V nadaljevanju objavljamo dve katehezi, ki jih je imel predsednik Urada za mlade nadškof Alojzij Cvikl na svetovnem srečanju mladih v Lizboni ter pridigo med sveto mašo.

1. Kateheza

Svetopisemska tema: Marija je vstala in se v naglici opravila v gričevje (Luka 1, 39)
Evangelij: Luka 1, 39-45
Tema za refleksijo: Celostna ekologija

Dragi mladi prijatelji, dober dan. 

Gotovo poznate knjigo z naslovom Mali princ, najbolj znano delo francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. Na malega princa sem se spomnil v pripravi na ta Svetovni dan mladih. 

Vam razložim zakaj. Če ste to knjigo brali se spomnite, da se mladi junak z drugega planeta znajde na Zemlji in mu prestrašenemu in zmedenemu na poti pomaga lisica. Ko se morata zaradi okoliščin za nekaj časa ločiti, lisica vztraja, da morata določiti točen čas naslednjega srečanja. 

Ko mali princ vpraša lisico, zakaj vztraja pri točni uri, mu ta odgovori: »Če vem, da boš prišel ob štirih, potem bom začela biti srečna že ob treh!« Tudi zame se je sreča začela že precej časa pred današnjim srečanjem. Teh dni sem se veselil preden so sploh nastopili. 

Prepričan sem, da ste se tudi vi veselili tega dogodke veliko prej kot se je sploh zgodil. Veliko lepega se je zgodilo že v pripravi na ta SDM in lahko bi rekli, da se je lep del tega srečanja – te sreče že zgodil.

Pravzaprav, če smo iskreni, se je vaša sreča začela v trenutku vaše odločitve, da se boste odpravili na pot, da boste tvegali. 

Na SDM v Panami, je morda kdo tukaj, ki je bil v Panami? 

Na SDM v Panami je sveti oče izpostavil Marijin odgovor angelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

Papež je mlade v Panami spodbudil naj »vstanejo« in se podajo na pot k novemu cilju, ki je Lizbona in mladim »ponudil Marijo kot tisto, ki je v svoji majhnosti, bolj kot kdor koli, vplivala na zgodovino sveta: imenovali smo jo 'Božja influencerka'.« Sveti oče je mlade pozval, naj živijo evangelij'danes', kajti niso mladi 'jutri'. So 'danes' za 'jutri'. Niso 'medtem', ampak so 'danes', so 'zdaj' Cerkve in sveta.

V pripravi na Lizbono smo leta 2020 premišljevali odlomek iz Lukovega evangelija: »Mladenič, rečem ti, vstani« (LK 7,14)

Leta 2021 smo se ustavljali ob apostolu Pavlu: »Vstani, postavljam te za pričo tega, kar si videl« (Apd 26,16).

V novembru leta 2022 pa je papež Frančišek določil temo srečanja v Lizboni »Marija je vstala in se v naglici odpravila v gričevje« (Lk 1, 39).

Vsa tri leta je bil v ospredju glagol »vstati«. Glagol vstati, najdemo tudi v velikonočnih poročilih, kjer je uporabljen v povezavi z Jezusovim vstajenjem. Torej lahko vstati razumemo kot »prebuditi se v življenju«.

Zakaj je Marija vstala?

Ob obisku angela, ko ji je razodel veliko novico, da bo postala mati Božjega Sina, bi se lahko osredotočila nase, na skrbi in strahove tega novega stanja, v katerem se je znašla.

Prva stvar, ki nas takoj nagovori je, da: »Popolnoma zaupa Bogu«.

Ob tem velikem daru, se ne zapre vase. Misli na sorodnico Elizabeto. Elizabeta je bila namreč v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji je bila gotovo v pomoč. Zato je Marija tam ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila bližino ter ji konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč in ljubezen.

Marija sebe imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1, 38), z drugo besedo »služabnica«, ker služi Bogu, ki ga sreča v bratih in sestrah. Marija ni šla k sorodnici samo zaradi konkretne pomoči, ampak tudi zato, da ponese k njej Jezusa, ki ga nosi pod srcem. Elizabeta to takoj prepozna in pokaže vso veselje in spoštovanje do žene, ki nosi v sebi Božjega Sina. Zato jo tudi pozdravi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa«(Lk 1,43). Marija se je tako čutila sprejeta in potrjena v tem, kar ji je angel napovedal tudi o njeni sorodnici Elizabeti.

Sprejeti drugega, pomeni sprejeti ga tako, kakor Bog sam deluje po njem. Če želimo spoznati to Božje delovanje v drugem, je potrebno iti iz sebe, potrebno je znati poslušati, premišljevati, razločevati, kot pravi papež Frančišek. Ko začutimo to Božje delovanje, je tudi naše spoznanje, kot je bilo Elizabetino, napolnjeno z veseljem. To spoznanje postane celostno.

Marija, ko sprejme angelovo povabilo,
-      postane Božji tempelj, nosi v sebi Odrešenika,
-      postane podoba Cerkve na poti,
-      postane podoba Cerkve, ki služi,
-      postane podoba Cerkve, ki je nosilka veselega oznanila. 

Ko doživimo nekaj lepega, velikega, nas to priganja, da to podelimo z drugim.

Obstaja pa še neka druga naglica, ki ni dobra: 
-      To je naglica, ki nas vodi k površnemu življenju.
-      Ko na hitro in površno sprejemamo odločitve.
-      Ko v nas ni pozornosti za druge.
-      Ko stvari ne delamo ne z glavo, ne srcem, ampak se pustimo voditi našim nagonom, ali pa miselnosti okolja, v katerem živimo.

Kaj je rezultat te nepravilne naglice? (ne daje pravih sadov)
-      Ne poslušamo drugega.
-      Ne vidimo, oziroma opazimo, da nas drugi potrebuje.
-      Se ne vživimo v svet drugega, zato ga ne moremo prav spoznati, v tisti pravi in resnični luči.

Naše življenje je potovanje. Poklicani smo na pot.

Ko smo na romanju je pomembno, da imamo pogled usmerjen v cilj. Tukaj imamo izkušnjo, kaj pomeni romati skupaj, ko z mladimi vsega sveta stopamo skupaj. Na tem romanju nismo sami. Jezus nam prihaja naproti: pomislimo na izkušnjo duhovnih vaj, kakšnega romanja, svete maše …

Odgovornost za zemljo

Kot romarji smo odgovorni tudi za naš planet, naravo v kateri živimo. V preteklih tednih in dneh smo bili doma priče vremenskim pojavom, ki jih marsikdo od vas še ni doživel: od viharja, poplav, neurja, toče, itd. Vse to kaže na to, da je narava ranjena, da smo s pretiranim izkoriščanjem podrli ravnovesje. Ko Sveto pismo piše o Bogu Stvarniku ne misli, da je Bog svet ustvaril v šestih dneh in potem pospravil orodje v tovornjak in se odpeljal na dolg dopust. Bog deluje v stvarstvu po človeku, preko človeka, navkljub človeku in včasih tudi proti človeku, nikoli pa brez njega. Bog nas potrebuje. 

Papež Frančišek nam v svoji okrožnici »Laudato si« (Hvaljen, moj Gospod) postavlja vprašanje: Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, to je otrokom, ki sedaj prihajajo na svet?

Če si ne bomo resno postavili teh vprašanj in na ta vprašanja iskali prave rešitve, naša prizadevanja za okolje ne bodo rodila pomembnejših rezultatov. Škoda, ki jo povzročamo planetu, ni omejena samo na podnebje, vodo in zemljo, ampak ogroža naše življenje samo. Morda si niti ne predstavljamo kako veliko nalogo imamo kristjani pri ohranjanju stvarstva. 

Rekli mi boste, saj je toliko nevladnih organizacij, sodelujejo univerze, državne institucije, zakaj je sedaj toliko odvisno od nas?

Spomnim vas na besede Alberta Einsteina, ki jih je izrekel po II. svetovni vojni: 

»Ko je v Nemčiji prišlo do revolucije, sem kot zagovornik svobode pričakoval, da jo bodo branile univerze, saj sem vedel, da so se vedno hvalile s svojo predanostjo resnici, toda ne, univerze so bile takoj utišane. Nato sem se obrnil na velike urednike časopisov, ki so v preteklosti s svojimi ognjevitimi uvodniki razglašali svojo ljubezen do svobode, vendar so bili tudi oni, tako kot univerze, utišani v nekaj kratkih tednih. Le Cerkev je stala na poti Hitlerjeve kampanje za zatiranje resnice. Nikoli prej se nisem posebej zanimal za Cerkev, zdaj pa do nje čutim veliko naklonjenost in občudovanje, ker je edina imela pogum, da se je zavzemala za intelektualno resnico in moralno svobodo. Prisiljen sem priznati, da tisto, kar sem nekoč preziral, zdaj brez zadržkov hvalim.« 

Prepričan sem, da bomo kristjani, ki smo sol zemlje in Kristusovo telo, s svojo zvestobo Božjemu stvarstvu naredili veliko več kot marsikatera organizacija. Papež Frančišek nas ravno iz izkušenj preteklosti spodbuja, da bi prevzeli iniciativo pri ohranitvi stvarstva, ker če mi stopimo na stran, kdo bo ostal? 

Skrb za stvarstvo ni samo stvar vernih, ampak vseh ljudi. Pomanjkanje te zavesti vodi v krizo okolja v katerem živimo, pa tudi v krizo medčloveških odnosov, ki jo zaznamuje logika uživanja in izkoriščanja, kar pa ima za rezultat izključevanje, revščino, neenakost in prisilno preseljevanje, kot je problem migracij.

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1, 39)

Marija nam želi sporočiti, da je vsak od vas ljubljen in poklican od Gospoda, da ima Gospod z vsakim od nas svoj načrt. To je nekaj, kar nas mora postaviti »na noge«. Naša vera ni skupek zapovedi in navodil. Na začetku je ljubezen. Mi smo sad ljubezni. To je osnova.

Ko to doživim, se lahko podam na pot.
-      Lahko sprejemam drugega, tudi takega, ki je drugačen od mene, po kulturi, veri, vrednotah..
-      Lahko premagujem razdalje med generacijami.
-      Med narodi.

Na pot lahko grem, ko imam identiteto: ko sem srečal Kristusa in odgovoril na njegovo ljubezen.

Zato sv. Pavel pravi: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem, da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (Ef 2, 13-14).

Jezus je odgovor na naše hrepenenje in izzive človeštva. Marija nam je vzor, kako sprejeti ta dar v naše življenje in kako to potem posredovati drugim.

Zakaj so ti SDM tako pomembni?
-      Da bi lahko doživeli veselje srečanja z Bogom.
-      Da bi doživeli srečanje z brati in sestrami, ki iščejo, ali pa so že srečali Gospoda in želijo ta odnos še poglobiti.
-      Kot spodbudo, da to potem ponesemo domov, v naše življenje, v naša občestva.
-      Smo v času sinodalnega dogajanja, ki nas želi naučiti, kako bolj hoditi skupaj.
-      Kako bogatiti drug drugega…
-      Vsak od vas bi lahko dodal še svoj zakaj je tukaj.
-      Jaz nisem tukaj samo zaradi UM, ki ga vodim znotraj SŠK.
-      Tukaj sem, ker se je Panama globoko vtisnila vame in ostaja v meni nekaj lepega in bogatega iz česar lahko črpam v trenutkih, ko pride »suša« ali težave. Je zame spodbuda in opora. Upam, da bo Lizbona, 37. SDM, to tudi za vas.
-      Hvala

2. kateheza

Svetopisemska tema: Karkoli vam reče, storite (Janez 2, 5)
Evangelij: Janez 2, 1-5
Tema za refleksijo: Socialno prijateljstvo 

Dragi mladi, sem ste prišli po mnogokrat izrečenem »da«. Ne poznam vaših osebnih zgodb, bi jim pa z veseljem prisluhnil in rad bi slišal kakšna je bila vaša pot v Lizbono. Pa ne mislim samo poti iz Slovenije na Portugalsko, mislim ves proces priprave od trenutka, ko ste si prvič rekli »da, hočem v Lizbono!« vse do danes. Zanimalo bi me, kako ste se pripravljali, koliko notranjih bojev ste morali zmagati in koliko drugih ovir premagati, da ste danes tukaj. 

Za vami so mnogokrat izrečeni »DA«. Ko ste se odločali in končno odločili, da greste na SDM ste rekli »da« tistemu »absolutnemu« Prijatelju, katerega obiskujete ob nedeljah, medtem, ko vaši »relativni« prijatelji gledajo Pink Panterja ali Tom & Jerya. 

Dragi mladi, Bog, ki je po angelu obiskal Marijo, je Bog presenečenj. Tisti, ki v polnosti živi z Bogom nikoli ne živi povsem »varno«, v smislu, kot sopotnik v avtu. 

Ravno nasprotno, verovati, živeti življenje z Bogom, pomeni sesti za volan in voziti. »Voziti svoje življenje«, upati si, to je vera, sedenje na sovoznikovem sedežu in pametovanje pri vožnji je religija. Med tema pojmoma je precejšnja razlika. 

Biti zaljubljen in ljubiti je nekaj povsem drugega, kakor o ljubezni razmišljati in o njej pisati. Biti veren, verovati, to pomeni imeti pogum podati se na avanturo, za katero nikoli ne veš točno kako se bo končala. To avanturo vere vi živite. Zato ste tukaj. 

Dragi mladi vaš »da«, ki ste izrekli, ko ste se podali na SDM je pomemben, ker mora odmevati tudi, ko boste prišli domov. 

V današnjem odlomku, ki smo ga prebrali, smo slišali, da je bila na poroki v Kani navzoča tudi Marija, Jezusova mati. Današnji odlomek je edinstven v tem, da je tukaj edinokrat Marija omenjena pred Jezusom. 

Marija je bila »orodje« njegovega prvega čudeža. Pravzaprav stoji Marija na čelu velike procesije čudežev, ki jih je izprosila pri svojem Sinu skozi vsa stoletja krščanstva. Pisatelj teh dogodkov, Janez evangelist, je bil med izbranimi apostoli na poroki, zato je bil uho in oko vsega kar je Marija naredila v Kani.

Janez je bil z Marijo tudi pod križem in oba dogodka spoštljivo opiše v svojem evangeliju. V Templju in v Jordanu je Jezus prejel blagoslov in spodbudo naj začne svoje delo odrešenja od nebeškega Očeta. V Kani je prejel to naročilo, prošnjo od zemeljskega starša.

Marijina prošnja Jezusu, naj reši neprijetno težavo, ko je zmanjkalo vina, je odličen primer ženske diplomacije. Ne pove mu, kaj naj stori. Ne prepira se. Ne pritožuje se. Ne nagovarja ga in ga ne nadleguje. Ne vzbuja mu občutka krivde. Preprosto mu pove dejstvo: »zmanjkalo je vina.« Takšna molitev kaže na veliko vero. K preprostemu dejstvu, da nimajo vina, ne doda ničesar, saj Jezusa dobro pozna. Pozna njegovo sočutje. Gotovo ga je pogledala z vednostjo, ki je bila veliko bolj zgovorna kot milijon besed. Ženske znajo to storiti veliko bolje kot moški. Vsi vemo, da je to res. Jezusov prvi odgovor preizkusi njeno vero. V bistvu se glasi: "To je morda tvoj problem, vendar ni moj." Ona tega ne vzame kot njegov končni odgovor. Predobro ga pozna. Njen odziv ni, da bi mu vrnila z argumentom, ampak preprosto predpostavlja, da bo njegov končni odgovor nasproten temu, kar ji je rekel.

Dejstvo, da Jezus zaradi Marijine nežne priprošnje spremeni svoje načrte za začetek javnega delovanja, bi nam moralo dati neizmerno zaupanje v Marijino moč molitve. Marija lahko spremeni Jezusovo odločitev! Če Jezus zavrne vaše molitve, pojdite k Mariji. On ji preprosto ne more reči ne! On je Gospod vesolja, Marija pa je mati Gospoda vesolja. On je Glava Cerkve, ki je njegovo telo, in Marija simbolizira Cerkev; toda Marija je vrat, ki lahko obrne Glavo.

Tega, kar Marija reče v nadaljevanju, ne reče njemu. Ve, da pogovor med njima ni več potreben. Ve, da ji ni treba poskušati spremeniti njegovega mnenja. Potrebno ji je, da spremeni mnenje natakarjev na pogostitvi. Zato jim da najboljše naročilo, ki jo je kdajkoli kdo komu dal, najboljši nasvet na vsem svetu, nasvet, ki v enem kratkem stavku povzema in vsebuje popolnoma vse v življenju kristjana: »kar koli vam reče, storite!« (Jn 2, 1 - 5) To so Marijine zadnje zapisane besede. Janez jih zapiše, ker ve, da niso namenjene le natakarjem na gostiji, ampak vsem kristjanom, celotni Cerkvi in vsakemu posamezniku v njej vse do konca časov. To je edini nasvet, ki ga nihče nikoli ne more napačno upoštevati. To je ves smisel življenja in to je skrivnost, kako postati svetnik: preprosto ubogati to edino zapoved in reči človeku, ki je bil in je Bog: »zgodi se tvoja volja,« z vsem srcem in dušo in umom in močjo.

Potem se zgodi, da se šest polnih ampul vode spremeni v vino. Kot je lepo zapisal nek pesnik: »voda je videla svojega Gospoda in pordečela«. Vsi njegovi čudeži naredijo nekaj na videz nemogočega, na neki način obrnejo situacijo, slabše spremeni v boljše, preteklost spremeni v prihodnost, prazno spremeni v polno, premalo v dovolj. In več kot le dovolj: kot se čudi natakar ženinu: »Dobro vino si ohranil za konec.« On ne le popravi težko situacijo, ampak jo naredi boljšo, kot je kdajkoli bila. Bog to stori tudi z nami. Najboljše ohrani za konec.

Kaj nam s tem želi povedati?

Mislim, da nas Jezus z dogodkom v Kani vabi, da bi bili podobni Mariji. Da bi prosili, da bi upali reči »Jezus, saj veš …«. Kakor, da mu je v izziv naše »sitnarjenje«, naše prošnje, ki se spremenijo v molitev. 

Krščansko življenje je nekaj konkretnega in je v služenju. Zato bi vas danes rad spomnil na svetnico, ki si je zadala zelo preprosto nalogo, da bo v »središču Cerkve ljubezen«. Morda ste že ugotovili, da mislim na Terezijo iz Liseuxa ali malo Cvetko. 

Ne bom posebej opisoval njenega življenja, ker si ga lahko preberete na spletu. Povem le to, da je bila karmeličanka - redovnica v strogem redu, ki ga imamo tudi v Sloveniji. Umrla pa je zelo mlada, stara komaj 24 let. 

Terezija, Mala Cvetka, kot jo tudi imenujejo, je ne samo svetnica ampak tudi Cerkvena učiteljica. Cerkvena učiteljica je postala brez posebnega nauka. 

Leta 1970 je papež Pavel VI. razglasil prvi ženski za učiteljici (Terezijo Avilsko in Katarino iz Siene) in takrat so se vrata odprla tudi Cvetki. Takrat je že bila svetnica in zavetnica misijonov. 

Najmlajša učiteljica je ponovno izpostavila pomembnost Božje besede in Boga kot Očeta in to v dobi, ki je želela očeta ubiti. Terezija je ne samo učiteljica, ampak tudi zdravnica. Mala otroška pot, če jo živimo dan za dnem, osvobaja od tesnobe, pretiranega občutka krivde, strahu … O tem pričujejo psihiatri. 

Sama je dejala, da je tisto največ ali tista največja milost, ki jo je v življenju prejela, ravno spoznanje kako je majhna. Samo v to sprejeto in podarjeno majhnost je lahko vstopilo Božje usmiljenje. Terezija je tudi svetnica upanja. 

V veliki negotovosti sedanjega časa ni optimist, ampak se zares opira na Boga, da bi lahko iz središča Božje drame vzniknilo nekaj povsem novega. Njeno upanje se razvije v zelo težkih razmerah, saj je umrla za tuberkulozo pri 24 letih in je doživljala izjemno močno preizkušnjo vere zadnjih osemnajst mesecev svojega življenja in tako napovedala čas nevere našega stoletja. 

O mali Tereziji vam govorim, ker mi je tudi osebno zelo blizu. Kar 9 let sem bil rektor njej posvečene cerkve v Rimu. V tem času sem doživel, da smo za 24 ur dobili njene relikvije. Spraševal sem se, kako bomo napolnili teh 24 ur, da te relikvije v cerkvi ne bodo samevale. Pa sem bil pozitivno presenečen. Bile so vrste ljudi od prihoda, pa do slovesa. Tudi vso noč so prihajali ljudje in tam ostajali v molitvi.

Ko gledam Sv. Terezijo D.J. in njeno poslanstvo v Cerkvi: »Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!« tudi sam čutim, da je to moje poslanstvo v Cerkvi: jo imeti rad in služiti tej Cerkvi, ki je naša mati. Služiti ji, takšni, kot je, sveti in grešni. In služiti ji z veseljem in preprostostjo. Cerkev je tisti kraj, kjer se uresničuje edina Jezusova želja: »Kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel«. 

Znotraj naših skupnosti lahko v moči Sv. Duha živimo in rešujemo izzive in probleme, s katerimi se danes srečujemo: to je probleme sožitja, solidarnosti, sprave … Vsak od nas išče neko gotovost, nekaj na kar bi se lahko naslonil. Zato nas Jezus vabi, da se »naslonimo nanj«, potem bomo hodili v upanju in bomo kljub težavam in žalostnim dogodkom, ki nas zaznamujejo tako osebno, kot družbeno, lahko delali za svet, ki ne postavlja v ospredje moj »ego«, ampak ljubezen in spoštovanje drug drugega. Pri tem pa igra zelo pomembno vlogo molitev.

Naj vam zaupam, kaj molitev pomeni meni? Zame je molitev kot vrata, ki mi odpira pot k Bogu, k bližnjemu in k stvarstvu. Molitev je vrata na začetku dneva. Navado imam, da vstajam zelo zgodaj, ob 3.50. Preberem dnevni evangelij in se podam po mestu. Med sprehodom premišljujem in molim. Ko se vrnem domov zmolim rožni venec skupaj z Radijem Ognjišče, nato grem v kapelo, kjer je brevir, sv. maša … To so vrata v nov dan, v moje obveznosti, delo. Preko dneva se vračam k temu, kar sem premišljeval zjutraj, tako je moj dan prežet z molitvijo, je odpiranje vrat, da lahko Gospod pride skoznje. Zame je eno moliti, drugo pa recitirati molitvene obrazce.

Če želimo, da Bog deluje po nas, da spremeni naše življenje, da stori čudež v našem življenju, se mu moramo odpreti, zaupati, mu dovoliti, da vstopi v naše življenje.

Ko smo to pripravljeni narediti, on iz tega našega življenja lahko napravi najboljše vino. Bog naše življenje dela žlahtnejše, saj ga napolni s svojo navzočnostjo. 

Bodimo podobni služabnikom na gostiji:

Zaupali so Besedam Marije in Jezusa. Zakaj? Ker je izraz ljubezni in pozornosti do nas. Papež Frančišek v Apostolski spodbudi »On živi« pravi: »V njegovi Besedi najdemo veliko izrazov ljubezni. Zdi se, kot, da je Bog iskal različne načine izražanja svoje ljubezni, da bi videl s katero od teh besed lahko pride do tvojega srca«.Včasih se predstavlja kot »nežni oče«, ki se igra s svojimi otroki. Drugič kot mati, ki nas s svojo materinsko ljubeznijo nikoli ne pozabi ali zapusti, tretjič se predstavlja kot zaljubljenec, ki išče vse načine, da pokaže svojo ljubezen ... Vprašanje, ki se nam postavlja: kako odkriti to ljubezen in kako slediti Jezusu? 

Papež Frančišek pravi, da nas je Bog imel v svojem načrtu, nas poklical v življenje, nas odrešil in nam podaril Sv. Duha. Zato je tudi naše poslanstvo: znati občudovati Božji načrt, odkriti, da se ta načrt razodeva po Cerkvi, ji služiti po darovih, ki nam jih daje Sv. Duh.

Na kak način?

Pričevati o dobroti in lepoti, ki ga človek doživi v skupnosti, v občestvu. To je tisto, kar premaga osamljenost. Pričevati o Kristusu, »ki živi«, ki si ga srečal in razširjati njegovo sporočilo ljubezni in odrešenja med vaše vrstnike, v šoli, na univerzi, pri delu, v digitalnem svetu… Da se učimo poslušati drugega, da znamo odpuščati in imeti pri tem prvi pobudo, da spoštujemo drugega, tudi, če drugače misli, ima drugačen pogled na življenje, da vestno izpolnjujemo svoje dolžnosti, da izkoristimo poti, po katerih se lahko bližamo Bogu, ga doživljamo kot delujočega: to je po molitvi, zakramentih, še posebej po evharistiji.

Eno je gotovo: če je kdo zares okusil odrešilno Božjo ljubezen, ne more čakati, da ne bi tega delil tudi z drugimi. Zato papež Frančišek pravi: »Vsak kristjan je misijonar, toliko kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Kristusu« (VE,120).

Povabljeni smo, da nismo ljudje, ki so usmerjeni vase, ki vidijo le sebe, svoje pravice in koristi, ampak smo misijonarji, ki to, kar smo zastonj prejeli, delimo naprej, z veseljem in zavestjo, da nismo sami na tej poti, saj je z nami Gospod in njegova Mati Marija.

Pridiga nadškofa Cvikla: Vianney – arški župnik

Dragi sobratje duhovniki, dragi mladi prijatelji!

Danes obhajamo god sv. Janeza Vianneya, Arškega župnika, roj. 1786, umrl na današnji dan leta 1859. V majhni vasi Ars, blizu Lyona, je kot župnik s svojimi pridigami in katehezami 40 let zbiral okrog sebe množice ljudi vseh slojev in starosti. 

Vianney je bil človek, ki se je veliko pokoril vendar nikoli toliko, da bi to vplivalo na njegovo delo z ljudmi. Pokora mu je pomagala, da je lahko globoko doživel sveto mašo, ki je bil višek njegovega dne in da je lahko gledal v srca ljudi, ki so prihajali k njemu na pogovore in sveto spoved. Čeprav je bil mnogim vzgled velikodušnega in predanega duhovnika, je sam trpel zaradi misli, da ne opravlja vredno zaupane mu naloge.

Zanimivo je to današnje berilo. Mojzes je bil prepričan, da potrebuje ljudstvo Boga v svoji sredi. Tega Boga so želeli srečati ne le na vrhu gore, ampak tudi sredi tabora; ne le kot strašno moč, ki ruši imperije in deli morje, ampak tudi kot stalno prisotnost v njihovih življenjih. Zato je Bog Izraelcem dal svetišče (2 Mz 25-40) in bogoslužje zanj (tj. celotno 3Mz knjigo). Seznam praznikov v 3. Mz knjigi ne poudarja družbene razsežnosti, ki jo najdemo v 5. Mz knjigi, ali žrtvene razsežnosti, ki jo najdemo v 4Mz, ampak bolj duhovno razsežnost srečanja, bližine, srečanja človeškega in Božjega. 

Navodila, ki so jih dobili naj bi jim pomagala, da bi ta dar, ki so ga prejeli, lahko ohranjali in doživljali, da jim Bog želi ostati blizu. Še posebej je poudarek na tem, kako naj obhajajo dneve, ki jih spominjajo na te pomembne dogodke iz njihove odrešenjske zgodovine: to so slovesni shodi, daritve in odpoved težkim delom. Bog nas dobro pozna in ve, kako hitro človek pozabi na dar, ki ga je prejel, še bolj pa pozabi, po kom ga je prejel. Obhajanje praznikov pa nima namena ljudstva samo spominjati na to, kar so prejeli, ampak, da bi v njih rasla hvaležnost in zvestoba Bogu, ki ni deloval samo takrat, ampak deluje tudi danes. Potrebno je imeti vero in zaupanje.

Ritem obhajanja judovskih praznikov je dajal red in smisel življenju božjega ljudstva.

Tudi nam Bog naklanja posebne trenutke in obdobja, kot je na primer: advent, post, velikonočni čas, vse to z namenom, da bi poglabljali našo vero in zaupanje vanj.

V evangeliju se srečamo z reakcijo Jezusovih someščanov, ki ne morejo sprejeti Jezusa, kot Božjega Sina, ampak v njem vidijo tesarjevega sina. Razlog, ki ga navajajo pa je, da ga vsi dobro poznajo, vedo od kod prihaja, da je tesarjev sin, itd…

Z drugo besedo, ostali so pri zunanjostih, niso se poglobili in mu dali priložnost, da pokaže, od kod njemu ta modrost in moč.

Jezus ni doživel zavrnitve samo tu, v domačem kraju. Vseskozi lahko vidimo, kako je bil deležen zavrnitve.

Jezus je bil še otrok, ko se je nad njim spotaknil Herod. Ko je začel javno delovati, so se nad njim spotikali pismouki in farizeji. Mnogi so se začeli spotikati ob njem, ko je začel govoriti, da jih bo dal »svoje meso jesti«. Ko je govoril, da bo izročen nevernikom, ki ga bodo obsodili in umorili, se je nad njim spotaknil celo Peter.

Spotikali so se in se še spotikajo, ko je govora o križu in o tem, da je Božji Sin. Tudi nam se lahko to zgodi, da se zaustavimo ob čustvih, občutkih, da nasedemo javnemu mnenju, ki veri ni naklonjeno, ki naredi vse, da pokaže, kako človek ne potrebuje Odrešenika, kajti sebe postavljajo na mesto Boga in sami želijo odločati, kaj je resnično dobro za človeka.

S tem pa zapremo vrata, da bi nas lahko doseglo veselo oznanilo preko naših duhovnikov, katehistinj in katehistov, preko ljudi, ki jih poznamo, ki poznamo tudi njihove hibe in pomanjkljivosti.

Cerkev ni »popolna družba«, je sveta in grešna. Je na poti nenehnega očiščevanja in rasti, je kraj Njegove prisotnosti, kjer lahko najdemo in srečamo Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sv. Duh, ki jo oživlja, vodi in podpira. Cerkev je tempelj, ki ni zgrajen z rokami, kajti to hiši gradi Vstali Gospod. Vsak od nas je živi kamen, kot beremo v pismu Efežanom (prim. Ef2, 20-22).

Smo torej živi kamni, ki smo tesno povezani s Kristusom, ki je temeljni kamen. Sv. Duh pa je tisti, ki nam pomaga rasti kot Cerkev. V Cerkvi ni nihče nekoristen. Vsak od nas prispeva svoj delež k izgradnji tega templja. Vsak s svojimi darovi in vsak v svojem stanu. Prav je, da se danes, ko je spravni dan, ko smo doživeli dar Božjega usmiljenja, zavedamo, da nas ravno po zakramentu sprave Bog prenavlja, osvobaja, utrjuje, da nismo utrujeni, zdolgočaseni, naveličani, ampak veseli, hvaležni in polni upanja. To je tisto, kar potrebujejo naša občestva, Cerkev na Slovenskem.

Povabim vas, da to ponesete domov. Rekli boste, da je to samo kaplja v morje. Sveta Mati Terezija pravi, da brez te kaplje bi bilo morje revnejše. Tako bi tudi naša Cerkev na Slovenskem bi bila revnejša brez vašega pričevanja. Zato nas papež Frančišek vabi, da »vstanemo« in začnemo našo pot, ki je pot veselega pričevanja, kaj smo doživeli ob srečanju z Gospodom in da to izkustvo želimo deliti tudi z drugimi.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit