Papež Frančišek: Ne utrudimo se postavljati na prvo mesto temeljno oznanilo vere, da je Gospod vstal

Foto - CTV

»Apostol Pavel v drugem berilu nameni Timoteju in tudi nam nekatera priporočila, ki mu ležijo na srcu. Med temi naproša, 'da ohraniš zapoved brez madeža, brez graje' (1Tim 6,14). Govori preprosto o eni zapovedi. Zdi se, da hoče, naj stalno ohranimo pogled na tem, kar je bistveno za vero. Sveti Pavel namreč ne priporoča več točk ali vidikov, temveč poudarja središče vere. To središče okoli katerega se vse vrti, to utripajoče srce, ki daje življenje vsemu, je velikonočno oznanilo, je prvotno oznanilo: Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenje, vstal je in živi, ob tebi je in te vsak dan čaka. Tega ne smemo nikoli pozabiti.« S temi mislimi iz Prvega pisma apostola Pavla Timoteju je papež Frančišek začel pridigo med nedeljsko sveto mašo na Trgu sv. Petra za katehiste in katehistinje, ki so v soboto, 24. in nedeljo, 25. septembra 2016, obhajali Jubilej usmiljenja.

Med tem jubilejem katehistov in katehistinj je bilo zaprošeno, naj se ne utrudimo postavljati na prvo mesto temeljno oznanilo vere, da je Gospod vstal. Ni bolj pomembne vsebine in nič ni bolj trdno ter aktualno od tega. Vsaka vsebina vere postane lepa, če ostane povezana s tem središčem, če gre skozi njo velikonočno oznanilo. Če se osami, izgubi smisel in moč. Poklicani smo vedno živeti in oznanjati novost Gospodove ljubezni: »Jezus te resnično ljubi takšnega kot si. Napravi mu prostor. Navkljub razočaranjem in ranam življenja mu dopusti možnost, da te ljubi. Ne bo te razočaral.«

Ob zapovedi o kateri govori sveti Pavel pomislimo tudi na novo Jezusovo zapoved: »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Samo s tem, ko ljubimo, oznanjamo Boga – Ljubezen, ne z močjo prepričevanja, nikoli z vsiljevanjem resnice, niti ne s togim vztrajanjem glede kakšne verske ali moralne obveznosti. Boga se oznanja s srečevanjem z ljudmi, s pozornostjo do njihove življenjske zgodovine in njihove poti, kajti Gospod ni neka ideja, temveč živa Oseba in njegovo sporočilo se posreduje s preprostim in živim pričevanjem, s poslušanjem in sprejemanjem, z veseljem, ki se širi. Z žalostjo se ne govori dobro o Jezusu, prav tako se Božje lepote ne prenaša samo z lepimi pridigami. Bog upanja se oznanja tako, da se živi danes evangelij dejavne ljubezni, ne da bi se pri tem bali pričevati zanj z novimi oblikami oznanjevanja.

Evangelij današnje nedelje nam pomaga razumeti, kaj pomeni ljubiti, predvsem pa, da se izognemo nekaterim nevarnostim. V priliki je bogatin, ki ne opazi Lazarja, reveža, ki je »ležal pri njegovih vratih« (Lk 16,20). Ta bogatin v resnici ne dela nikomer nič hudega, o njem ni rečeno, da je hudoben. Ima pa bolezen, ki je hujša od Lazarjeve, ki je bil poln ran. Ta bogatin trpi za hudo slepoto, saj ne uspe videti onkraj svojega sveta praznovanj in oblek. Ne vidi onkraj svojih vrat, kjer leži Lazar, saj ga ne zanima to, kar se dogaja zunaj. Ne vidi z očmi zato, ker ne čuti s srcem. V njegovo srce je vstopila posvetnost, ki je omrtvičila dušo. Posvetnost je kot 'črna luknja', ki požira dobro, ki ugaša ljubezen, saj vse vključuje v lastni jaz. Tedaj se vidijo le prividi in ni moč opaziti drugih, saj se postane do vsega ravnodušen. Kdor trpi za to hudo slepoto, pogosto prevzame 'škilaste' drže, saj s spoštovanjem gleda na slavne osebe visokega ranga, tiste, ki jih svet obožuje in odvrača pogled od tolikih današnjih Lazarjev, revežev ter trpečih, ki pa so Gospodovi ljubljenci.

Toda Gospod gleda na tistega, ki ga je prezrl in zavrgel svet. Lazar je edina osebnost v vseh Jezusovih prilikah, ki je imenovan po imenu. Njegovo ime namreč pomeni Bog pomaga. Bog ga ne pozabi, sprejel ga bo na gostijo bogato s prijateljskimi čustvi v svojem kraljestvu skupaj z Abrahamom. Bogatin v priliki pa nasprotno nima niti imena, njegovo življenje pade v pozabo, saj tisti, ki živi le zase, ne piše zgodovine. Kristjan pa mora pisati zgodovino, iti mora ven iz sebe in pisati zgodovino, saj kdor živi zase, ne piše zgodovine. Neobčutljivost danes skoplje nepremostljive prepade za vedno. In mi smo na tem svetu, v tem času padli v to bolezen ravnodušnosti, sebičnosti in posvetnosti.

Še ena podrobnost je v priliki, nasprotje. Bujno življenje tega človeka brez imena je opisano kot razkazovalno, saj vse v njem zahteva uresničitev potreb in pravic. Tudi ko je že mrtev, vztraja pri tem, da se mu pomaga in to zahteva v svojo korist. Lazarjeva revščina pa je nasprotno izražena z velikim dostojanstvom. Iz njegovih ust ni slišati pritožb, protestov ali zaničevalnih besed. To je zares pomemben nauk, saj smo kot služabniki Jezusove besede poklicani, da ne poudarjamo navideznosti in ne iščemo slave. Prav tako ne smemo biti žalostni ter se pritoževati. Nismo preroki nesreče, ki uživajo pri iskanju nevarnosti ali stranpoti, niti ljudje, ki so si v svojem okolju utrdili okope in izrekajo grenke sodbe o družbi, Cerkvi, o vsem ter o vseh in tako onesnažujejo svet z negativnostjo. Tarnajoči skepticizem ne sme biti lasten tistemu, ki je domač z Božjo Besedo.

Tisti, ki oznanja Jezusovo upanje, je prinašalec veselja ter vidi daleč, ima pred sabo obzorje in ne zidu, saj zna gledati onkraj zla ter težav. Istočasno pa vidi dobro tudi od blizu, saj je pozoren na bližnjega ter na njegove potrebe. Gospod danes od nas zahteva ravno to, saj smo pred številnimi Lazarji, ki jih vidimo, poklicani vznemiriti se, najti poti za srečanje z njimi ter pomagati jim, ne da bi prelagali to na druge ali rekli: 'Jutri ti bom pomagal, danes nimam časa'. In to je greh. Čas, ko priskočimo na pomoč, je čas podarjen Jezusu, je ljubezen, ki ostane, je naš zaklad v nebesih, ki si ga pa pridobimo tu na zemlji.

Za zaključek dragi katehisti in katehistinje, dragi bratje in sestre, Gospod naj nam da milost, da nas bo vsak dan prenovilo veselje prvotnega oznanila, da nas Jezus osebno ljubi! Naj nam podari moč, da bomo živeli ter oznanjali zapoved ljubezni ter tako premagali slepoto navideznega in posvetno žalost. Naj nas naredi občutljive za reveže, ki niso dodatek evangeliju, temveč njegova osrednja stran, ki je vedno pred vsemi odprta.

Vir: Radio Vatikan.