Dr. Francetu Bučarju v Slovo
Draga gospa Bučarjeva, dragi otroci dr. Franceta Bučarja - Meta, Janez, Miha z družinami - in vsi, ki Vam je bil pokojni profesor Bučar blizu in ste ga cenili ter imeli radi; spoštovani državniški vrh Republike Slovenije in predstavniki Ljubljanske Univerze, spoštovani kulturniki ter vsi prisotni!
Danes se poslavljamo od človeka, ki smo ga izjemno cenili, ga spoštovali in občudovali. Tako je tudi slovenki pisatelj Alojz Rebula v svojem Dnevniku zapisal: »Zaradi poguma, s katerim nastopa sredi naše preplašenosti, zardi etičnosti, ki jo vnaša v naš cinizem, zaradi intelektualne evropskosti, s katero govori sredi naše provincialnosti moram čutiti do njega samo najvišje spoštovanje« (Iz Dnevnika A. Rebule, 8. maja 1988).
Prav v tukajšnjem kraju, Bohinjski Bistrici, se je rodil pred skoraj 93. leti na sam praznik luči, Svečnico. Kolikšna simbolika, zakaj vse svoje življenje se je bojeval, da bi dosegel luč razuma, doumel zgodovinske trenutke, kot Slovenec razsvetlil svoj narod in se hkrati kot kristjan odpiral večnostni luči, tisti, ki opogumlja in razsvetljuje srce ter daje navdih za značajsko doslednost in etično pokončnost. In naš profesor France, kot smo ga radi klicali v prijateljskem krogu, je bil zares pokončen mož. Kakor da bi v njegovem življenju odsevale gore Bohinjskega kota, ki so bedele nad njegovim otroštvom in nakazovale njegov smeli značaj. Predstavljale so mu strmine življenja, na katere se bo moral podati.
Če bi hoteli z eno samo svetopisemsko besedo označiti osebnost našega dragega profesorja Franceta, potem bi lahko rekli, da je bil pravičen. Pravičen do resnice, ki jo je iskal in izgovarjal, pravičen do svojega naroda, za katerega je živel in mu hotel privoščiti samostojno prihodnost, pravičen do svojih dragih, ker je znal tehtati besedo tudi v sproščenem pogovoru, in slednjič pravičen do vsakogar, saj je zahteval pravico za vsakega človeka in s tem vzpostavljal demokratično družbo.
In za to svojo pravičnost, ki je spominjala na izraelske preroke, je moral trpeti in marsikaj prestati. Že v škofovih zavodih, ko je nastopil pogumno in kljubovalno, ga je rešila le etična drža in duhovna širina njegovih vzgojiteljev, ki so v dijaku Francetu prepoznali izjemen čut za pravičnost. A mladi France Bučar ni imel vedno te sreče. Prišli so italijanski fašisti in ga odpeljali v Gonars, prišli so nemški nacisti in moral je v boj, v odporništvo. In ko bi lahko naredil izjemno politično kariero v povojni Jugoslaviji, sej odločil za iskanje pravičnosti preko študija prava in kot takega so ga poznali vsi študentje. Toda beseda pravičnosti ga je izrinila iz Fakultete in na ulici so se ga izogibali bivši prijatelji in tovariši. Pa vendar so nekateri prepoznali njegovo izjemno pokončnost, to je bil prijateljski »Trnovski krog« okoli njegovega g. Janeza Pogačnika in med njimi je začutil, da ni sam, da je pri Slovencih veliko upanja in dobre volje, tudi moči, samo prebuditi je treba ta narod. V tistem času je vstopil tudi med sodelavce Nove Revije in v tem krogu je našel nove prijatelje in lahko je izgovarjal svoje preroške besede o prihodnosti Slovencev, klesal misli in jih kristaliziral, kot bi šlo za ostrino skalovja Alp, v katere se je do zadnjega rad podajal. Postal je soavtor Pisateljske ustave, saj je pripadal tudi pisateljski druščine Slovenskega PEN kluba in kasneje je napisal temeljno listinoSlovenskega naroda, Ustavo, na katero smo ponosni in ki velja še danes.
Ta trenutke pa mu moramo prijatelji reči tudi hvala za njegovo krščansko držo. Vedel je, da se o najglobljih rečeh ne da govoriti, saj so najlepše in večnostne resnice le na dnu srca in so neizgovorljive. Morda jih je mogoče zaslutiti in živeti v zakramentalnih skrivnostih, ki jih je pokojni dragi gospod France znova z radostjo in diskretnostjo podoživel. Toda ko je bilo potrebno, je znal reči tako kot prvi krščanski pričevalci pred sodniki: Kristjan sem!
Kot Slovenec in kot kristjan se je l. 1989 udeležil Ekumenskega evropskega zbora v Baslu in bil izbran za avtorja dokumenta v redakcijski komisiji. Tujina je hitro prepoznala slovenskega misleca in kristjana ter tudi drugače verni ter neverni so ga občudovali. V Evropsko središče je še pogosto prihajal in imel tudi svoj znameniti govor v Evropskem parlamentu. Njegove besede so bile v tistih letih nekaj čisto novega, toda evropska skupnost je hitro dojela pravičnost in miselno prodornost njegovih besed, zato so tudi postale doktrina evropske skupnosti. Da, profesor France je usodo Slovencev tesno povezal z usodo Evrope. Hotel je, da bi Slovenci postali bolj dejavni, kritični in graditeljski do Evrope. Doumel pa je, da duša Evrope lahko živi le takrat, ko se tudi duhovno napaja iz korenin, zato je oživil v Sloveniji Panevropsko gibanje, ki poudarja samostojnost in kulturno samoniklost vsakega naroda, hkrati pa zagovarja globoko biblično in krščansko etiko. To je bil profesor France, veliki svetovljan in veliki Slovenec, državnik in osebni prijatelj, laik in kristjan, profesor in hkrati skrben družinski mož in oče.
Ko smo Vam, dragi profesor France, prijatelji ob 80-letnici napisali hommage in ga objavili, ste nam hudomušno dejali, da imate občutek, kakor da ste brali govor s svojega pogreba. Toda nečesa takrat, dragi in spoštovani gospod France, nismo napisali: da nas niste zaznamovali samo s svojo jasnovidnostjo in poštenjem, ampak tudi s svojo krščansko pokončno držo, ki zna odpuščati. Ob Vas nam je bilo človeško tolpo, kajti iz Vas je sevala dobrota, prizanesljivost, odpuščanje. Ob Vas smo začutili, da je živeti lepo, takrat ko človek upa, zna odpuščati in se veseliti sredi prijateljev. Sedaj Vam lahko tudi mi le vzkliknemo skupaj z Evangelijem: Glejte, človek!
dr. p. Edvard Kovač
