Krščanstvo ni razumsko, je pa razumno

V drugem predavanju je nadškof, prof. dr. Anton Stres, spregovoril o odnosu med vero in razumom. Krščanstvo (katoliško) je vera, ki išče razumnost, kot je teologijo opredelil sv. Anzelm. V nasprotju z antičnim poganstvom, ki ni poznalo teologije, Jezusov nauk ni zgolj običaj ali tradicija. Jezus je rekel: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje«. Krščanstvo hoče razumeti samo sebe in svoj razumski temelj. Krščanstvo je vseskozi stopalo v dialog s kulturo in civilizacijo, v kateri se je pričelo pojavljati. Zato je odločilno pripomoglo k razvoju znanosti in rojstvu prvih univerz v Evropi, kjer je iskalo skladje med razumskim znanjem in razodeto vero.

»Jezus ni običaj, Jezus je resnica!« (Ratzinger)

Katoliško krščanstvo ni nikoli pristalo na teorijo o dveh resnicah, ki se pojavlja že v 13. stoletju. Resnica v polnem pomenu je lahko ena sama. Če bi jih bilo več, ne bi bilo nič res. Če bi bilo več resnic, bi bilo tudi več pravic. Tedaj bi zmagala »pravica« močnejšega, kar ravno ni več pravica. Vloga države je, da skrbi za  pravico. Če odpove, nastopi nasilje. Je pa več poti k eni sami resnici, kakor je včasih tudi več njenih zornih kotov. Do popolne resnice ne pridemo vedno, se pa za to trudimo.

Krščanstvo med lahkovernostjo in razumarstvom

Pri razumevanje vere lahko zaidemo v dve skrajnosti: fideizem, ki zagovarja, da je dovolj, da verujemo na slepo, ker pač verujemo (slepa vera) in racionalizem, ki meni: »Česar ne razumem, tega ni!«

Fideistično stališče podpihuje fundamentalizem in nevarna čustvena pretiravanja. Razumnost je treznost, preudarnost, skromnost. Zato je velik božji dar, ki ga nimamo pravice omalovaževati. Za Jezusa se lahko odločimo samo svobodno, to pa zahteva, da uvidimo razumnost in utemeljenost verovanja.

Racionalizem pa postavlja razum za edino in vrhovno merilo vsega. Toda vera ni matematika. Vere si nismo (razumsko) izmislili, ampak se nam je Bog sam razodel, zato je razumno in logično, da v njej ni vse razumsko. Če je Bog res Bog, je razumno, da je večji tudi od našega razuma.

Razum vidi čez sebe

V kontekstu vere ima torej razum meje. Razum je odlično orodje za določeno področje, kot je recimo znanost. A ima še eno lastnost in tudi veličino; razum vidi čez sebe, četudi tja ne more. Podobno kot Mojzes, ki zre v obljubljeno deželo, v katero mu ni dano vstopiti.  Razum torej nima zadnje besede, se tega zaveda in nas usmerja na področja, ki so večja od njega. Kot je zapisal Pascal:  »Zadnji korak razuma je v tem, da prizna, da obstaja neskončno stvari, ki ga presegajo; slab je, če ne pride do tega.« Ali Shakespeare v Hamletu: »Med nebom in zemljo obstaja veliko več stvari, kot nas uči filozofija.«

Vabljeni na naslednji nagovor, ki bo v torek, 27. januarja 2015, ob 19. uri v Domu sv. Jožef Celje - vstop prost!