Poslanica papeža Frančiška za 54. svetovni dan molitve za duhovne poklice

7.5.2017 Katoliška Cerkev in Cerkev na Slovenskem duhovnik, Mladina, Papež Frančišek, svetovni dan

Dragi bratje in sestre,

v zadnjih letih smo razmišljali o dveh vidikih, ki zadevajo krščanski poklic: o vabilu, da "gremo iz sebe", da bi poslušali glas Gospoda, in o pomembnosti cerkvene skupnosti kot privilegiranega kraja, kjer se Božji klic rodi, hrani in se izraža.

Zdaj, ob 54. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim usmeriti pozornost na misijonarsko razsežnost krščanskega poklica. Kdor se je pustil pritegniti Božjemu glasu in začel slediti Jezusu, kmalu odkrije v sebi neustavljivo željo, da bi ponesel evangelij svojim bratom z evangelizacijo in s služenjem v ljubezni. Vsi kristjani smo poklicani, da bi bili misijonarji evangelija! Učenec v resnici ne prejme daru Božje ljubezni za zasebno tolažbo, ni poklican, da promovira samega sebe, niti da ščiti interese neke družbe, ampak se ga preprosto dotakne in ga preoblikuje veselje, da ga Bog ljubi. Te izkušnje ne more ohraniti samo zase: »Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 21)

Misijonarska angažiranost torej ni nekaj, kar bi dodali krščanskemu življenju kot neke vrste okrasek, temveč je v osrčju same vere. Odnos z Gospodom vključuje dejstvo, da smo poslani na svet kot preroki njegove besede in priče njegove ljubezni.

Čeprav doživljamo številne šibkosti in se včasih počutimo malodušne, moramo dvigniti glavo k Bogu, ne da bi se prepustili občutku neustreznosti ali predali pesimizmu, ki nas naredi za pasivne opazovalce utrujenega in monotonega življenja. Ni prostora za strah: Bog sam prihaja očistit naše "nečiste ustnice", nas naredit primerne za poslanstvo: »Tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,7–8)

Vsak poslani učenec čuti v srcu ta Božji glas, ki ga vabi, naj gre med ljudi, kakor Jezus, ki je »ozdravljal in delal dobro vsem« (Apd 10,38). Že sem imel priložnost spomniti, kako je dejansko po krstu vsak kristjan Krištof, to je »tisti, ki nosi Kristusa« svojim bratom (prim. Kateheze, 30. januar 2016). To še posebej velja za tiste, ki so poklicani v življenje posebne posvetitve, in enako za duhovnike, ki so velikodušno odgovorili: »Tukaj sem, Gospod, pošlji mene!« S prenovljeno misijonarsko zavzetostjo so poklicani zapustiti sveta obzidja templja, da bi omogočili Božji nežnosti prekipevanje v blagor ljudi (prim. Homilija na krizmeni maši, 24. marec 2016). Cerkev potrebuje takšne duhovnike: zaupljive in vedre, ker so odkrili pravi zaklad, zavzete za to, da bi ga z veseljem naredili znanega vsem! (prim. Mt 13,44)

Kadar govorimo o krščanskem poslanstvu, se seveda pojavljajo številna vprašanja: Kaj pomeni biti misijonar evangelija? Kdo daje moč in pogum za oznanjevanje? Kakšna je evangeljska logika, ki navdihuje poslanstvo? Na ta vprašanja lahko odgovorimo ob kontemplaciji treh evangeljskih prizorov: začetek Jezusovega poslanstva v shodnici v Nazaretu (prim. Lk 4,16-30), pot, ki jo prehodi Vstali ob učencih v Emavs (prim. Lk 24,13-35), in končno prilika o semenu (prim. Mk 4,26-27).

Jezus je maziljen z Duhom in poslan. Biti učenec misijonar pomeni, biti aktivno udeležen pri Kristusovem poslanstvu, ki ga sam Jezus opiše v sinagogi v Nazaretu: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18-19). To je tudi naše poslanstvo: da smo maziljeni z Duhom in da gremo svojim bratom oznanjat Besedo, ki postane zanje sredstvo odrešenja.

Jezus se nam pridruži na poti. Pred vprašanji, ki prihajajo iz človeškega srca, in pred izzivi, ki jih poraja realnost, lahko občutimo izgubo ter pomanjkanje energije in upanja. Obstaja nevarnost, da se krščansko poslanstvo zazdi kot čista neuresničljiva utopija ali kakorkoli že, kot realnost, ki presega naše moči. Toda če kontempliramo vstalega Jezusa, ki hodi ob emavških učencih (prim. Lk 24,13-15), naše zaupanje lahko oživi. V tem evangeljskem prizoru imamo pristno »liturgijo na poti«, ki je pred liturgijo Besede in lomljenja Kruha in nam razodeva, da je na vsakem koraku Jezus z nami! Učenca, ki ju je ranil škandal križa, se po porazu vračata domov; v srcu nosita uničeno upanje in sanje, ki se niso uresničile. V njiju je žalost preglasila veselje evangelija. Kaj naredi Jezus? Ne sodi ju, z njima prehodi isto pot, in namesto, da bi odstranil zid, naredi špranjo. Počasi spreminja njuno malodušnost, razplamti njuna srca in jima odpre oči, ko razlaga besedo in razlomi kruh. Enako tudi kristjan ni sam nosilec poslanstva, temveč v naporih in nerazumevanjih izkuša, »da Jezus hodi z njim, govori z njim, diha z njim, dela z njim. Čuti, da je Jezus z njim sredi misijonskega dela.« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 266).

Jezus stori, da seme vzkali. Končno je pomembno, da se od evangelija naučimo načina oznanjevanja. Neredko se celo ob najboljših namenih zgodi, da podležemo določeni strasti po moči, prozelitizmu ali netolerantnemu fanatizmu. Evangelij nas nasprotno kliče, da zavržemo malikovanje uspeha in moči, pretirano skrb za strukture in bojazen, ki bolj ustreza duhu pridobivanja kot duhu služenja. Seme Kraljestva, čeprav majhno, nevidno in včasih neznatno, raste tiho, zahvaljujoč nenehnemu Božjemu delu: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,26-27). To je naš prvi razlog upanja: Bog presega vsa naša pričakovanja in nas preseneča s svojo velikodušnostjo ter stori, da vzbrstijo sadovi našega dela celó bolj, kot bi mogli pričakovati glede na človeško učinkovitost.

S tem evangeljskim zaupanjem se odpremo tihemu delovanju Duha, ki je temelj poslanstva. Niti poklicne pastorale niti krščanskega poslanstva ni mogoče uresničevati brez nenehne in kontemplativne molitve. Krščansko življenje je zato treba hraniti s poslušanjem Božje besede in predvsem negovati osebni odnos z Gospodom v evharističnem češčenju, privilegiranem »kraju« srečanja z Bogom.

Prav to intimno prijateljstvo z Gospodom želim živo spodbuditi, zlasti da bi od Boga izprosili nove poklice za duhovništvo in posvečeno življenje. Božje ljudstvo potrebuje da ga vodijo pastirji, ki razdajajo svoje življenje v službi evangelija. Zato prosim župnijske skupnosti, združenja in številne v Cerkvi navzoče molitvene skupine: Skušnjavi malodušja se uprite tako, da nadaljujete z molitvijo h Gospodu, naj pošlje delavcev na svojo žetev in nam da duhovnikov, zaljubljenih v evangelij, zmožnih biti blizu svojim bratom in biti tako živo znamenje usmiljene Božje ljubezni.

Dragi bratje in sestre, tudi danes moremo ponovno odkriti gorečnost oznanjevanja in zlasti mladim predlagati hojo za Kristusom. Nasproti razširjenemu pojmovanju utrujene vere ali vere, omejene zgolj na »morate izpolniti«, želijo naši mladi odkriti vedno aktualno privlačnost Jezusovega lika, da bi se pustili postaviti pod vprašaj in izzvati njegovim besedam ter njegovim gestam in, zahvaljujoč njemu, končno sanjati življenje, ki bo zares človeško, veseli, da se posvetijo v ljubezni.

Sveta Marija, Mati našega Odrešenika, je imela pogum objeti te Božje sanje, tako da je položila svojo mladost in svoje navdušenje v njegove roke. Po njeni priprošnji naj dosežemo enako odprtost srca, enako pripravljenost odgovoriti na Gospodov klic z našim »Tukaj sem«, se z enakim veseljem podati na pot (prim. Lk 1,39) in ga kakor ona oznanjati vsemu svetu.

papež Frančišek

 

Vatikan, 27. november 2016

Prva adventna nedelja

Prevod: s. Štefka Klemen OSU