Bogoslužje Katoliške cerkve - Navodila glede liturgije

Navodila o obredih, besedilih, držah in kretnjah pri liturgiji so določena v posameznih bogoslužnih knjigah, kot so obredniki (Blagoslovi, Sveti zakon, Krščanski pogreb, lekcionariji...) ter v Splošni ureditvi Rimskega misala (Cerkveni dokument 94, Družina 2002). Vsa besedila izhajajo iz:

  • Rimskega misala / Missale Romanum,
  • Škofovskega ceremoniala / Caeremoniale Episcoporum in
  • Rimskega obrednika / Pontificale Romanum.

Besedila ki urejajo liturgijo Katoliške cerkve so tudi v:

Posamezna določila izda rimski papež v obliku motu proprio, navodila ali smernice ki urejajo določeno opravilo ali dodatno razlagajo bogoslužne obrede pa izdajo pristojne kongregacije. Škofovska konferenca lahko izda smernice ali pravila, ki urejajo področne zakone ali določene bogoslužne vidike. Slovenska škofovska konferenca (SŠK) je na tem področju izdala:

Slovenski škofje so leta 2003 objavili Izredno pastirsmo pismo slovenskih škofov z naslovom Telesne drže pri sveti maši (prim. SSS 2003, št. 2, priloga), ki je bilo namenjeno uskladitvi drž pri maši v slovenskem prostoru, kakor jih že določajo zgoraj naštete knjige (prim. SSS 2003, št. 3). O zakramentih in pastorali zakramentov veljajo določila Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (Sklepni dokument Izberi življenje od str. 67 do str. 111).

Kdo je zakonodajalec v liturgiji

Povzeta sta člena iz Koncilskih odlokov – Konstitucije o svetem bogoslužju (B 22) ter iz Zakonika cerkvenga prava (ZCP kan. 838):

B 22: Bogoslužje ureja cerkvena oblast: apostolski sedež (vsa Cerkev oz. Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov ter Kongregacija za nauk vere (od leta 1988)), škof (v svoji škofiji), škofovski zbori (konfernce v pokrajinah). Škof (po C 27) ima lastno, redno in neposredno oblast.

ZCP kan. 838: Apostolski sedež ima oblast urejati bogoslužje, skrbi za nove liturgične knjige, potrjuje vse prevode v tuje/domače jezike, skrbi, da se liturgična pravila povsod izpolnjujejo. Krajevni škof lahko s pravnimi določili prilagaja bogoslužje, je voditelj skupnosti, jo spodbuja in varuje celotno bogoslužno življenje. Skrbi tudi, da so ljudske pobožnosti v skladu s pravili, podaja razne smernice. Škofovske konference pripravljajo prevode knjig, ki jih potem potrdi apostolski sedež.

Za oblikovanje liturgije veljajo naslednja merila:

  • naj bo v skladu z Jezusovim naročilom (zgodovina);
  • naj bo nekaj poznanega, že uresničenega;
  • naj bo v skaldu z življenjem občestva;
  • sestavine bogoslužja naj bodo uskaljene med seboj ter
  • smisel in namen obreda naj določa obliko in izbor sestavin.

Za urejenost obreda so naslednji razlogi:

  • opravlja se v Jezusovem imenu;
  • je uradno bogoslužje Cerkve, ne zasebno;
  • mora biti spoznavno kot bogoslužje;
  • občestvo naj sodeluje (ustaljena besedila);
  • pozornost udeležencev, da vedo za kaj gre;
  • Božja beseda naj se bere iz istega prevoda ter
  • določen red varuje vernike pred samovoljo voditelja.

Razlogi za svobodnostni delež pri oblikovanju obredov:

  • Kristus nas je osvobodil službe črki;
  • opravljajo ga ljudje, zato mora biti prilagojeno;
  • vsako občestvo zmore le nekaj, ne pa vsega;
  • povod za obred določa vsebino in obliko ter
  • spremembe in prilagoditve spodbujajo potrebno pozornost.

Pomen izraza liturgija

Beseda liturgija izvirno v grščini pomeni javno opravilo, službo ljudstva v prid ljudstvu. V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri »božjem delu«. Po liturgiji Kristus, naš odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej delo našega odrešenja.

»Po pravici velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršujejo celotno javno bogoslužje«. (Konstitucija o svetem bogoslužju, B 7).

Bogoslužje in Kristusova navzočnost (prim. B 7)

Kristus je vedno navzoč v svoji Cerkvi, zlasti v bogoslužnih opravilih:

  1. V EVHARISTIJI pod podobo kruha in vina. Ta zakrament se dviga nad druge zakramente in vsi drugi zakramenti so naravnani na evharistijo. V evharističnem zakramentu je resnično stvarno in bistveno navzoče telo našega odrešenika Jezusa Kristusa. Kristus je ves navzoč pod vsako podobo. Papež Pavel VI. v Misterium fidei pravi, da je Jezusova navzočnost v evharistiji resnična, ne po izključitvi, da so druge navzočnosti bile manj resnične, ampak po odličnosti, ker je ta navzočnost substancialna (stalno dokler so prisotna znamenja).
  2. V OSTALIH ZAKRAMENTIH.
  3. V DUHOVNIKOVI OSEBI.
  4. V BOŽJI BESEDI samo med oznanjevanjem.
  5. KADAR CERKEV MOLI IN POJE (prim Mt 18,20).