Spoštovani g. škof Stanislav, dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, drage sodelavke in sodelavci Karitas, dragi bratje in sestre!
Današnji evangeljski odlomek nam posreduje Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). Evangeliji nam na več mestih poročajo o tem, kako so k Jezusu prihajali najrazličnejši ljudje: preprosti, revni, bolni, grešniki, obsedeni…. Ti ljudje niso k Jezusu prihajali samo zato, da bi slišali besede tolažbe, sočutja in bližine. Prihajali so k njemu, da bi jih osvobodil bremen revščine in bolezni in jim pomagal, da bi svoje življenje lahko zaživeli na novo. Jezus jim ni pomagal lajšati samo materialnih stisk, ni jih ozdravljal samo telesnih bolezni, ampak tudi duhovnih in duševnih stisk.
Tudi danes mnogi doživljajo svoje življenje, kot breme. Drugi spet čutijo utrujenost ali naveličanost. Vzrokov za to je več: najprej je lahko to izguba službe ali brezposelnost; to je lahko delo, ki ni pravično nagrajeno, bolezen, ki je daljša ali neozdravljiva, pokojnina, ki je tako nizka, da je težko z njo preživeti iz meseca v mesec… Spisek vseh problemov je vsako leto daljši. Toda, to kar življenje dela težko je nazadnje tudi pomanjkanje razumevanja, razni konflikti, z drugo besedo občutek, da človek ni sprejet, da ni ljubljen.
Jezus vse vabi: »Pridite k meni!« in tukaj ne misli najprej na tiste, ki trpijo.
Kako Jezus vabi? Preko nas, dragi bratje in sestre. S tem, da si z bratsko ljubeznijo mi naložimo del bremena drugih in jim ga pomagamo nositi. Potem, ko nam je Jezus dal, da smo se ob njem okrepčali in odpočili, smo poklicani, da to, kar smo prejeli, delimo naprej.
V svetem letu usmiljenja je vsak od nas na svoj način doživel, da je Jezus tisti, ki nas ljubi, sprejema, z nami trpi in na svoja ramena nalaga tudi naše trpljenje, da bi nas popeljal v objem usmiljenega Očeta.
1. Služba Karitas je odgovor na mojo osebno izkustvo doživetja bližine usmiljenega Boga, ko sem začutil, kako se je Bog name osebno ozrl, kako sem od njega ljubljen, kako me je ozdravil in moje srce napolnil s svojo bližino. Ko imam to osebno izkustvo, se v meni rodi želja, da to kar sem prejel, delim drugim. To je tisto, po čemer je Karitas drugačna od mnogih drugih humanitarnih ustanov. Na ta način je Karitas ustanova, ki na človeka gleda drugače, saj ga gleda celostno, z duhovnega in materialnega vidika. Tako je Karitas nekaj posebnega med humanitarnimi organizacijami, saj svoje poslanstvo opravlja v imenu Boga in zato človeku prinaša Božje usmiljenje in bližino Boga. Sodelavci in prostovoljci Karitas se zato ne zadovoljimo, če lajšamo le materialne stiske, ampak skušamo hkrati prepoznati tudi človekove duhovne stiske in nanje odgovoriti.
Papež Frančišek je na srečanju s predstavniki Caritas Internationalis, 17. 11. 2016 zelo jasno podčrtal temeljno poslanstvo narodnih Karitas in njihovo specifično vlogo v Cerkvi, ko je dejal, da ustanove Karitas »niso le socialne agencije, temveč cerkveni organizmi, ki imajo isto poslanstvo, kot Cerkev. V statutih je zapisano, da so poklicane pomagati papežu in škofom pri njihovem karitativnem poslanstvu.« Papež nadaljuje: »Današnje družbene potrebe zahtevajo, da se pri tem uporabi tisto, kar je sv. papež Janez Pavel II. opredelil, kot 'novo domišljijo dobrodelnosti'. Ta se ne konkretizira le v učinkovitosti ponujene pomoči, temveč predvsem v sposobnosti postati bližnji, preko spremljanja najbolj ubogih z držo bratske soudeleženosti. Gre za to, da bi dobrodelnost in pravičnost v svetu odsevali v luči evangeljskega nauka Cerkve, da bi ubogi sami postali resnični protagonisti lastnega razvoja.«
Pomembno je, da tisti, ki je deležen naše pomoči začuti, da je po naših dejanjih, deležen sočutja Boga. Problem je večkrat v tem, če ljudje iz naših dejanj ne prepoznajo Boga in ga ne častijo. Seveda je zato pri našem poslanstvu zelo pomembna naša osebna vera, naša povezanost z Bogom: po molitvi, zakramentih, predvsem še tukaj mislim na naš odnos do sv. evharistije.
Letos obhajamo 1700. letnico rojstva sv. Martina. Njegova veličina ni bila samo v sposobnosti, da je znal videti pomoči potrebne in jim je po svojih močeh pomagal, tako kot vojak, duhovnik in pozneje škof. Njegova veličina je bila v tem, da so ljudje iz njegovih znamenj dobrote prepoznavali Boga in ga slavili.
Samo tako je Karitas podoba Cerkve, ki je vedno na poti k človeku. Tako ste vi, drage sodelavke in sodelavci, kot »misijonarji usmiljenja«, ki z vašim poslanstvom pričate, da je Cerkev sopotnica, še prav posebej tistega človeka, ki se znajde v stiski. Bog ljubi vse ljudi, nihče ni izključen iz njegovega objema. Tako tudi Karitas prinaša usmiljenje vsem, tudi predstavnikom drugih ver, nevernim, ali pa celo tistim, ki imajo do vere predsodke ali gledajo negativno na vse, kar je povezano s Cerkvijo. S tem nesebičnim pričevanjem drage sodelavke in sodelavci, dajete Karitas kredibilnost; in to v času, ko mnogi želijo Cerkev prikazati, kot skupnost, ki vidi le samo sebe in bi ji naj šlo zgolj za lasne privilegije.
2. Danes vam želim predstaviti še eno možnost služenja v okviru Karitas. To je služba izrednih delivcev sv. obhajila. Mnogi verniki, ki so dolga leta redno obiskovali sv. mašo, se naenkrat čutijo oddaljene od oltarnega občestva, ko pride bolezen ali invalidnost in so privezani na bolniško posteljo. Eni izrazijo željo, da bi poleg spovedi in obhajila za prvi petek, ko jih obišče duhovnik, želeli prejemati sv. obhajilo tudi ob nedeljah in praznikih. Poslanstvo izrednih delivcev sv. obhajila je v tem, da poskrbijo za živo in učinkovito vez med oltarnim občestvom in bolnikom, ko prinašajo sv. obhajilo na domove.
Sv. obhajilo, ki ga bolnik prejme v bolniški postelji, mu prinaša tolažbo in zagotavlja bližino Boga. Če bomo po naših župnijah po izrednih delivcih sv. obhajila prinašali bolnim Božjo tolažbo in upanje, bo to vidno in otipljivo znamenje, da je leto usmiljenja obrodilo svoje sadove in da se oznanilo leta usmiljenja nadaljuje v naših krščanskih skupnostih.
Prepričan sem, da je med sodelavci Karitas kar nekaj kristjanov, ki cenijo sv. evharistijo in so primerni, da bi prevzeli službo izrednih delivcev sv. obhajila. Seveda je za to službo potrebna najprej temeljita osebna, duhovna in bogoslužna priprava. V nekaterih škofijah sodelavci Karitas to poslanstvo že vršite, za kar se vam zahvaljujem. Vse spodbujam k razmisleku, kako to službo še poživiti in jo prav ovrednotiti. V Mariborski nadškofiji bomo v tem pastoralnem letu pričeli s programom formacije izrednih delivcev sv. obhajila in upamo, da bo ta pobuda nekoliko uresničena že na prihodnji praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, ko bodo po končani pripravi izredni delivci sprejeli to svoje poslanstvo.
3. Zelo razveseljivo je, da je Karitas v Sloveniji dejavna v približno 440 župnijah in da zajame prek 8000 prostovoljcev. To je podatek, ki razveseljuje in nas navdaja s hvaležnostjo. Ob tem pa se moramo zavedati, da so ti prostovoljci v glavnem starejše osebe, zato moramo gledati in načrtovati, kako naprej. Nujno je potrebno med sodelavce pritegniti tudi mlade. V okviru župnijskih občestev in odborov Karitas zato ustvarjajmo takšno okolje, da se bodo mladi med nami prepoznali in bodo lahko razvili prostovoljno delo tudi na njim lasten način, tudi med svojimi vrstniki. Nekaj poskusov v tej smeri že imamo, vendar bo potrebno razmišljati strukturno, kar pomeni, da bo potrebno temeljito in vztrajno razmišljati, kako mlade bolj pritegniti v poslanstvo Karitas. Mladi so po naravi odprti za solidarnost in pomoč, zato jim moramo dati priložnost, da bodo mogli uresničevati »poslanstvo ljubezni« tudi med svojimi vrstniki in v širšem občestvu in sicer na način, ki bo njim blizu.
4. Še en izziv vidim, ki mu bo potrebno posvetiti več pozornosti. To je sodelovanje Karitas z drugimi verskimi skupnostmi, ki jih prav tako vodijo verski vzgibi in v središče postavljajo dostojanstvo vsakega človeka. Odgovor na revščino, in raznovrstne preizkušnje, s katerimi se srečuje današnji človek, bo učinkovitejši, če bo pomoč sad medsebojnega sodelovanja in skupne vizije.
5. Ob tem današnjem srečanju se želim zahvaliti vsem vam, sodelavke in sodelavci, za vaše nesebično služenje. Iskrena hvala vsem sodelavcem Slovenske karitas, kot tudi vseh Škofijskih karitas in prav tako vsem številnim sodelavcem Karitas po naših župnijah, kjer je vaša pomoč najbolj vidna in otipljiva. Vesel sem te »mreže dobrote«, ki je živa in dejavna. Po vas, drage sodelavke in sodelavci Karitas, je Cerkev živa in tako se uresničuje »objem dobrote«, saj je vaše prvo vodilo in poslanstvo biti v službi človeka, ki je potreben pomoči. Spodbujam vas in vas prosim, da nadaljujete s tem svojim plemenitim prizadevanjem. Tako bodo pomoči potrebni še naprej čutili, da niso prepuščeni samemu sebi. V vas bodo še bolj živo začutili sopotnike in ljudi srca, ki prinašajo upanje v boljši jutri.
Jezus vabi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen!« (Mt 11,29). Tudi po tej sveti daritvi nas Gospod krepča in nam zagotavlja, da je pripravljen z nami nositi breme naše službe in našega poslanstva. Po njegovem zgledu dopustimo, da bodo tisti, ki so potrebni pomoči nekaj svojih bremen lahko preložili na nas. Na ta način postajamo podobni našemu Učitelju in smo v službi ljubezni.
Prosimo Sveto Marijo, naj prejme pod svoj plašč vse utrujene, bolne, onemogle, nam pa naj pomaga, da bi lahko v svoji službi ljudem še naprej prinašali tolažbo, pomoč, bližino in upanje! Amen
msgr. Alojzij Cvikl DJ
mariborski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske karitas
