Predavanje p. Cestnika na pastoralnem tečaju

4.9.2012 Slovenija: Mirenski grad, Ljubljana, Novo mesto, Kančevci, Celje in Maribor leto vere, nova evangelizacija
Branko Cestnik - vir - Družina

Pastoralno spreobrnjenje – pot nove evangelizacije

Nova evangelizacija in pastoralno spreobrnjenje

O novi evangelizaciji začne govoriti bl. papež Janez Pavel II. v prvi polovici 80. let prejšnjega stoletja. V 90. letih se pojem udomači, vendar še ni neke »teologije nove evangelizacije«. – To dopušča različnost interpretacij, kar je za razvoj ideje dobro. Papež Benedikt XVI. se ne potegne nazaj, pač pa naredi pomemben korak naprej. Leta 2010 ustanovi Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, ki ga vodi ugledni profesor in škof Rino Fisichella. Za jesen leta 2012 je papež v Rimu sklical škofovsko sinodo o novi evangelizaciji. Pričakujemo, da bo po sinodi nova evangelizacija teološko in pastoralno bolj celostno utemeljena. S sinodo nova evangelizacija pravzaprav postaja uradni pastoralni program Katoliške Cerkve, pa ne samo za Evropo.

Lineamenta za škofovsko sinodo 2012 v členu 9 govorijo o novih načinih, kako biti Cerkev. V členu 10 pa zapišejo (prevod B.C.): »Nova evangelizacija je nasprotna od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj, od »status quo« miselnosti in od pastoralnega koncepta, za katerega je dovolj nadaljevati delati tako, kot se je vedno delalo. Danes »business as usual« ni dovolj. Kot so nekatere delne Cerkve že dejale, prišel je čas, da Cerkev pozove svoje krščanske skupnosti k pastoralnemu spreobrnjenju v misijonarskem smislu, tako v dejanjih kot v strukturah.«

Pojavi se torej izraz »pastoralno spreobrnjenje« in takojšnja obrazložitev, kakšno naj bo to spreobrnjenje: spreobrnjenje miselnosti in struktur »v misijonarskem smislu«. Ne more biti nove evangelizacije, če ne pride do globljih premikov v srcih, glavah in strukturah. Redna pastorala mora biti postavljena pod vprašaj. Konkretne novosti so nujne. Zdaj vsi delujemo v pogojih misijona. Misijona, kakopak, ki vsaj v Evropi, nima primerjave z dozdajšnjimi misijoni in katoliškimi prenovami. Sekularizacija nas postavlja v situacijo, v kateri še nismo bili.


Plenarni zbor in »nov način biti kristjan in Cerkev«

Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (1997–2002) visoko postavlja odločitev za novo evangelizacijo (PZ 56–65). Pravzaprav med tri strateške odločitve: človek, solidarnost, nova evangelizacija. Morda je bilo res še prezgodaj, da bi to odločitev razdelal in prevedel v pastoralno prakso. Izraza »pastoralno spreobrnjenje« PZ seveda ni uporabil. Imamo pa kar nekaj mest, ki imajo podobno vsebino.

O nezadostnosti klasične pastorale (PZ 35): »Ker pa se je nekdanje kulturno poenoteno kmečko in tradicionalno verno okolje močno spremenilo, tradicionalna vernost ne more biti edino merilo in izhodišče za pastoralno delo.« O nujnih novostih (PZ 64): »Vse kliče po novem načinu, kako biti kristjan in biti Cerkev. To je mogoče ustvarjati le skozi spreminjanje sedanjih življenjskih, miselnih, vedenjskih in institucionalnih vzorcev, za kar je potreben čas, predvsem pa sodelovanje vseh.«

Skratka, nova evangelizacija se začne v samem jedru Cerkve. Njeni člani najprej odkrijejo novo gorečnost. Pripravljeni so najprej spremeniti sebe in svoje ustaljene načine delovanja.


Slovenski pastoralni načrt »Pridite in poglejte«

Slovenski pastoralni načrt je naslov vzel iz odlomka o srečanju Jezusa s Samarijanko ob vodnjaku: Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu (Jn 4,29–30).

Ne samo ta odlomek, pač pa celotno srečanje Jezusa in Samarijanke, od prve besede do dogajanja na vasi, navdihuje Cerkev na Slovenskem za novo evangelizacijo. Temeljno vodilo (t. i. namen) načrta je zapisan v členu 60: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se drug drugemu lahko darovali v ljubezni.« – Na kratko in preprosto: z novo gorečnostjo spremljati h Kristusu. Namen je izrazito kristocentričen. Poudarek je na osebni veri, na pastorali spremljanja in na novi apostolski gorečnosti.


Pastoralno spreobrnjenje v slovenskem pastoralnem načrtu

Besedilo PIP (51) je glede pastoralnega spreobrnjenja nazorno:

»Pastoralno spreobrnjenje bo mogoče, če bomo upoštevali naslednja temeljna načela:

1. od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri;
2. od delne v celovito vero;
3. od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico.«

Spreobrnjenje nima smisla, če ni spreobrnjenje misli. Meta-noia, drugačna misel, pravimo v grščini. Če bomo hlastali zgolj po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape. To se nam je doslej večkrat dogajalo. Od pastoralistov se je zahtevalo: »Povejte nam, kaj nam je storiti, da bodo ljudje spet hodili v cerkev, da ne bo mladina ušla.« – Kot da obstaja nek trik, nek samodejen recept. Potem smo kakšno novo metodo sicer uvedli, rezultati pa so bili kmalu isti.

Trije dinamizmi, trije premiki, ki jih PIP podaja v drugem delu, ciljajo predvsem na našo miselnost, na spremembe v naši ekleziologiji in v naši morda nezavedni teologiji. So srčika tega, kar imenujemo pastoralno spreobrnjenje. Pojdimo po vrsti.


Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri

Lahko ugovarjamo: Je množica vedno nekaj slabega? Se bomo šli zdaj elitizem? Bomo na dve tretji Slovencev kar pozabili? – Jezus je deloval v malem občestvu, pa tudi v množici. Naročil je: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,16).

Množici se ne odrekamo in dejstvo, da dve tretjini Slovenk in Slovencev v anketah, pa tudi drugače izraža svojo pripadnost Cerkvi, štejemo za dar in priložnost. Vendar masovna religija s seboj prinaša dvoje nevarnosti:

  • pasivizacijo in rutinizacijo pastorale: pastoralni delavci vse manj vidijo potrebo po novem, vse manj so kompetentni za soočenje z novimi družbenimi in kulturnimi situacijami;
  • pozunanjenost in ritualizem: ljudje se oddaljijo o živega jedra in od svoje matične religije pričakujejo zgolj določene obrede ali humanitarno dejavnost, pastoralni delavci pa na to igro pristajajo.

Zavedamo se, da je nova evangelizacija klic k »duhu in resnici«, kot se je izrazil Jezus Samarijanki (Jn 4,23), se pravi po živih občestvih in osebni veri. Kardinal Ratzinger je leta 2000 na nekem katehetskem simpoziju dejal: »Nova evangelizacija se mora podvreči skrivnosti gorčičnega zrna in ne pričakovati, da bo takoj zraslo veliko drevo.« Opcija za gorčično zrno je tudi opcija za majhnost, nemasovnost.

Vajeni »imperialnega« vzorca velike in uspešne religije ter zgodovinsko zaslužne Cerkve težko preklopimo na »Jakobov ostanek« in »malo čredo«. Na nek način se z novo evangelizacijo odpovedujemo »tekovinam«, ki jih 28. oktobra 312 v bitki pri Milvijskem mostu priboril cesar Konstantin oziroma vsaj priznavamo, da so se na Zahodu te »pridobitve« skupaj z imperialnim vzorcem Cerkve izčrpale.

PIP v členu 52 piše: »V pastorali bo (prvo) načelo zaživelo, ko bomo oznanjevalno in zakramentalno prakso prenovili v duhu kerigme in mistagogije ter večjo pozornost namenili osebni rasti in življenju majhnih skupin.«


Od delne v celovito vero

Spet ugovor: Ampak, nekje je treba začeti? Postopoma, po delčkih. Vera je na začetku vedno delna. Se bomo zdaj ukvarjali samo s 100-odstotnimi kristjani? Kdo od nas sploh je takšen? Jezus se je naslonil na delčke dobrega (npr. na Zahejevo pozitivno radovednost), preden je zahteval celovito vero (Lk 19,1–10).

Nismo proti načelu postopnosti, saj brez njega ni evangelizacije. Naša težava je religijski shoping: iščem popust ter od zakramentov, obredov, nasvetov, zapovedi, ... vzamem, kar mi ugaja.

Slovenec je »izbirni vernik« že glede dogmatičnih resnic (povzeto po Aufbruch 2007, odstotki so retorično zaokroženi):

30 % – jih verjame v večno življenje
40 % – jih verjame v Kristusa Odrešenika
50 % – jih verjame v Boga
70 % – jih pripada Katoliški Cerkvi

Enako glede obredno-zakramentalne prakse in moralnega življenja.

Težava je naša pastorala, ki nekako sobiva s »shoping religijo«. Še večja težava pa je, ko ustvarjamo religijsko okolje brez fokusa na središče, ki je Kristus. Podobno kot v monštranci brez Kristusovega telesa njeni žarki postanejo sami sebi namen, tako tudi delčki religioznega brez Kristusa postanejo neka simbolna in estetska dejanja, ki jih ljudje imajo sicer radi, v njih pa ni odrešenjskega in osvobajajočega naboja.

Če ni srečanja s Kristusom, je težko skupaj držati religijsko celoto. Zahteva po celostnosti je pravzaprav kristocentrična zahteva. PIP zato v skladu z napotki iz Lineamenta vztraja na vrnitvi k dvojcu kerigma in mistagogija. Kot enega izmed pripomočkov pa v skladu z letom vere priporoča celoto nauka, kot ga podaja KKC.

Iz delne v celovito vero mora najprej stopiti pastoralni delavec osebno. Nato pa upoštevajoč stanje človeka bolj naravnost oznanjati Kristusa, za nas umrlega in od mrtvih vstalega. Vse preveč je trenutno oznanjevanje oznanjevanje o religijskih dolžnostih: Hodite k maši? Berete verski tisk? Daste kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade? Se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme: Kristus je vstal in živi!


Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico

Ugovor: Ampak učenje, vodenje, zapovedovanje, prepovedovanje so normalne dejavnosti vzgoje, šolstva, tudi religije. Ne nazadnje, Jezus se je imenoval Učenik in je rad poučeval množice. In kako se naj gremo dialog v okolju, ki brije norce iz nas? – Dialog in slovenski človek sta dva različna pojma!

Poučevanje je ovira za oznanjevanje, kadar se izrodi. Kadar ne upošteva naslovljenca, kadar učitelja povzdiguje nad ostale. Dr. Anton Trstenjak (1906–1996) je na nekem predavanju dejal, da je slovensko krščanstvo globoko zaznamovano z dolgo senco janzenizma. Janzenizem kot dogmatična zmota je leta 1641 doživel obsodbo Rima in izumrl, živ pa je ostal kot moralna in pastoralna drža. Človek, zlasti tisti na robu ali zunaj Cerkve, je viden kot slab. Na podlagi janzenističnega pesimizma glede človeka zraste pastorala, ki ji je domač pridigarski slog očitanja, pastorala, ki ji je delitev duhov in izključevanje drugačnega nekaj povsem normalnega. Slovenski kulturni boj med katolištvom in liberalizmom je mogoč zaradi dolge sence janzenizma. – Ta je tako dolga, da so se je navzeli bodisi komunisti bodisi sodobni liberalci, le da smo tisti slabi del človeštva za njih kristjani.

PIP v členu 57 na tem mestu ponuja vzorec iz Janezovega evangelija. Še enkrat Samarijanka: »Odlomek o Samarijanki je pomemben tudi z vidika misijonarske metode. Ta se začne s srečanjem v vsakdanjem življenju, v katerem premagamo predsodke drug o drugem. Ko je ustvarjeno ozračje zaupanja in simpatije, se rodi dialog, ki postopoma in brez prisile sogovornika privede do globljih vsebin. Ko se sogovornik sreča z oznanilom, tudi v svoji ranjeni in hrepeneči intimi, se rodita iskanje smisla in želja po odrešenju. Človeškemu klicu po resnici in odrešenju se Jezus odzove z razodetjem samega sebe.«


Pastoralno spreobrnjenje na ravni metod

Vprašajmo se: Kje konkretno pa se bo videlo, da smo se pastoralno spreobrnili? PIP v tretjem in četrtem delu govori o več konkretnih metodah, kjer so tri načela pastoralnih sprememb dokaj razvidna. Gremo po vrsti:

1. Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri

Prva strategija nagovarja k ponovnemu odkritju molitve. Pravi celo, da smo »vsi skupaj povabljeni v šolo molitve« (PIP 71). Molitev je primarni pokazatelj osebne vere. Celo bolj kot udeležba pri sveti maši. Malo drzno rečeno: za prvih pet let uresničevanja PIP bi bilo dovolj to, da se naučimo spet moliti. Vzpostaviti molitvene skupine, moliti skupaj, moliti drugače, kot smo vajeni doslej, ... to so konkretne spremembe, ki jih lahko začnemo danes. Nove evangelizacije s takim začetkom ne moremo zgrešiti.

Opcija za majhne skupine (PIP 81). V njih ima posameznik ime, priimek in zgodbo. Vse prvine občestva so že prisotne v majhni skupini. Majhne skupine vzgajajo ljudi, ki so potem sol, luč in kvas v množici. Spomnimo se mladinskih skupin, kako so zaznamovale polpreteklost Cerkve in naroda. Zdaj isto moč majhnega vidimo pri zakonskih skupinah, pri skupina za dobrodelnost, pri animatorskih skupinah.

Celotno področje dobrodelnosti se lahko premakne k bolj občestvenemu in osebnemu. Zato PIP ne govori o solidarnosti, pač pa o sočutju (prim. PIP 86) v dobrodelnih dejavnostih. O nečem intimnem in močnem. Neka sodelavka Karitas je to pomlad ob branju osnutka PIP dejala: »Sočutje! Kako dolgo sem čakala na to besedo.« – Sočutje je Kristusovo čustvo.


2. Od delne v celovito vero

Prenova verouka in podeljevanja zakramentov (PIP 118) bo gotovo še burila duhove. Pomnimo, da so bila vprašanja okrog birme najbolj dramatična vprašanja plenarnega zbora. PIP predlaga dva stebra:

1. vzgojno-oznanjevalni – za vse otroke;

2. mistagogični – za otroke (in njihove družine), ki zorijo za srečanje s Kristusom v zakramentih in iz zakramentov živijo.

Prvi steber je odprt, deloma predevangelizicijski, upošteva stanje človeka in postopnost. Drugi je odločno v Kristusu. – Kako konkretno bo to izgledalo v prihodnjih letih, bo povedal Slovenski katehetski urad, kateremu bo naloženo, da pripravi prenovo verouka.

Druga metoda, kjer pride do izraza načelo celovite vere, je kateheza odraslih – večni pokoncilski izziv Cerkve na Slovenskem (PIP 120–121). Povsod, kjer kakšna delna Cerkev govori o novi evangelizaciji, izpostavi potrebo po kateheze odraslih. Ta kateheza v zametkih v naši Cerkvi že obstaja, na nas pa je, da v prihodnjih letih postane sistemsko včlenjena v redno pastoralo.


3. Od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico

Peta strategija PIP nosi naslov Odpuščanje in sprava. Ni drugih, razen kristjanov, da naredijo prvi korak, v razmerah, ki kličejo po spravi. Pisatelji, intelektualci in pesniki so razdeljeni, umetniki preveč egocentrinčni, politiki preponosni in preveč preračunljivi, mladi pasivni, ... Kristjani, ki bodo znali odpustiti in prositi za odpuščanje, tudi na obredni način, bodo slovensko družbo premaknili naprej. »Krščansko odpuščanje je vodilna sila na poti sprave,« pravi PIP (100), ki daje tudi nekaj konkretnih napotkov za spravo.

»Dvorišče poganov« (PIP 126–127) je stara in mlada sintagma. Stara, ker je iz starozaveznega okolja, mlada, ker jo je papež Benedikt XVI. začel uporabljati šele pred kratkim. Govori o ekumenski in kulturni odprtosti Cerkve. O prostoru za dialog z vsemi dobromislečimi. Eden od takih prostorov je umetnost (koncert v cerkvi), drug ljudski običaji (blagoslov konj, motorjev), tretji akademska razprava.

Majhne skupine (PIP 81). Poleg ostalega sta v majhnih skupinah samoumevna dialog in pričevanje. Tudi duhovnik, čeprav bo v majhni skupini začel pri svojih zrelih letih, v taki skupini lahko le raste in se oblikuje v širokega in zrelega voditelja.


Ovire za pastoralno spreobrnjenje

Denar, ki je – denar, ki ga ni

Premalo govorimo o denarju. Premalo o tem, kakšne je realna vloga denarja pri pastoralnih odločitvah. Stara redna pastorala ima utečen sistem nagrajevanja in obdarovanja duhovnika (štolnina), nova evangelizacija pa štolnin nima. Tipični pristopi nove evangelizacije (oratorij, kateheza odraslih, zakonska skupina, delo z obrobnimi) za duhovnika prej predstavljajo odhodek, strošek. Grobo rečeno: Kar ni plačano, ni vredno! Če ne prinaša za preživetje, čemu bi se s tem ukvarjal? – Zamislite si, koliko več zakonskih skupin v Sloveniji bi bilo, če bi mesečna štolnina za duhovno asistenco take skupine znašala 100 €. Koliko več skavtov, če bi vsak dan udeležbe na skavtskem taboru duhovniku prinesel 30 €.

Pozor! Hrbtenica ekonomije duhovnika so mašni nameni – najvišji v Evropi. Tak ekonomski sistem nujno vzdržuje klerocentrično strukturo, saj drugi, razen duhovnika, od darov vernikov ne more živeti. Poleg tega žvenket denarja tako rekoč na oltarju lahko usodno zaznamuje dojemanje in spoštovanje evharistije. Najprej pri duhovniku samem.

Eno od meril, ali s pastoralnim spreobrnjenjem za novo evangelizacijo mislimo resno, bo, kam in zakaj gre denar.


Pastoralni individualizem

Plenarni zbor govori o novih načinih biti Cerkev. V členu 64 pravi: »To je mogoče ustvarjati le skozi spreminjanje sedanjih življenjskih, miselnih, vedenjskih in institucionalnih vzorcev, za kar je potreben čas, predvsem pa sodelovanje vseh.« – V stavku je napovedano, da gre za dolgotrajne procese in da brez sodelovanja vseh ne bo šlo. Če bodo posamezniki in skupine proces načrtovanja gledale z »varne razdalje« ter čakale, kako se bo tam nekomu izšlo, je projekt nasedel že na začetku. Govorimo o pastoralnem individualizmu.

Pastoralni individualizem je eden zadnjih branikov fevdalne miselnosti: »Tu sem jaz gospodar (župnik). To je meni dan kos zemlje (župnija) in zanj odgovarjam samo fevdalnemu gospodu (škofu).« – Ima svojo logiko in zgodovinske korenine. Določa odgovornost in postavlja meje. Vendar je strašna cokla, ko gre za reformo Cerkve ali vsaj za poživitev pastorale. Če je pomešan s čustvi tekmovalnosti in zavisti, ni samo cokla, je strup.


Pastoralno malodušje

Največji krivec za malodušje je izkušnja nemoči pred napredujočo sekularizacijo. Tudi plenarni zbor v členu 403 zapiše: »Težko obvladljive razmere v večjih mestnih središčih so za duhovnike lahko vzrok za beg v minimalizem ali malodušje.«

Nadalje moramo upoštevati nezaupanje duhovnikov in pastoralnih delavcev do pastoralnih novosti in reform. Vodilni so vedno znali duhovniku reči, kaj naj še zraven stori, manj pa so bili zgovorni o tem, kaj naj opusti. Vsaka dobra reforma zna delo odvzeti, ne samo dodati zraven. Nato je tu izkušnja, da smo veliko napisali, malo pa storili. Množica sestankov, gora papirjev, učinkov skoraj nič.

Malodušje se rodi tudi iz občutka, da nismo dovolj sposobni za nove pastoralne pristope. Kakšne so torej kompetence duhovnika za novo evangelizacijo? V letu 2010 je med duhovniki na območju mariborske metropolije potekala anketa o stalnem izobraževanju. Med drugim so duhovniki ocenili lastne kompetence na različnih področjih. V nadaljevanju povzemamo nekaj izsledkov iz internega gradiva strateškega sveta za pastoralni načrt:

Duhovniki se čutijo najbolj usposobljeni za:

Duhovniki se čutijo najmanj usposobljeni za:

1. bogoslužje

1. novo evangelizacijo

2. obiske bolnih in ostarelih

2. duhovno vodstvo

3. delo v pisarni

3. kulturno udejstvovanje

4. obiske družin

4. katehezo odraslih

 

Samoocena že na prvi pogled potrjuje tezo, da slovenski duhovniki stežka dohajajo spremembe in izzive sodobne slovenske družbe. Za najmanj kompetentne se izrekajo ravno na področjih, ki jih mnogi pastoralisti vidijo kot ključne za življenje Cerkve v prihodnje (npr. nova evangelizacija in kateheza odraslih). Za najbolj kompetentne se čutijo na področjih, ki so tradicionalno duhovniška (bogoslužje) in kjer ni potrebno veliko inovativnih pristopov (pisarna in bolniki).

Tako nizka samoocena je lahko velika ovira za pastoralno prenovo. Mislimo pa, da se bo samoocena bistveno popravila, ko bo nova evangelizacija kot pojem bolj celostno osvojena. Nova evangelizacija ni namreč toliko nova na področju novih prijemov in kompetenc zanje, kot nova v gorečnosti, se pravi, v obnovljeni ljubezni do Boga in bližnjega ter v poživljeni volji za pastoralno delo. In vse to, za kar se danes duhovniki čutijo najbolj kompetentne, so že vstopne točke za novo evangelizacijo. Bogoslužje je steber prenove Cerkve in nove evangelizacije (prim. PIP 72); obiski bolnih so veliko evangeljsko znamenje s prvinami duhovnega vodstva; dobro opravljeno delo v pisarni ima lahko dober učinek na družbeno okolico; obiski družin pa so že nekakšna oblika dela v manjših skupinah in kateheze odraslih. Gorčična zrna nove evangelizacije so že v tem, kar dobrega v naši pastorali že delamo.


p. mag. Branko Cestnik CMF