Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

26.11.2017 Katoliška cerkev in Cerkev na Slovenskem Jezus Kristus, Praznik, Teologija
Kristus Pantokrator - Vir http://cefaluweb.com/ Kristus Pantokrator - Vir http://cefaluweb.com/

Cerkveno leto se v Katoliški cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos v nedeljo, 26. novembra.

Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu,[1] najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.


Zgodovina praznika

Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.

Verski pomen praznika

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.


[1] Vnebohod v Katoliški Cerkvi praznujemo 40 dni po prazniku velike noči. Glede na pričevanja, ki so zapisana v Svetem pismu Nove zaveze (prim. Mr 16,19 in Lk 24,50 – Jezusov vnebohod), se je Jezus Kristus po vstajenju od mrtvih še štirideset dni prikazoval izbranim osebam, nato pa je odšel k nebeškemu Očetu.