V petek, 16. avgusta 2013, mineva osem let od smrti ustanovitelja taizéjske skupnosti, brata Rogerja.
V Taizé so kmalu po nastanku skupnosti začeli zahajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Od konca 50. let so v Taizé v večjem številu začeli prihajati tudi mladi. Za brate je bil interes mladih svojevrstno znamenje, saj sprva niso nameravali prirejati množičnih srečanj za mlade. Odgovorili so na klic in velikodušno vedno znova odprli vrata vsakemu, ki se je želel za nekaj časa pridružiti življenju v skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti.
Slovenci smo s Taizéjem povezani že več kot 35 let z romanji v poletnem času ter preko romanj na evropska srečanja mladih. Ustanovitelj skupnosti, brat Roger, je Slovenijo prvič obiskal leta 1981. Leta 1987 je bilo v sodelovanju s skupnostjo bratov iz Taizéja v Šentvidu nad Ljubljano pripravljeno mednarodno srečanje mladih, kjer so se prvič srečali mladi z Vzhoda in Zahoda. Bratje iz Taizéja so na povabilo takratnega nadškofa g. Alojza Urana v Slovenijo prišli tudi 2. januarja 2007, ko so se po evropskem srečanju mladih v Zagrebu ustavili na enodnevnem obisku v Ljubljani. Slovenijo so potem zopet obiskali novembra leta 2010, ko je ob 35-letnici romanj mladih iz Slovenije v Taizé v Mariboru potekalo prvo vseslovensko taizéjsko srečanje mladih. Nazadnje so nas bratje skupaj s priorjem skupnosti, bratom Aloisom, obiskali v začetku maja 2012, ko je Ljubljana po 25 letih znova gostila mednarodno srečanje mladih.
Brat Roger iz Taizéja (1915–2005)
Ustanovitelj taizéjske skupnosti, brat Roger, se je rodil v Švici leta 1915. Njegov oče, Charles Schutz, je bil protestantski pastor. Tudi Roger naj bi šel po njegovih stopinjah, zato je pristal pri študiju teologije. Toda že med študijem je dvomil o pravilnosti svoje odločitve, saj ga študij teologije sam na sebi ni toliko zanimal. Bolj ga je razjedalo vprašanje, kako v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom, saj je ravno v tem času preživljal obdobje, ko ni mogel moliti. Ob nekem dogodku so ga nagovorile besede iz psalma: "Tvoje obličje, Gospod, iščem" in Roger je počasi spoznaval, da lahko začenja živeti tisto malo evangelija, kolikor ga razume.
Zelo ga je pritegnilo tudi občestveno življenje. Začel je razmišljati o ustanovitvi meniške skupnosti, kar je bilo za protestantsko okolje tedaj precej nenavadno. Drugi zgled, ki je v mladosti močno vplival na Rogerjevo življenjsko odločitev, je bilo življenje njegove babice. Med prvo svetovno vojno je Rogerjeva babica kot vdova živela na severu Francije, povsem blizu frontne črte. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Najbolj pa jo je bolelo, ker so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. Da bi v svojem življenju uresničila spravo, je tako začela zahajati tudi v katoliško cerkev. Ti dve naravnanosti njegove babice – darovati se najbolj potrebnim in v prizadevanju za mir uresničevati spravo med kristjani – sta zaznamovali celotno Rogerjevo življenje.
V letu 1940 je imel petindvajset let in človeštvo je trgala narazen nova vojna. Že nekaj let je v sebi nosil misel o skupnosti, v kateri bi bila sprava mogoča vedno znova in znova, vsak dan. Zapustil je Švico, deželo svojega rojstva, in se ustalil v Franciji, od koder je prišla njegova mati, da bi bil tam, kjer je razsajala vojna. Kot je pozneje zapisal: »Bolj ko si vernik želi živeti absolutni klic Boga, toliko bolj pomembno je, da to počne v srcu človeške stiske.«
Ko je iskal hišo, je prispel v Cluny in našel eno naprodaj v bližnji vasici Taizé. Sprejela ga je starejša žena, in ko ji je povedal o svojem načrtu, je dejala: »Ostanite tu, tako smo osamljeni«. Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori skozi besede uboge žene. Takšnih besed na drugih krajih, ki jih je obiskal, ni nikoli slišal.
Taizé je bil nekaj kilometrov oddaljen od mejne črte, ki je takrat Francijo delila na dva dela. V hiši, ki jo je kupil, je skrival politične begunce, posebno Žide. V Taizéju je ostal od leta 1940 do leta 1942. Molil je sam, trikrat dnevno v majhnem oratoriju, ravno tako kot pozneje skupnost, o katere ustanovitvi je premišljeval.
11. in 12. novembra 1942 je celotno Francijo okupirala sovražna vojska in nacistična policija je dvakrat preiskala hišo, da bi našla ljudi, ki jih je skrival brat Roger. Takrat je bil ravno v Švici in pomagal nekomu, ki ni imel potrebnih dokumentov za prehod meje na prostost. Tako je bil prisiljen ostati v Švici od konca leta 1942 do konca leta 1944.
Skupnost - prispodoba edinosti
Ob povratku v Taizé leta 1944, so brata Rogerja spremljali prvi bratje, ki jih je srečal v vmesnem času. Leta 1949 jih je nekaj od njih napravilo življenjske meniške zaobljube: celibat, sprejem priorske službe, skupnost v materialnih in duhovnih dobrinah. Prior skupnosti, brat Roger, je leta 1952 za svoje brate napisal krajša življenjska pravila, »Pravila Taizéja«, ki so pozneje dobila ime »Izviri Taizéja«. Zadnja sprememba iz leta 1990 predstavlja srž knjige Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja.
Z leti je število bratov naraščalo. Medtem ko so bili prvi bratje protestantje, so se jim postopoma lahko pridružili tudi katoliški bratje. Danes v skupnosti živijo bratje iz več kot petindvajsetih držav in vseh celin. Skupnost je s samim svojim obstojem znamenje sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Želi biti »prispodoba edinosti«, kraj, kjer ljudje skušajo živeti spravo vsak dan. Če je sprava med kristjani v središču taizéjske poklicanosti, nikoli ni bila sama sebi v namen, ampak, da bi bili kristjani kvas sprave med ljudstvi, zaupanja med narodi in miru na zemlji.
Skupnost zase ne sprejema nobenih darov ali podpore. Bratje tudi ne sprejemajo družinske dediščine. Preživljajo se izključno s svojim delom in to delijo z drugimi. V petdesetih letih so nekateri bratje pričeli živeti izven Taizéja, med najbolj zapostavljenimi, da bi bili priče miru tistim, ki trpijo. Danes manjše skupine bratov živijo v revnih predelih Severne in Južne Amerike, Azije in Afrike.
Romanje zaupanja na zemlji
Taizéjska skupnost ni nikoli imela namena ustanoviti lastnega "gibanja", raje je pozivala mlade, naj prevzemajo odgovornost v domačih župnijah, v mestih in okoljih, v katerih živijo. Da bi jih bratje pri tem podprli, so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. Ob koncu vsakega leta se v enem izmed večjih evropskih mest odvija množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. Evropska srečanja so bila doslej v Varšavi, Milanu, Parizu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Stuttgartu, Londonu, Rimu, Wroclawu …
Papež Janez Pavel II., ki je obiskal Taizé leta 1986, je v svojem nagovoru morda najlepše izrazil občutke romarja, ki se za nekaj časa ustavi v taizéjski skupnosti: "V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih."
Zakaj Taizé privlači mlade?
Brat Roger ni imel posebnega namena, da bi skupnost pripravljala srečanja za mlade. Ker pa taizéjska skupnost ni bila zaprtega tipa, so v Taizé mladi začeli prihajati sami. Privlačila sta jih zlasti molitev in način življenja v taizéjski skupnosti. Bratje so zanimanje mladih doživeli kot svojevrsten klic, na katerega so velikodušno odgovorili in začeli organizirati srečanja za mlade. Povezanost med Taizéjem in mladimi je edinstvena. Težko bi še kje drugje v Evropi našli v 20. stoletju samostan, kjer se naenkrat zbere tudi več tisoč mladih. Mladi prihajajo v Taizé, ker iščejo skrivnost, notranji mir, globino …, vse tisto česar družba, v kateri živimo, ne premore. Cerkev to skrivnost hrani že vse od svojega začetka, Taizé pa je našel način, kako jo na privlačen način približati mladim.
Taizé – preprost odgovor na Božji klic
Taizé je Božji dar Cerkvi in ostalemu svetu. Zanimivo je, da tega, kar danes pomeni Taizé, brat Roger ni načrtoval. Začetek Taizéja je Bog, ki je Rogerja poklical in on mu je rekel »da«. Rogerjev odgovor je lahko zgled tudi nam: odločitev za Boga, za Kristusa je edina prava novost, ki odpira možnost za spreminjanje sveta in samega sebe.
Besedilo je posredovala Ana Tulipan z Društva SKAM.
