Po njihovem odhodu iz teh krajev (okoli leta 1221) so jo vzeli v varstvo očetje benediktinci, ki so živeli v samostanu onkraj solin, v tej cerkvici pa so se zbirali čez dan k molitvi, kadar so delali v okoliških vinogradih. Ko so benediktinci Strunjan zapustili (ni znano, kdaj se je to zgodilo), so se za svetišče zavzeli duhovniki iz Pirana, ki so do 16. stol. prihajali od tam, od tega časa naprej pa je imel Strunjan svojega stalnega duhovnika, ki je bival v kaplaniji poleg cerkve. Cerkev je močno načel zob časa. Leta 1463 jo je dala obnoviti bogata piranska vdova Osvalda Petronio Barcazza in po njej je svetišče dobilo ime Barcazza.
Najpomembnejša letnica v zgodovini strunjanske cerkve je 1512. V noči med 14. in 15. avgustom tega leta se je pri vratih stare cerkvice čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria prikazala Marija. Po tem dogodku se je cerkev preimenovala v Sveta Marija od Prikazanja (Santa Maria della Visione). Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki se je priljubila vsem, tudi oddaljenim romarjem in obiskovalcem. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio narisal na les (okoli 1520) in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V naslednjih desetletjih istega stoletja, so cerkev povečali. Piranski župnik Tomaž Gregolin, odličen slikar, je za to božjepotno cerkev ustvaril več slik. Deset njegovih velikih platen prikazuje prizore iz Marijinega življenja, od njenega rojstva do poveličanja. Te slike so nastale v letih 1656–1671.
Jeseni leta 1907 so skrb za strunjansko romarsko svetišče prevzeli sinovi sv. Frančiška Asiškega – frančiškani italijanske province iz Trenta. Pred slovesnostjo 400-letnice Marijinega prikazanja so obnovili nekatere slike v cerkvi. Za samo obletnico leta 1912 pa je tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin ob asistenci ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča in frančiškanskega misijonskega brata Marconija z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X. slovesno kronal strunjansko milostno Marijino podobo. Zadnji italijanski frančiškan je umrl v Strunjanu januarja 1955 in je bil pokopan na piranskem pokopališču. Po njegovi smrti so upravo strunjanskega svetišča prevzeli slovenski frančiškani province sv. Križa, ki ima sedež v Ljubljani. Marca 1961 je Strunjan postal samostojna župnija Marijinega prikazanja, romarska cerkev pa je od takrat tudi župnijska.
Besedilo je pripravil strunjanski župnik p. Niko Žvokelj OFM, ki je na voljo tudi za dodatne informacije, tel. 05/678–20–05, e-naslov: niko.zvokelj@rkc.si.
