God sv. Ludovike de Marillac

15.3.2020 Katoliška Cerkev God, Redovništvo, Svetnik, Ženska, Dobrodelnost
Sv. Ludovika de Marillac Sv. Ludovika de Marillac

V Katoliški Cerkvi 15. marca praznujemo god sv. Ludovike de Marillac, redovne ustanoviteljice in karitativne delavke.

Ludovika de Marillac se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. Po otroštvu in mladosti, ki sta bila polna bridkosti in trpljenja, se je 5. februarja 1613 poročila. O sebi je dejala, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in skoraj v nobeni življenjski dobi ni bila brez trpljenja.

Leta 1595 se je oče drugič poročil in ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj še štiri otroke, je oče poslal Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Po tedanji navadi se je med drugim učila tudi latinščine. Razvila je tudi svoj slikarski talent.

Ko je imela 13 let, jo je prizadela preizkušnja očetove smrti. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Naredila je zaobljubo, da bo vstopila h kapucinkam, pa jo je kapucinski provincial, do katerega se je obrnila po nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Uklonila se je želji sorodnikov in se poročila.

V zakonu je živela 12 let. Rodila je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala, toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju; zašla je v verske dvome. Ko je bila na robu obupa, je v Pariz prišel sv. Frančišek Saleški (1567–1622). Po srečanjih z njim je ponovno našla mir. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je izpovedala zaobljubo vdovstva za primer, če njem mož umre. Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje in gotovost, naj vztraja ob možu, in da bo prišel čas, ko bo napravila zaobljubo uboštva in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še zrasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim (1581–1660), ki je postal njen doživljenjski duhovni spremljevalec. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, sprva kot pomoč bratovščinam na podeželju, potem pa tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe vseh opravil pri ubogih niso zmogle opraviti same, so se za pomoč ponudila revna kmečka dekleta. Prva med njimi je bila Marjeta Nazo, za njo pa so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in da se na poslanstvo duhovno dobro pripravijo. Prve štiri dekleta je sprejela v svoje stanovanje, jih uvajala v duhovno življenje in jih preizkušala. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.

Število kandidatinj je hitro raslo, še hitreje pa delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaško odločnost, veliko potrpljenja in zaupanja v Božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Leta 1656 je prvič hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju družbe hčera krščanske ljubezni terjalo od nje izredne napore.

Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let. Umrla je 15. marca 1660. Na njeno željo so jo pokopali na farnem pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom: Spes unica – Edino upanje. Kasneje so njene posmrtne ostanke prenesli v kapelo materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Danes je po svetu okrog 33.000 usmiljenih sester, ki z deli ljubezni pričujejo, kaj zmore slaboten človek, ki sledi Bogu in se prepusti njegovi milosti.

Ludovika de Marillac je bila med blažene prišteta 9. maja 1920, med svetnike pa 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. (1958–1963) jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zavetnico sodelavcev v krščanskih socialnih ustanovah. Njen god praznujemo 15. marca.


Besedilo je delno povzeto po www.usmiljenke.si.