Članek »Državna cerkev v generalštabu vojske«, novinarja g. Matije Graha, ki je bil objavljen v časniku Delo 3. marca 2014 na strani 9, odseva delno poznavanje organiziranja duhovne oskrbe v vojski in policiji demokratičnih držav. Zato se želimo na njegova stališča odzvati, ne da bi ob tem želeli začeti polemično razpravo.
Duhovna oskrba vojakov je organizirana v vseh državah članicah zveze NATO. Za katoličane je navadno ustanovljena vojaška škofija oz. obrambno-varnostni ordinariat. To velja npr. za ZDA, Kanado, Portugalsko, Španijo, Francijo, Italijo, Veliko Britanijo, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Hrvaško, Avstrijo ter Bosno in Hercegovino. Za vojake protestantske vere je največkrat ustanovljena superintendentura. Takšna je npr. ureditev v Veliki Britaniji, Franciji, Danski, Nizozemski, Nemčiji, Poljski, Avstriji in v Nordijskih deželah. Duhovniki, ki opravljajo duhovno oskrbo vojakov, morajo nositi jasno razpoznavna znamenja svojega poslanstva in pripadnosti državi oz. vojski. Mednarodno vojno in humanitarno pravo označuje medicinsko in versko osebje za »zaščiteno osebe«, ki delajo z vojaki in za njih, t.j. za lastne vojake in za vojne ujetnike. Duhovnik v vojski torej ne more biti oblečen oz. označen po lastni izbiri, ampak njegovo opravo v marsičem določa pravo in mora vsebovati tudi simbole države.
Duhovniki, ki opravljajo duhovno oskrbo vojakov ali policistov, morajo biti z vojsko tudi v delovnem razmerju. Duhovne oskrbe vojakov ali policistov namreč ni mogoče učinkovito opravljati, če duhovniki niso »celovito« vključeni v vojaški ali policijski sistem. Vojska in policija sta hierarhični organizaciji, ki delujeta v skladu z jasnimi načeli vodenja in poveljevanja, ki se jim morajo podrejati tudi duhovniki. Z vidika reda in discipline ter državne varnosti je potrebno, da so duhovniki v vojski ali policiji podvrženi enakim zahtevam kot ostali pripadniki vojske in policije. V vseh državah zveze NATO so duhovniki v vojski ali policiji zaposleni ter plačani za svoje delo s strani države. To velja tudi za ZDA in Francijo, kjer sta država in cerkev ločeni oz. je uveljavljena laičnost države.
Zavedati se moramo, da duhovna oskrba v vojski in policiji pozitivno prispeva k izgrajevanju in ohranjanju celovitosti osebnosti vojakov in policistov. Vojaki in policisti so namreč edini državljani, ki lahko s pooblastilom države uporabijo silo in strelno orožje. Srečujejo se s posebnimi moralnimi izzivi in etičnimi dvomi. Etična drža in celostna osebnost teh ljudi je zato temeljnega pomena. Prav zato je država dolžna v vojski in policiji omogočiti učinkovito duhovno oskrbo. Poleg tega je duhovna oskrba del temeljne in neodtujljive pravice do izpovedovanja vere, ki jo morajo biti v oteženih razmerah svojega delovanja deležni tudi vojaki in policisti, povsem enakopravno ostalim državljanom.
Duhovna oskrba vojske in policije se torej v vseh vojskah NATA ne zagotavlja le v času mirovnih operacij, misij ali vojne, ampak nujno tudi v miru in času vojaških vaj. Pri tem so duhovniki in pastoralni asistenti, ki to oskrbo nudijo, zgolj plačani za svoje delo. Kot vsi delavci, so tudi oni vredni svojega plačila. Odrekanje plačila za delo tovrstnim uslužbencem države bi bilo v nasprotju z njihovimi temeljnimi pravicami in, na človekovih pravicah utemeljeni, pravni in socialni državi. Duhovniki v vojski in policiji so s strani države plačani praktično v vseh državah. V večini držav je s strani države plačano tudi osebje vojaške škofije t.i. ordinariata. Izjema so ZDA, kjer se vojaški ordinariat financira s strani vernikov in davčnih zavezancev. Ti darove za verske skupnosti lahko uveljavljajo kot svojo davčno olajšavo.
Ob vsem tem ne smemo pozabiti tudi dejstva, da strokovne raziskave kažejo, da Vojaški vikariat dobro opravlja svoje delo duhovne oskrbe v Slovenski vojski, pa naj gre za pripadnike Slovenske vojske ali pa njihove družinske člane. To dejstvo so razkrile sistematične raziskave nekdanje obrambne ministrice prof. dr. Ljubice Jelušič.
Vojaški vikariat pri Slovenski škofovski konferenci