Nagovor škofa Glavana pri sveti maši v Kočevskem Rogu

3.6.2017 Kočevski Rog škofija novo mesto, Sprava

Maša v Kočevskem Rogu – v čast Marijinemu Brezmadežnemu Srcu

Dragi bratje duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci, spoštovani svojci pobitih žrtev, ki počivajo v kočevskih breznih in na številnih drugih lokacijah od Hude in Krimske jame, Konfina in v vseh 600 identificiranih grobiščih po Sloveniji, spoštovani romarji, molivci, ki ste tu noč prečuli v molitvi.

Danes, na prvo soboto – posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu in na binkoštno vigilijo, dan pred velikim binkoštnim praznikom, smo se zbrali, da se poklonimo žrtvam povojnih pobojev. Vsako leto nas je, žal, manj, ker vsako leto veliko svojcev odide tja, kamor je Kristus po vstajenju in vnebohodu šel, da nam prostor pripravi, če le verujemo v odrešenjsko moč Kristusovega križa in v njegovo zmago nad zlom in smrtjo.

Že zdaj se zahvaljujem vsem, ki ste prišli, g. župniku Damjanu in njegovi ekipi, vodstvu Nove slovenske zaveze in še posebej pevcem iz župnije Zagradec, ki ste sprejeli povabilo za sodelovanje pri današnji maši. Molili bomo in trkali na Marijino brezmadežno Srce, saj je danes 1. sobota v mesecu. Letos, ob 100-letnici fatimskih dogodkov, se spominjamo, da je Marija v Fatimi govorila, da se lahko zlo, ki ga je začela brezbožna revolucija v Rusiji in se je kot povodenj razširila po vsem svetu, tudi k nam, premaga le z molitvijo in prostovoljnimi žrtvami za grehe in vse zločine. Ona, ki je mati vseh, tako Abela kot Kajna, vseh, ki so zagrešili zločine in mati žrtev vseh revolucij, tudi teh, ki se jih danes spominjamo, lahko posreduje, da bi znali odpuščati, delati in moliti in nekaj narediti za spravo. Zato smo se danes odločili za mašo v čast Marijinemu brezmadežnemu srcu.

Samo to je pot: spominjanje in sprava. Sicer se nezaslišana tragedija, n. pr. Barbarin rov – ki so Pompeji totalitarnega komunističnega režima, kot je to tragedijo označil strokovnjak sodne medicine prof. Balažic. To, kar se je dogajalo, pravijo, presega vse podobe in domišljijo Dantejevega pekla.

Tu se zbiramo, da bi molili in z molitvijo odpirali oči za resnico in potrebnost sprave, da se nikoli več kaj takega v našem narodu ne bi ponovilo. Muzeji v Auschwitzu ali Dachauu ali pa pričevanja o zločinih pri nas, ker podobnega muzeja za ta povojna hudodelstva pri nas še ni, imajo namen, da ta zavržna dejanja ne preidejo v pozabo. Vemo, da resnica slej ko prej pride na dan, če ne prej, pa po 100 letih, kot je bil zločin-genocid nad Armenci.  A vendar ima misel (Georgea Santayana) svojo težo: »Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo.« Zato sem bil zgrožen in predvsem žalosten, ko sem bral izjavo predsednika borčevske organizacije na internetnem Dnevniku: »Sprave ni in je ne bo in je ne sme biti. Edino, kar lahko dosežemo, je, da po zgodovini ne kopljemo, temveč pustimo, da se stvari pomirijo.« Verjetno je hotel reči, da se zločini pozabijo.

Sociolog dr. Bahovec pravi: »Kot kristjani in državljani in civilna družba si moramo zastaviti vprašanje: Ali lahko živimo brez resnice dejstev iz preteklosti? Delitve, ki so jih mnogi drugi narodi, celo nekdanji sovražniki in nasprotniki uspešno presegli, pa nas dušijo do te mere, da preprečujejo, da bi se skupaj v široki družbeni komunikaciji soočili s krizo, da bi tako prišli do sinergije in sodelovanja ljudi različnih pogledov.«

Smo pred velikim binkoštnim praznikom. Samo Sveti Duh, ki je spreobrnil srca apostolov, jih opogumil za junaško pričevanje vse do smrti in zedinil ljudi, ki so govorili različne jezike, lahko nas spreobrne v pristne pričevalce sprave. Nasprotnike sprave pa lahko navdihne, da bi se začeli spraševati, kaj naj storijo, tako kot Judje po Petrovem binkoštnem govoru, ko je govoril, da so Jezusa po krivem obsodili na smrt. Prosimo Svetega Duha, naj poglobi našo vero in obudi upanje, kljub tolikim razočaranjem, ki jih glede priznanja krivde in krivičnosti pokopov zlasti med civilnimi medvojnimi in povojnimi žrtvami srečujemo. Naj Sveti Duh naredi preobrazbo, da se bo moglo uresničiti nekaj podobnega kot v Jeruzalemu, ko so ljudje različnih jezikov razumeli Petra, ko je govoril.

Dragi bratje in sestre! Poslušali smo Božjo besedo, ki nam edina vliva tolažbo in upanje v zmago resnice in pravice in nepremagljivo moč odpuščajoče ljubezni. On, ki je sam okusil temo trpljenja in smrti, on, najbolj nedolžen med vsemi nedolžnimi žrtvami hudobije sveta, je dosegel slavo vstajenja in tako dokazal, da smrt, trpljenje in krivica niso zadnje stvarnosti. Zadnja postaja je novo življenje v Kristusu. Prepričan sem, da ga je velika večina teh, ki se jih v teh tednih spominjamo ne več kot 600 kalvarijah, to življenje doseglo in se jim danes lahko priporočamo. Jezus je dejal, če so preganjali mene, bodo tudi vas. To Kalvarijo kristjani doživljamo že skozi 2000-letno zgodovino, saj so kristjani tudi trenutno najbolj preganjana skupnost na svetu in tarča slepega nedoumljivega sovraštva. Med svetlimi zgledi izstopajo zlasti zgledi naših slovenskih mučencev. Prof. Metod Benedik pripravlja predstavitev njihovih mučeniških zgodb in pričevanj.

Prosimo pa tudi Marijo, naj sprejme v svoje milostno srce vse žrtve in krvnike. Vse, ki so bili pobudniki zločinov in tiste, ki so jih zapeljani in naščuvani izvrševali in so morali pozneje prestajati očitke vesti. Vest se jim je oglašala še zlasti, če so neusmiljeno morili žene, otroke in celo noseče matere. Naj se uresniči to, kar je p. Marko upodobil v mozaiku v tej kapeli, da bi se pri mizi večnega življenja mogla srečati oba, žrtev in zločinec. Prosimo njo, ki je napovedala zaradi molitve rožnega venca celo spreobrnjenje Rusije, ki je povzročila cunami krvavih revolucij, tudi naše, naj nam izprosi čudež in gane srca vseh, da bi si že tudi tu na zemlji bratsko podali roke, da bi mogli živeti spravljeni in bolj veseli.

Amen.