Dragi vsi,
mislim, da je prišel čas, da napišem teh nekaj besed.
Številni naši prijatelji po Italiji zelo trpijo in se borijo s strahom, utrujenostjo in stisko, medtem ko že več tednov ostajajo zaprti v svoje domove ali pa se dneve in noči izmučeni bojujejo za življenja mnogih. Stanje se še vedno slabša. V Milanu še niso dosegli vrhunca, četudi je že nekaj časa kritično stanje. Iz Bergama prihajajo slike krst, ki ležijo v cerkvah, pogrebi so na vsake pol ure.
Sami smo nenehno na vezi s kustodi (odgovornimi za Bratstvo) iz vseh regij in nikjer situacija ni rožnata. Pravkar smo končali skype pogovor z nekaterimi in moram priznati, da so me pretresli njihovi zgroženi obrazi. Ne poznam jih take. Elisa, medicinska sestra v Milanu, je pripovedovala, kako so med zdravstvenim osebjem že skoraj vsi okuženi, ker preprosto nimajo več zaščitne opreme in vendar poskušajo nuditi pomoč še bolj prizadetim. Na jugu Italije pa se bojijo najhujšega, saj se dobro zavedajo, da imajo minimalne kapacitete, virus pa se neusmiljeno širi, tudi po krivdi tistih, ki ne zdržijo na mestu!
Še zdaj mi odmeva zlomljen glas naše odgovorne s. Katie Roncalli, ki mi je v zadnjem pogovoru dejala: »Anja, tukaj umirajo vsi, mladi, stari, starši, stari starši. Ne vem več, kako tolažiti ljudi. Prosim, povej vsem, naredite vse, kar lahko, da preprečite kaj takega pri vas! Bodite hitrejši, ne delajte napake Italije! Bodite doma, ne hodite iz hiše, ustavite se! Tukaj ljudje dolgo časa niso jemali resno, župniki so še dolgo po škofovi prepovedi maševali javno. Ta naša »vsemogočnost« nas ubija, ker ne znamo skloniti glave pred življenjem.«
V Torinu sedaj vlada absolutna prepoved izhoda, ceste so prazne, na njih je le policija, ki nadzoruje. Če najdejo koga z znaki okužb zgornjih dihal, mu grozi 21-letna zaporna kazen, ker so to enačili z umorom.
Pišem, ker vse nas prosim za veliko odgovornost. Čisto vsak od nas odloča, kako bo pri nas. Opozarjajte! Ljudje se resnično še ne zavedajo.
Združimo se tudi v molitvi za vse, ki se v Italiji borijo in utrujeni omagujejo, ker ne vidijo konca ter za to, da se pri nas ta val zaustavi PREJ! Vsi, ki delate po bolnišnicah, v ZD domovih, v domovih za ostarele, v lekarnah ... Smo z vami in posebej, ko bo težko, se spomnite, da niste sami in da delate pomembno in plemenito poslanstvo! Ker delate v imenu Boga!
Eni ste že, nekateri se boste še morali popolnoma izolirati od svojih najbližjih, da jih ne bi okužili. Tisti, ki ste po parih in morate biti narazen, četudi hrepenite drug po drugem, po tem, da bi se prijeli, stisnili ... naj bo vse to en velik izraz solidarnosti in daritve! Vsak od nas nosi skrb za koga od svojih, za drage ljudi, ki so ranljivejši. Zanje darujmo to pomanjkanje, ki ga vsak občuti na svojem področju.
Naj bo to za vse nas čas, ko lahko "pozidamo prastare razvaline" in "popravimo ceste za prebivanje", kakor pravi prerok Izaija. Naj bo čas, ko lahko damo stran odvečno in izberemo bistveno, ko lahko podarimo odpuščanje, ker smo ga tolikokrat prejeli. Mislim, da nihče od nas ne bo mogel prejeti zakramenta spovedi za veliko noč. Toda naj bo prav spomin na to, da nam je Gospod velikokrat odpustil, priložnost, da tudi mi od-pustimo, tj. pustimo, da iz našega srca odidejo spone krivic, verige zamer, neplačani računi. Naučimo se delati dobro, govoriti dobro (it. benedire = blagoslavljati) in si povedati dobre stvari.
Ta čas nas bo spremenil in naj bo blagoslovljen! Čeprav vsi pogrešamo zakramente, Kristus ni vezan samo nanje. S krstom smo za večno že v Njem, v Njem živimo, dihamo, hodimo, ljubimo, odpuščamo. Naj bo naše zatočišče in naj bo tam naše vsakdanje srečanje.
Anja Kastelic,
odgovorna za Bratstvo Veselje evangelija v Sloveniji
