»Vsa tri berila današnje nedelje nam predstavljajo sočutje Boga, njegovo očetovstvo, ki se je dokončno razodelo v Jezusu.« Tako je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v baziliki sv. Petra ob sklepu zasedanja sinode o družini.

Prerok Jeremija med popolno narodno katastrofo, ko sovražniki vodijo ljudstvo v izgnanstvo, oznanja, da je »Gospod, rešil svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!« (Jer 31,7). In zakaj je to On storil? Zato, ker je On Oče (prim. v. 9), in kot oče poskrbi za svoje otroke, jih spremlja na poti, podpira »slepega in hromega, nosečnico in porodnico« (31,8). Njegovo očetovstvo jim odpre dostopno pot, pot tolažbe po tolikih solzah in tolikih bridkostih. Če bo ljudstvo ostalo zvesto, če bo nadaljevalo z iskanjem Boga tudi v tuji deželi, bo Bog spremenil njihovo ujetništvo v svobodo, njihovo osamljenost v občestvo, saj to, kar danes ljudstvo seje v solzah, bo jutri želo v veselju (prim. Ps 125,6).

Tudi mi smo s psalmom izrazili veselje, sad Gospodovega zveličanja: »Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik veselja« (Ps 125,2). Vernik je namreč tisti, ki je v svojem življenju izkusil zveličavno delovanje Boga. In mi pastirji smo izkusili, kaj pomeni s trudom sejati, včasih v solzah, in se veseliti za milost žetve, ki gre onkraj naših moči in naših sposobnosti.

Odlomek iz pisma Hebrejcem nam je predstavil Jezusovo sočutje. Tudi On se je »obdal s slabostjo« (prim. Heb 5,2), da bi začutil sočutje do tistih, ki so v nevednosti in se motijo. Jezus je vzvišen, veliki duhovnik, svet in nedolžen, a istočasno je veliki duhovnik, ki je nase vzel naše slabosti in je bil preizkušan v vsem kakor mi, razen v grehu (prim. Heb 4,15). Zaradi tega je Srednik nove in dokončne zaveze, ki nam daje zveličanje.

Današnji evangelij pa se neposredno navezuje na prvo berilo. Kakor je bilo Izraelsko ljudstvo osvobojeno po Božjem očetovstvu, tako je bil Bartimaj osvobojen po Jezusovem sočutju. Jezus je pravkar prišel iz Jerihe. Čeprav je pravkar začel najpomembnejšo pot, tisto v Jeruzalem, se je spet ustavil, da bi odgovoril na Bartimajevo vpitje. Pustil je, da se ga je dotaknila njegova prošnja, pustil se je vplesti v njegovo stanje. Ni mu bilo dovolj, da bi mu dal miloščino, ampak ga je hotel osebno srečati. Ni mu dal navodil, niti odgovorov. Postavil mu je vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« (Mr 10,51). Morda se zdi, da je to vprašanje odveč, saj kaj naj si želi slepi, če ne vid? Pa vendar, s tem vprašanjem 'njemu in zanj', torej naravnost, a spoštljivo, Jezus pokaže, da želi slišati naše potrebe. Želi z vsakim od nas življenjski pogovor, o resničnih zadevah, torej, da nič ne izvzamemo pred Bogom. Po ozdravljenju je Gospod rekel temu človeku: »Tvoja vera te je rešila!« (v. 52). Lepo je videti, kako Jezus občuduje Bartimajevo vero, saj mu zaupa. On veruje v nas bolj, kot mi verujemo vase.

Je pa še zanimiva podrobnost. Jezus je rekel svojim učencem, naj gredo in pokličejo Bartimaja. Slepega so nagovorili z dvema izrazoma, ki ju v nadaljevanju evangelija uporablja samo Jezus. Najprej mu rečejo: »Korajžno!«, torej z besedo, ki dobesedno pomeni »zaupaj, pogum!« V resnici samo srečanje z Jezusom da človeku moč za soočanje z najtežjimi situacijami. Drugi izraz pa je: »Vstani!«, kakor ga je Jezus izrekel tolikim bolnikom, ki jih je prijel za roko in ozdravil. Njegovi ne počnejo nič drugega, kot le ponavljajo Jezusove opogumljajoče in osvobajajoče besede in tako peljejo brez pridige naravnost k Njemu. K temu so Jezusovi učenci poklicani tudi danes, še posebej danes. Privesti človeka v stik s sočutnim Usmiljenjem, ki rešuje. Ko krik človeštva postane še močnejši, kakor v Bartimaju, ni drugega odgovora, kakor ponoviti Jezusove besede, predvsem pa posnemati njegovo srce. Stanje bede in sporov so za Boga priložnost za usmiljenje. Danes je čas usmiljenja!

Obstajajo pa tudi nekatere skušnjave za Jezusove učence. Evangelij omenja najmanj dve. Nihče izmed učencev se ni ustavil, kot se je Jezus. Nadaljujejo s potjo, gredo naprej, kot da ne bi bilo nič. Če je torej Bartimaj slep, so oni gluhi, saj njegov problem ni njihov problem. To je lahko tudi naša nevarnost, da je pred nenehnimi problemi bolje iti naprej in se jim ne pustiti vznemirjati. Na ta način smo kakor učenci z Jezusom, a ne mislimo kakor Jezus. Smo v njegovi skupini, a se izgubi odprtost srca, izgubi se čudenje, hvaležnost in navdušenje. S tem tvegamo, da se 'navadimo na milost'. Govorimo o Njem, delamo Zanj, toda živimo daleč od njegovega srca, ki se steguje k tistemu, ki je ranjen. To je ta skušnjava, 'duhovnost privida', ko lahko hodimo skozi puščave človeštva, ne da bi videli to, kar je res, ampak to, kar hočemo videti. Sposobni smo ustvariti vizijo sveta, a ne sprejmemo to, kar nam Gospod postavlja pred oči. Vera, ki se ne zna zakoreniniti v življenje ljudi, postane suha, in namesto oaze, ustvarja druge puščave.

Je pa še druga skušnjava in sicer ta, da se pade v 'vero rokovnika.' Hodimo torej z Božjim ljudstvom, a imamo svoj rokovnik, kjer je vse. Vemo kam iti, kolikšen čas je potreben. Vsi morajo upoštevati naš ritem, vsaka neprijetnost nas vznemiri. S tem tvegamo, da postanemo kakor množica iz evangelija, ki je izgubila potrpežljivost in je grajala Bartimaja. Malo prej so grajali otroke (prim. Mr 10,13), sedaj slepega berača, ki je nadležen in ker ni na nivoju, ga je potrebno izključiti. Jezus pa nasprotno hoče vključiti zlasti tistega, ki je na obrobju, ki vpije k Njemu. Takšni kot Bartimaj imajo vero, saj ko vedo, da so potrebni zveličanja, je to najboljši način za srečanje s Kristusom.

Na koncu je Bartimaj šel po poti za Jezusom (prim. v. 52). Ni samo ponovno videl, ampak se je tudi pridružil skupnosti tistih, ki hodijo z Jezusom. Dragi sinodalni bratje, mi smo skupaj hodili. Zahvaljujem se vam za skupno pot, s pogledom uprtim v Gospoda in v brate in sestre, v iskanju  poti, ki jih v današnjem času kaže evangelij, da oznanjamo skrivnost ljubezni družine. Nadaljujmo pot, ki jo Gospod želi. Prosimo ga za ozdravljen in odrešen pogled, ki zna širiti svetlobo, saj se spominja svetlobe, ki ga je razsvetlila. Da bi, nikoli zatemnjeni s pesimizmom in grehom, vedno iskali in gledali slavo Boga, ki se sveti v živem človeku.

Vir: Radio Vatikan.