God ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska

Ustanovitelj salezijancev sv. Janez Bosko Ustanovitelj salezijancev sv. Janez Bosko

V Katoliški Cerkvi 31. januarja praznujemo god ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Boska.

Salezijanci so ena od moških redovnih skupnosti tudi v Cerkvi na Slovenskem, ki jih je v 19. stoletju ustanovil Janez Bosko v Italiji. Njihovo življenje in poslanstvo sta predstavljena na spletni strani.

Življenjska pot in poslanstvo

Janeza Boska (1815–1888) je papež Pij XI. (1922–1939) leta 1934 ob razglasitvi za svetnika imenoval najodličnejši vzgojitelj, papež Janez Pavel II. (1978–2005) pa ga je ob koncu praznovanja 100. obletnice smrti leta 1989 razglasil za očeta in učitelja mladine.

Janez Bosko je bil deležen skrbne družinske vzgoje matere Marjete, saj mu je oče umrl, ko je bil star dve leti. Iz opazovanja življenja družine Bosko in življenjskega poslanstva svetnika je razvidno, da je vzgojno modrost prejel predvsem od matere, čeprav je bila preprosta kmečka žena. Že kot otrok je spoznal, da mladi potrebujejo ljudi, ki jih lahko obvarujejo slabega.

Zaradi revščine in drugih neugodnih razmer v takratni severni Italiji je Janez s težavo uspel dokončati študij. V duhovnika je bil posvečen leta 1841. Po nasvetu duhovnega voditelja sv. Jožefa Cafassa je v Torinu iskal priložnosti, kako bi pomagal mladini.

Mladi so vedno odsev in hkrati izziv družbe. Tako je bilo v 19. stoletju tudi v Torinu, ki je stopal na pot hitre industrializacije. Po Napoleonovih vojskah, suši, kugi in drugih težavah so zlasti za mlade nastopili zahtevni časi. Z velikimi upi so prihajali v mesto, kjer pa so jih izkoriščali delodajalci, mnogi pa so zašli tudi v kriminal, hirali so po zaporih in celo umirali. Dobrih vzgojnih ustanov ni manjkalo, vendar so bile le-te v glavnem dostopne samo za premožne.

Mladi duhovnik Janez Bosko je opazoval te razmere, zato je leta 1841 organiziral dobro misleče ljudi, ki bi mu pomagali pri delu za mlade. Fante po zaporih in na ulicah je začel vabiti, naj pridejo k njemu, ko bodo prosti, zlasti ob nedeljah. Začel je sanjati o ustanovi, v kateri bi jih lahko zbiral in jih uvajal v življenje ter obvaroval slabega. Po petih letih preizkušenj in odpovedovanj je leta 1846 za svojo dejavnost v Valdoccu blizu Torina dobil stalni prostor, kjer so postopno zrasle njegove ustanove. Iz Pinardijeve lope se je sčasoma razvila mogočna ustanova z imenom oratorij, v kateri so gojenci lahko razvijali svoje sposobnosti ter postajali pošteni državljani in dobri kristjani, kar je bil tudi cilj Boskovih vzgojnih prizadevanj. Oratorij je urejen tako, da središčno mesto pripada pristnim človeškim odnosom, kjer ravnatelj stori vse, da se vsak počuti kot doma. Ustanova naj bi bila s svojo ureditvijo fantom dom, ki sprejema, župnija tista, ki evangelizira, šola tista, ki uvaja v življenje, dvorišče pa tisto, ki pripomore k življenju v veselju in prijateljstvu.

Janez Bosko se je uveljavil predvsem z vzgojo, ki jo je imenoval preventivni vzgojni sistem. Prenove človeške družbe se je lotil z vzgojno dejavnostjo.

Preventivni vzgojni sistem Janeza Boska

Preventivna vzgoja je tista, ki mlade obvaruje slabega. Temelj vsega sistema je ljubezen, kot jo je izpovedal Bosko leta 1846, ko so mu v hudi bolezni prav mladi od Boga izprosili povrnjeno zdravje. Najboljšim štirim fantom, ki jim je leta 1854 zaupal svojo zamisel, je svetoval, naj izpovedo obljubo ljubezni. Začeli so se imenovati salezijanci. Salezijanec vzgojitelj je tisti, ki izpove ljubezen do mladih, kar pomeni, da ljubezen postavi za temeljni odnos. Bosko pravi, da brez ljubezni za mlade ni mogoče storiti nič dobrega in nadaljuje, da samo ljubezen ni dovolj. Mladi morajo vzgojiteljevo ljubezen čutiti in jo vračati. To se bo zgodilo, če bo vzgojitelj imel rad to, kar imajo radi mladi. Prav v tem bodo čutili brezpogojnost vzgojiteljeve ljubezni in njegovo dobrohotno naklonjenost, zato bodo v ljubezni tudi storili vse, kar bo od njih zahteval vzgojitelj. Tako bo vzpostavljen interaktivni vzgojni proces. Stičišče med vzgojiteljem in gojencem predstavlja dobrohotna, občutena in brezpogojna ljubezen. Bosko jo je dobil kot dediščino po vzgoji svoje matere.

Kogar imam rad, temu tudi posvetim svoje najboljše moči. Bosko je to vzgojno sožitje imenoval asistenca. Vzgojitelj je vedno navzoč kot človek, ki ve, kaj hoče; mlade lahko obvaruje vsega slabega, jim prizanese s slabimi izkušnjami in je hkrati poroštvo njihovega razvoja v smeri dobrega.

Vzgojitelj ravna po praktičnih življenjskih načelih. Eno od teh je Boskov vzgojni trinom. Bosko pravi, da je vzgoja dobra samo, če enakovredno upošteva vse človekove zmožnosti, ki jih izrazi z razumom – vzgoja naj bo po pameti, z ljubeznijo – vzgoja naj bo po ljubezni, z vero – vzgoja naj bo verska. Vsakršno neupoštevanje te antropološke celovitosti človeka pomeni njegovo krnitev ter povzroča neprecenljivo škodo.

Pri Bosku znova odkrijemo resničnost, kako pomembna je družinska vzgoja, ki naj ne izostane v življenju nobenega človeka. V njegovem življenju vidimo, kako usodno se je vse, kar in kakor je storila njegova mati, nadaljevalo v njegovem življenju in prešlo v njegov vzgojni sistem. Ob težavni mladini v Torinu v tistem času lahko vidimo, kako usodne so lahko posledice za mlade, če umanjka dobra družinska vzgoja. Odsotnost ljubeče pozornosti jih zaznamuje za vse življenje.

Janez Bosko je poskrbel tudi za to, da se njegovo vzgojno poslanstvo v prid mladih nadaljuje. Med drugim je ustanovil redovno družbo salezijancev, ki so danes v svetu nosilci njegovega vzgojnega sistema. Danes nadaljujejo njegovo poslanstvo: salezijanci (SDB), sestre hčere Marije Pomočnice (HMP), salezijanci sotrudniki (DBS), don Boskovi gojenci (DBG), don Boskove prostovoljke (DBP) in še 20 drugih vej salezijanske družine.

Salezijanci v Inšpektoriji sv. Cirila in Metoda – Ljubljana

Slovenska inšpektorija (provinca) je imela v letu 2011 sto članov. Salezijanci delujejo v vseh šestih slovenskih (nad)škofijah ter v krški, tržaški, barski, zrenjaninski in hamiltonski škofiji, kjer upravljajo 35 župnij. Razdeljeni so v 14 redovnih skupnosti. V nekaterih župnijah delujejo tudi salezijanski mladinski centri. Dejavni so na področju vzgoje in izobraževanja (gimnazija Želimlje, glasbena šola, center za izobraževanje v Črni gori, dijaški domovi, center domače in umetnostne obrti), sociale (Skala, projektno učenje za mlade), pastorale otrok (oratorij), usposabljanja mladih župnijskih sodelavcev, na področju tiska (založba Salve) ter v domovih za srečanja.

Salezijanci so v Slovenijo (na Rakovnik) prišli 23. novembra 1901. Leta 1922 je bila v Ljubljani ustanovljena salezijanska inšpektorija (provinca). Del omenjene inšpektorije se je leta 1972 osamosvojil in se organiziral v novo, hrvaško inšpektorijo. Vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chávez Villanueva je 18. januarja 2012 za šestletni mandat 2012–2018 imenoval novega inšpektorja Inšpektorije sv. Cirila in Metoda – Ljubljana ravnatelja salezijanske skupnosti Ljubljana Rakovnik mag. Janeza Potočnika. Od leta 2018 je mesto inšpektorja Inšpektorije sv. Cirila in Metoda – Ljubljana prevzel mag. Marko Košnik.

Besedilo so pripravili sodelavci Salezijanskega inšpektorata.