Praznik slovenske knjige - 170 let prve slovenske založbe Mohorjeve družbe
27. julija bo minilo natanko 170 let, odkar je bil 1851 javno objavljen razglas o ustanovitvi Društva Mohorjeva družba, ki pomeni tudi jubilejnih 170 let organiziranega slovenskega založništva. Mohorjeva družba (Društvo svetega Mohorja) je bila prva organizacija v zgodovini slovenskega naroda, ki je povezala in duhovno zedinila Slovence celotnega etničnega prostora. Slovence je naučila brati, moliti in peti ter jih vodila do vsakršnega napredka in visoke kulturne omike. Celjska Mohorjeva družba bo častitljivi jubilej obeležila na slovesnosti pred Slomškovo nedeljo v septembru.
V Mohorjevi družbi se je uresničila Slomškova vizija društva, ki bo načrtno skrbelo za tiskanje dobrih slovenskih knjig. V svoji popolni predanosti slovenstvu je Slomšek čutil jasno potrebo in nujo, kot duhovnik pa tudi dolžnost, da ljudstvu zagotovi dostopne knjige, ki bodo Slovencem prinesle večjo bralno pismenost, širšo izobrazbo, lažje razumevanje Svetega pisma in poglabljanje krščanske vere, gradivo za šole, strokovna in splošna gospodarska znanja, razvedrilo ter vsesplošno omiko v maternem jeziku. Mohorjevke so po zaslugi duhovnikov – poverjenikov res dosegle tako rekoč vsako vas, skoraj vsako slovensko hišo. Mohorjeva družba je bila prva organizacija v slovenski zgodovini, ki je povezala in duhovno zedinila Slovence celotnega etničnega prostora, vključno s Prekmurci.
Knjiga je povezala Slovence kot Mohorjeve naročnike, najbolj prav v najtežjih letih – ob koncu prve svetovne vojne 1918 je imela 90.512 naročnikov, največ v svoji zgodovini. Ta fenomen pomembno priča o odnosu slovenstva do lastnega jezika, ki takrat še ni imel svoje države, in o narodno konstitutivni vlogi Mohorjevih knjig. Naklade so bile precej višje kot pri marsikaterih drugih velikih narodih, ki so se z zavistjo ozirali k zgledu prve slovenske založbe. Članstvo v Mohorjevi družbi je bilo izraz pripadnosti slovenstvu, pomenilo je dejanje upora proti pritiskom vseh treh totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma.
Mohorjeva je postala učiteljica slovenskega naroda. Velika imena slovenske zgodovine in literarne zgodovine so ji priznala, da je slovenski narod naučila brati in pisati, moliti in peti; kot piše Finžgar, ga je »vodila do sedanje kulture«, po besedah Ivana Preglja je »bila /…/ in je dokaz naše življenjske moči in moči našega duha«, Janko Moder pa Mohorjevo imenuje »vzgojiteljica naše narodne zavesti, saj so se po njeni zaslugi slovenska narodna ozemlja ohranila slovenska«. Mohorjeva je torej slovenski narod vodila do visoke kulturne omike in napredka.
To, da je Mohorjeva znala pritegniti tudi kmečkega bralca in je kulturo prinašala v vaško okolje, ki so ga drugi zapostavljali, je prineslo uspeh založbi in razvoj narodu. Pregled podatkov o naročnikih po pokrajinah in dekanijah pa pokaže, da so polovico naročnikov dejansko sestavljali izobraženci. Mohorjeva je razpisala tudi prvo slovensko literarno nagrado (dobil jo je Josip Jurčič za povest Jurij Kozjak, slovenski janičar) in se zgodaj začela zavedati, da je potrebno pisatelje plačati, tako je pospeševala profesionalno pisateljevanje.
Ko knjige zaradi političnih sprememb niso mogle do ljudi onstran novih državnih meja, je bila 1924 v Gorici ustanovljena Goriška Mohorjeva družba. V Celju so do konca 2. svetovne vojne tiskali Mohorjev koledar tudi za Koroško, saj je bilo Mohorjevi v Celovcu delovanje prepovedano. A klen slovenski in mohorski duh je ostal in tako danes tri Mohorjeve družbe, Celjska, Goriška in Celovška, delujemo kot samostojne založbe v treh različnih državah, a v enotnem slovenskem kulturnem prostoru in v sestrskem sodelovanju.
Celjska Mohorjeva družba danes sodi med večje klasične slovenske založbe s širokim repertoarjem humanistike in leposlovja za vse generacije. Vse od izida Slovenske kolede za leto 1858 še danes izdaja vsakoletni znameniti Mohorjev koledar in nadaljuje tradicijo Redne zbirke. Od 1860 izdaja najstarejšo slovensko knjižno zbirko Slovenske večernice. V veliki meri smo Slovenci prav po zaslugi Slovenskih večernic postali kulturna nacija, branje leposlovja so zasidrale kot množično dejavnost. Tako imenovana Mohorjeva zlata doba v času urednikovanja Frana Saleškega Finžgarja je dala pogum založniškim podvigom vse do današnjih dni v projektih, kot so Platonova zbrana dela, prevod Božanske komedije, prvi veliki slovenski Filozofski leksikon (Anton Stres), Leksikon likovne teorije (Jože Muhovič), Jegličev dnevnik, Hieronimova pisma, Leksikon imen in Leksikon priimkov (Janez Keber), ter drugim humanističnim in leposlovnim izvirnim in prevodnim knjižnim delom. Celjska Mohorjeva skrbno neguje tudi za slovenski kulturni in duhovni prostor nepogrešljivo pomembne zbirke, kot so Religiozna misel, Cerkveni očetje, Antika, Nobelovci, Slomškova zbrana dela, Neminljivi ….
Mohorjeva družba je skozi vse viharje slovenske zgodovine obstala, ker je ostala zvesta poslanstvu svojih ustanoviteljev, se znala prilagoditi potrebam časa, a jim nikoli ni podlegla. Trdna zasidranost v koreninah slovenstva in krščanskih vrednot ter spoštovanju tradicije je vodilo tudi za smelo prihodnost, v kateri želimo z močjo tiskane knjige skrbeti za ohranjanje in razvoj lepega slovenskega jezika in kulturnega ter duhovnega izročila. Vso pozornost še vedno namenjamo čarobnosti, ki jo nudi tiskana knjiga, ki nas z vsakokratnim vonjem po svežem tisku povezuje s podobnimi občutji, kot so bralce prevevala že pred 170 leti.
Vsakoletni rojstni dan Mohorjeve družbe je tudi praznik slovenske knjige. Prav je, da tudi danes kdaj pomislimo, da jezik ni samoumevna danost, da ga je potrebno negovati; in da tudi slovenska knjiga ni samoumevna danost, da jo je potrebno podpirati in si zanjo prizadevati. Predvsem tako, da knjige kupujemo in beremo.
Vsem Mohorjanom, bralcem, naročnikom, poverjenikom, avtorjem, strokovnim sodelavcem in obiskovalcem naših knjigarn se ob tem jubileju iskreno zahvaljujemo za zvestobo mohorski knjigi in vsem kličemo: vse najboljše!
Sodelavci Celjske Mohorjeve družbe
