozdnega gospodarstva Bled.
To je hkrati tudi zunaj vsakršne logike in zgodovinskega konteksta. Ko sem leta 1997 postal ljubljanski nadškof metropolit, so ljubljansko nadškofijo vabili, naj pristopi k sodelovanju pri projektih mariborske škofije. Tedaj sem jasno povedal, da Ljubljana pri teh projektih ne bo sodelovala. Če se je nadškof Uran pozneje – o tem ne vem nič – odločil za isto linijo, sem tega samo vesel. Da bi ga zaradi tega v Vatikanu »postavljal v slabo luč« – komu kaj takšnega lahko sploh pade na misel?! Kako naj bi se izneveril smeri, v kateri sem deloval kot ljubljanski nadškof, samo da bi škodoval svojemu nasledniku?
Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.
Franc kardinal Rode
