Papež z mašo sklenil jubilej duhovnikov: Srce, ki išče, vključuje in se veseli

3.6.2016 Vatikan diakon, Duhovniki, Jubilej usmiljenja

Papež Frančišek je na praznik Presvetega Jezusovega Srca s slovesno mašo sklenil jubilej duhovnikov. Na Trgu svetega Petra so ob njem somaševali škofje in duhovniki, ki so se zadnja dva dni udeleževali dogodkov jubilejnega leta usmiljenja. Zanje je sveti oče v četrtek, 2. junija, imel tudi duhovne vaje s tremi meditacijami o usmiljenju. Med homilijo pa je spregovoril o Srcu Dobrega pastirja in osnovnih potezah duhovnikovega življenja. Kot je dejal, so duhovniki poklicani »osredotočiti se na srce, na notranjost, na najkrepkejše življenjske korenine, na jedro čustev, z eno besedo, na središče osebe«. Zato je v ospredje postavil dve srci: Srce Dobrega pastirja in srce pastirjev, duhovnikov.

Srce Dobrega pastirja je usmiljenje sámo

»Srce Dobrega pastirja ni samo Srce, ki ima do nas usmiljenje, ampak je usmiljenje sámo.« V njem sije Očetova ljubezen; tu sem sprejet in razumljen tak, kakršen sem; tu, z vsemi svojimi ovirami in grehi, okušam gotovost, da sem izbran in ljubljen. »Ko gledam to Srce, obnavljam prvo ljubezen: spomin na trenutek, ko se me je Gospod v duhu dotaknil in me poklical, naj mu sledim,« je dejal papež. Srce Dobrega pastirja duhovnikom pravi, da je njegova ljubezen brez meja, da se ne utrudi in se nikoli ne preda. V njem vidijo Gospodovo neprestano darovanje; tu najdejo izvir zveste in krotke ljubezni, ki jih pušča svobodne in jih dela svobodne; tu vsakokrat odkrijejo, da jih Jezus ljubi do konca, ne da bi se kadar koli vsiljeval. »Srce Dobrega pastirja je iztegnjeno proti nam, usmerjeno je predvsem proti najbolj oddaljenemu; tja trmasto kaže igla njegovega kompasa, tam razodeva slabotnost posebne ljubezni, ker želi vse doseči in nikogar izgubiti.«

Duhovnikovo srce je prebodeno z Gospodovo ljubeznijo

Pred Jezusovim Srcem se po papeževih besedah rodi temeljno vprašanje duhovniškega življenja, ki si ga duhovnik mora zastaviti vsak dan: »Kam je usmerjeno moje srce?« Sredi mnogih dejavnosti duhovniške službe vztraja vprašanje: »Kje je pritrjeno moje srce, kam je uperjeno, kateri zaklad išče?« Jezus namreč pravi, da kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. Nenadomestljiva zaklada Jezusovega Srca pa sta dva: Oče in mi. Jezus je svoje dneve preživljal med molitvijo k Očetu in srečevanjem z ljudmi. Tudi srce Kristusovega pastirja pozna samo dve smeri: Gospod in ljudje. »Duhovnikovo srce je srce, ki je prebodeno z Gospodovo ljubeznijo. Zato ne gleda več samega sebe, ampak je obrnjen k Bogu in k bratom. Ni več ''srce plesalca'', ki se pusti pritegniti mikom trenutka ali ki gre sem in tja in išče soglasja in mala zadovoljstva, ampak je srce, ki je trdno v Gospodu, ovito s Sveti Duhom, odprto in razpoložljivo za brate.«

Duhovnikovo srce išče

Papež Frančišek je zatem ponudil tri dejanja, ki lahko duhovniku pomagajo, da bo njegovo srce gorelo od ljubezni do Jezusa, Dobrega pastirja. To so: iskati, vključevati in veseliti se.

Bog išče svoje izgubljene ovce. V evangeliju beremo, da gre iskat tisto eno izgubljeno ovco, ne da bi se bal nevarnosti. Brez zadržkov si upa zapustiti pašnik, zapustiti delovni urnik, ne pusti si izplačevati nadur. Iskanja ne prelaga, ne razmišlja »danes sem že opravil svojo dolžnost, s tem se bom ukvarjal jutri«, ampak se takoj posveti delu. Njegovo srce je nemirno, dokler ne najde tiste ene izgubljene ovce. In ko jo najde, pozabi na ves napor in si jo ves zadovoljen naloži na ramena. Enkrat jo mora iti iskat, se pogovarjati, prepričevati, drugič mora ostati pred tabernakljem in se z Gospodom boriti za tisto ovco.

To je srce ki išče, je nadaljeval papež: »Je srce, ki si ne lasti časov in prostorov, ni ljubosumno zaradi svojega upravičenega miru in nikoli ne zahteva, naj se ga ne moti. Pastir, ki je po Božjem srcu, ne brani svoje udobnosti, ni obremenjen z varovanjem svojega dobrega imena, ampak je brez strahu pred kritikami pripravljen tvegati, samo da bi posnemal svojega Gospoda.«

Pastir, ki je oblikovan po Jezusu, ima svobodno srce in lahko zapusti svoje stvari. Ne dela obračuna za tisto, kar ima, in za ure, ko je delal. Ni računovodja duha, ampak je dobri samarijan, ki išče tistega, ki je v stiski. »Je pastir, ni nadzornik črede. Posveti se poslanstvu ne petdeset ali šestdeset odstotno, ampak z vsem, kar je. Ker se poda iskat, najde, in najde, ker tvega. Če pastir ne tvega, ne najde. Ne zaustavi se ob razočaranjih in ob naporih se ne preda; je namreč trdovraten v dobrem, maziljen z božjo trdovratnostjo, da se nihče ne izgubi. Zato ne le pušča odprta vrata, ampak gre ven iskat tistega, ki skozi vrata noče več vstopiti. Kakor vsak dobri kristjan in kot zgled za vsakega kristjana, je vedno 'v izhodu iz sebe'. Epicenter njegovega srca se nahaja zunaj njega: je razsrediščen od samega sebe, osrediščen je edino v Jezusu; ne privlači ga lastni jaz, ampak 'Ti' Boga in 'mi' ljudi.«

Duhovnikovo srce zna vključevati

Druga pomembna poteza duhovnikovega srca je vključevanje. Kristus ljubi in pozna svoje ovce, zanje dá svoje življenje, nobena mu ni tuja. Njegova čreda je njegova družina in njegovo življenje. Ni vodja, ki se boji ovac, ampak je Pastir, ki hodi z njimi in jih kliče po imenu. Zbrati želi vse ovce, ki še ne bivajo z njim.

Kot je izpostavil Frančišek, je enako tudi s Kristusovim duhovnikom: je maziljen za ljudstvo, ne da izbira lastne projekte, ampak da je blizu konkretnim ljudem, ki mu jih je po Cerkvi zaupal Bog. »Nihče ni izključen iz duhovnikovega srca, iz njegove molitve in iz njegovega nasmeha. Z ljubečim pogledom in očetovskim srcem sprejema, vključuje in, kadar mora opominjati, je to vedno zato, da zbližuje; nikogar ne prezira, ampak je pripravljen umazati si roke za vse. Dobri Pastir nima rokavic.« Duhovnik prav tako ne čaka na pozdrave in komplimente drugih, ampak prvi ponudi roko, odvrže opravljanje, predsodke in mržnjo. S potrpežljivostjo posluša probleme in spremlja korake ljudi, s tem ko podarja božje odpuščanje z velikodušnim sočutjem. Ne ošteva tistega, ki zapusti pot ali se na njej izgubi, ampak je vedno pripravljen ponovno vključevati in zgladiti spore. Je človek, ki zna vključevati.

Duhovnik je vesel in srečen

Bog je poln veselja: njegovo veselje se rodi iz odpuščanja, iz življenja, ki se poraja, iz sina, ki ponovno diha domači zrak, je sveti oče spregovoril še o tretji pomembni lastnosti duhovnika. »Veselje Jezusa, Dobrega pastirja, ni veselje 'zase', ampak je veselje 'za druge' in 'z drugimi', je resnično veselje ljubezni.« In to je tudi duhovnikovo veselje, je pripomnil papež in nadaljeval, da je duhovnik »preoblikovan z usmiljenjem, ki ga zastonj daje«. »V molitvi odkrije tolažbo Boga in izkusi, da ni nič močnejšega od njegove ljubezni. Zato je notranje veder, je srečen, da je kanal usmiljenja in približevanja človeka k Božjemu Srcu. Žalost zanj ni nekaj normalnega, ampak je samo prehodna; strogost mu je tuja, ker je pastir v skladu s krotkim Božjim Srcem.«

Ob koncu homilije je papež Frančišek zbranim duhovnikom dejal, da to identiteto pastirjev najdejo vsak dan v evharističnem obhajanju. Pozval je, naj vsakokrat vzamejo za svoje Jezusove besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.« To je tudi smisel njihovega življenja, to so besede, s katerimi na nek način lahko vsakodnevno obnavljajo obljube svojega duhovniškega posvečenja. Sveti oče se je vsem zahvalil za njihov 'da' in za mnoge skrite 'da-je', ki jih pozna samo Gospod: »Zahvaljujem se vam za vaš 'da' darovanju življenja, združeni z Jezusom: tu je čisti izvir našega veselja.«

 

Vir: Radio Vatikan.