Dnevi odprtih vrat v bogoslovju in redovnih skupnostih

2.3.2013 Ljubljana in Maribor Duhovniki, Redovništvo

Dan odprtih vrat, ki bo v soboto, 2. marca 2013, potekal v Ljubljani in Mariboru, bo priložnost za vse, ki bi se z redovnicami, redovniki, bogoslovci in duhovniki radi osebno srečali. Srečanje je namenjeno mladim, udeležijo pa se ga lahko tudi tisti, ki jih življenje v omenjenih ustanovah zanima.

Pot spoznavanja in odkrivanja duhovnih poklicev (tu se omejujemo na Bogu posvečeno življenje in duhovništvo) lahko vzporejamo z Jezusovim povabilom apostolov Janeza in Andreja, naj »prideta in bosta videla«, kje stanuje in kako je biti z Njim (prim. Jn 1,39).

Vodstvi Škofijske komisije za duhovne poklice v Nadškofiji Ljubljana in Centra za duhovne poklice v Nadškofiji Maribor v sodelovanju z bogoslovjem v Ljubljani, Slomškovim dijaškim semeniščem v Mariboru ter različnimi ženskimi in moškimi redovnimi ustanovami bosta tudi letos pripravili dan odprtih vrat. V posameznih ustanovah v Ljubljani in Mariboru bodo obiskovalcem predstavili način življenja in delovanja, na voljo pa bodo tudi za vprašanja in pogovor.

Nadškofija Ljubljana

Dan odrtih vrat bo potekal v prostorih župnije Ljubljana – Dravlje na Vodnikovi cesti 279 v Ljubljani. Program se bo ob 9.00 začel v župnijski cerkvi, kjer bo osrednja prireditev. Sledil bo ogled stojnic. Posebej se bodo predstavili jezuiti, udeleženci pa bodo lahko obiskali tudi redovno skupnost uršulink. Program se bo sklenil ob 12.00.

Nadškofija Maribor

Dan odrtih vrat bo potekal pod geslom Luč si za svet! [Zgibanka]

Namen srečanja:

  • skupaj odkrivati, kako je življenje z Jezusom najbolj svetla luč na poti življenja;
  • deliti izkustvo bivanja z Jezusom in smisel življenja, podarjenega v službi Bogu in ljudem;
  • omogočiti boljše poznanje načina življenja poklicanih;
  • dati priložnost za oseben stik, pogovor s semeniščniki, bogoslovci, redovniki oz. redovnicami.

Udeleženci bodo lahko obiskali naslednje skupnosti:

  • Bogoslovce v župnijskih učilnicah v stolni župniji na Slomškovem trgu 20;
  • Slomškovo dijaško semenišče na Vrbanski cesti 30;
  • šolske sestre na Strossmayerjevi ulici 17;
  • Marijine sestre na Kamniški ulici 7; 
  • Skupnost Loyola na Slovenski cesti 33;
  • uršulinke na Gregorčičevi ulici 20;
  • frančiškane na Ulici Škofa Maksimiljana Držečnika 7;
  • kapucine na naslovu Ob izvirkih 5;
  • jezuite na Magdalenskem trgu 3;

Program se bo povsod začel ob 9.00. Ob 11.50 se bodo udeleženci zbrali v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru, kjer bo ob 12.00 molitev, ki jo bo vodil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Program se bo sklenil ob 12.45.

Dodatne informacije dobite na spodnjih naslovih:

Škofijska komisija za duhovne poklice (Franc Šuštar), Dolničarjeva ulica 4, 1000 Ljubljana, tel. 01/300–19–00, GSM: 041/551–551, e-pošta: [email protected].

Center za duhovne poklice, Slomškov trg 19, 2000 Maribor, tel. 0590/80–310, GSM: 031/680–213, e-pošta: [email protected].

KORUS, Konferenca redovnih ustanov Slovenije, Poljanska cesta 6/II, 1000 Ljubljana, tel. 01/433–53–23, e-pošta: [email protected];

Predstavitev dela in življenja v duhovniškem in redovniškem stanu

Duhovništvo

Zakaj sem duhovnik? Najprej zato, ker je mi je bil domači župnik zgled dobrega duhovnika. Kaj pomeni biti dober človek, lahko začutiš le ob dobrem človeku. Brez zgleda zagotovo ne bi postal duhovnik. Ob odločanju za poklic sem tehtal več poti. Spoznal sem, da je duhovniški poklic najbolj celosten. Poklica ne opravljam, ampak ga živim. Bistvo duhovništva je postajati kakor Jezus iz Nazareta. Verjamem, da so njegove besede žive in učinkovite tudi danes. Verjamem, da je Božji Sin in prvorojenec vstalih od mrtvih. Zaradi njega vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. To želim pokazati tudi ljudem, h katerim sem poslan.

Gospod nas globoko ljubi in nas kliče po imenu. Nekateri so posebej poklicani, da svoje življenje dajo na razpolago Bogu, sočloveku ter Kristusovi Cerkvi. Pomembna je pripravljenost pognati duhovne korenine, pripravljenost za osebno zorenje pred Gospodom ter budno in pozorno življenje.

Jezus vsakega človeka nagovarja osebno. Kdor je poklican v duhovništvo, je povabljen, da živi v zvestobi Bogu ne glede na to, kje ga je našel in kam ga je v življenju privedel. Klic je intimno povezan s pogledom. Jezus svojih izbrancev ne prepričuje in se jim ne dokazuje, njegova oblast je namreč Božja. Vsebina klica je Kristusovo vabilo: »Hodi za menoj«. Duhovnik Jezusu sledi s tem, da sprejema njegovo usodo v tem življenju in se veseli z njim v njegovem vstalem življenju. Učenec je v vsem podoben svojemu Gospodu. Jezus svoje duhovnike vabi, da bi živeli v njem in z njim, sicer je vse njihovo delo v resni nevarnosti, da postane človeško, ne pa Božje. Če duhovnik hoče biti pravi apostol in če hoče, da bo njegovo učenje z oblastjo, se mora popolnoma predati Bogu. Samo če bo Oče imel veselje nad svojimi izvoljenimi sinovi, bo imelo duhovnikovo delo moč za spreminjanje sveta.

Bolj ko se svet oddaljuje od Boga, bolj potrebuje duhovnike, ljudi z močnim in ljubečim srcem, ki bodo svet reševali. Kdor trezno razmišlja o svoji veri, ne preneha moliti za zveste pastirje, ki bodo ljudstvo vodili k edinemu cilju.

Oblike služenja v duhovništvu

  • Župnik, kaplan, duhovni pomočnik in kurat (v bolnici, zaporu, vojski, policiji )
  • Duhovni asistent (za laiške teologe, za ministrante, za mlade, za skavte, za gibanja, za društva, za študente …)

Duhovnik – župnik, kaplan, duhovni pomočnik ali kurat

Središče duhovniške službe je obhajanje evharistije. Iz globokega osebnega odnosa z Gospodom more duhovnik služiti sočloveku in Cerkvi ter ljudem podeljevati zakramente. Duhovniška služba predpostavlja življenje v celibatu (neporočenost), redno molitev brevirja (gre za izbrane psalme, druga svetopisemska besedila ter spise svetnikov in cerkvenih učiteljev, ki so zbrani v posebnih knjigah) in pokorščino škofu. Duhovniki živijo razvejano mrežo odnosov, saj z bližnjimi delijo tako skrbi kot veselje. Službe, ki jih opravlja duhovnik, so zelo različne: kot župnik vodi župnijo (prim. ZCP, kan. 519 sl.), na župniji pa lahko služi tudi kot kaplan (prim. ZCP, kan. 545 sl.) ali duhovni pomočnik. Lahko poučuje verouk ali pa duhovno oskrbuje posebne kategorije ljudi – zapornike, bolnike in starejše ljudi, vojake, policiste ipd.

Pogoji: razpoznan duhovni poklic s strani cerkvene avtoritete, telesno in duševno zdravje, osebnostna zrelost, matura ali končana poklica formacija z opravljenimi dodatnimi tečaji.

Formacija: enovit študij teologije (5 let), leto pastoralne specializacije, duhovniško posvečenje, kaplanski in župniški tečaj ali seminar.

Dodatne informacije dobite v bogoslovnem semenišču oziroma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani:

Bogu posvečeno življenje

Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.