Papeževa kateheza: Usmiljeni kakor Oče

Foto - CTV

V središču današnje papeževe kateheze je bilo geslo svetega leta: »Usmiljeni kakor Oče.« Na začetku splošne avdience se je bral odlomek iz Lukovega evangelija (glej Lk 6,36-38), od koder je geslo tudi vzeto. Celoten stavek se glasi: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« Papež Frančišek je dejal, da ne gre za nek čustven slogah, ampak za življenjsko zavzetost. Da bi ta izraz bolje razumeli, ga je sveti oče primerjal s tistim iz Matejevega evangelija, kjer Jezus pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš Oče« (Mt 5,48).

Biti popolni – biti usmiljeni

V tako imenovanem govoru na gori, ki se začne z blagri, Gospod pouči, da je popolnost v ljubezni, ki je izpolnitev vseh zapovedi Postave. V tej isti smeri sveti Luka izrecno pravi, da je popolnost usmiljena ljubezen. »Biti popolni pomeni biti usmiljeni,« je izpostavil papež. Bog je seveda popoln. Pa vendar, če ga obravnavamo samo na ta način, za ljudi postane nemogoče usmeriti se proti tej absolutni popolnosti. Imeti ga pred očmi kot usmiljenega pa nam pomaga bolje razumeti, v čem je njegova popolnost. Prav tako nas spodbuja, da smo kakor On polni ljubezni, sočutja in usmiljenja.

Postati znamenja Božjega usmiljenja
Ali so Jezusove besede realne? Je zares mogoče ljubiti, kakor ljubi Bog, in biti usmiljeni, kakor je On usmiljen?

Če pogledamo na zgodovino zveličanja, vidimo, da je vse razodetje Boga neprestana in neutrudna ljubezen do ljudi. Bog je kakor oče in kakor mati, ki ljubi z neizmerno ljubeznijo in jo obilno razliva na vsakega človeka. Jezusova smrt na križu je vrh ljubezenske zgodbe med Bogom in človekom. Tako velike ljubezni, da jo lahko uresniči samo Bog. »Očitno je, da bo v primerjavi s to brezmejno ljubeznijo naša ljubezen vedno nezadostna. A kadar nam Jezus pravi, naj smo usmiljeni kakor Oče, s tem ne misli na količino!« je pojasnil papež. »Svoje učence prosi, naj postanejo znamenja, kanali, priče njegovega usmiljenja.«

Cerkev ne more biti drugega kot »zakrament Božjega usmiljenja«, v vsakem času in do vsega človeštva. »Vsak kristjan je zato poklican biti priča usmiljenja, do tega pa pride na poti svetosti.« Pomislimo samo na mnoge svetnike, ki so postali usmiljeni, ker so si pustili napolniti srce z božjim usmiljenjem. Gospodovi ljubezni so dali telo, s tem ko so jo prenesli v številne stiske trpečega človeštva. »V razcvetu mnogih oblik dejavne ljubezni je mogoče videti odseve usmiljenega Kristusovega obličja.«

Dva stebra: odpuščati in dajati
Kaj za učence pomeni »biti usmiljeni«, Jezus pojasni z dvema glagoloma: »odpuščati« in »dajati«.

Usmiljenje se izraža predvsem v odpuščanju. »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Jezus ne preobrača človeške pravičnosti, ampak učence opominja, da je v bratskih odnosih treba prekiniti s sodbami in obsodbami. »Odpuščanje je namreč tisti steber, ki podpira življenje krščanske skupnosti, kajti v njem se kaže zastonjskost ljubezni, s katero nas je Bog prvi ljubil,« je poudaril papež Frančišek in dodal, da kristjan mora odpuščati, ker mu je bilo odpuščeno. Po njegovih besedah je napačno soditi in obsoditi brata, ki greši. Ne zato, ker ne bi hoteli priznati greha, ampak ker obsojanje grešnika trga bratsko vez z njim in zaničuje usmiljenje Boga, ki pa se ne želi odpovedati nobenemu od svojih otrok. Nimamo te oblasti, da bi obsodili svojega brata, ki se moti, nismo nad njim: prej imamo dolžnost, da mu povrnemo dostojanstvo Očetovega otroka in ga spremljamo na poti spreobrnjenja.

Sveti oče je zatem spregovoril še o drugem stebru, to je »dajati«. »Dajajte in vam bo dano … S kakšno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo,« pravi Jezus. Bog nam daje precej več, kot pa si zaslužimo. A še bolj bo velikodušen s tistimi, ki so tu na zemlji bili velikodušni. Jezus ne pravi, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne dajejo, a podoba »mere« predstavlja svarilo: glede na mero ljubezni, ki jo dajemo, smo mi sami tisti, ki odločimo, kako bomo sojeni, kako bomo ljubljeni. »Če dobro pogledamo,« je pripomnil Frančišek,»je v tem neka dosledna logika: s kakšno mero se prejema od Boga, se daje bratu; in s kakšno mero se daje bratu, se prejema od Boga.«

Če želimo imeti srce, polno ljubezni, bodimo usmiljeni
Usmiljena ljubezen je zato edina pot. »Vsem je potrebno, da smo nekoliko bolj usmiljeni, da o drugih ne govorimo slabo, da ne sodimo, da druge ne opravljamo s kritikami, zavistjo in ljubosumnostjo. Moramo odpuščati, biti usmiljeni, živeti svoje življenje v ljubezni.« Ta ljubezen omogoča Jezusovim učencem, da ne izgubijo identitete, ki so jo prejeli od Njega in da se prepoznavajo kot otroci istega Očeta. V ljubezni, ki jo prakticirajo v življenja, tako odseva tisto usmiljenje, ki ne bo nikoli imelo konca, je zatrdil papež in poudaril, naj ne pozabimo, da se z usmiljenjem, odpuščanjem in dajanjem naše srce širi v ljubezni. Egoizem in jeza pa delata malo srce, ki otrdi kakor kamen. Če želimo imeti srce, ki je polno ljubezni, bodimo usmiljeni, nas je še spodbudil papež Frančišek. 

Vir: Radio Vatikan.