Zaupati usmiljenemu Jezusu kakor Marija: “Kar koli vam reče, storite” (Jn 2,5)
Dragi bratje in sestre,
24. svetovni dan bolnikov mi ponuja priložnost, da sem še posebno blizu vam, dragi bolniki, vam in vsem, ki skrbijo za vas.
Glede na to, da se bo letos omenjeni dan slovesno praznoval v Sveti deželi, predlagam, da premišljujemo evangeljsko pripoved o svatbi v Kani (Jn 2,1–11), kjer je Jezus storil prvi čudež – po posredovanju svoje matere. Izbrana tema – Zaupati usmiljenemu Jezusu kakor Marija: “Kar koli vam reče, storite” (Jn 2,5) – zelo dobro ustreza okviru izrednega svetega leta usmiljenja. Središčno obhajanje evharistije ob dnevu bolnikov bo 11. februarja 2016, na liturgični spomin lurške matere Božje, in to prav v Nazaretu, kjer “je Beseda postala meso in se naselila med nami” (Jn 1,14). Tam je Jezus začel svoje odrešenjsko poslanstvo in sprejel zase besede preroka Izaija, kakor nam poroča evangelist Luka: “Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in prinesem slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu,” leto Božjega usmiljenja (Lk 4, 18–19).
Bolezen, posebno tista težka, vedno postavi človeško bivanje v krizo, v preizkušnjo in prinaša s seboj vprašanja, ki vrtajo v globino. Prvi trenutek je včasih lahko upor: “Zakaj se je ravno meni to zgodilo?” Lahko se nas poloti obup, misel, da je vse izgubljeno in da nič več nima smisla …
V takih trenutkih je po eni strani vera v Boga postavljena na preizkušnjo, hkrati pa razkriva vso svojo pozitivno moč. Ne zato, ker bi vera izničila bolezen, bolečino ali vprašanja, ki se rojevajo ob tem, ampak ker ponuja ključ, s katerim lahko odkrijemo globlji smisel tega, kar živimo; ključ, ki nam pomaga videti, na kakšen način lahko bolezen postane pot, ki nas pripelje v trdnejšo bližino z Jezusom, ki hodi z nami in nosi križ. Ključ nam ponuja njegova mati Marija, ki je strokovnjak za to pot.
Na svatbi v Kani je Marija tista pozorna žena, ki opazi težavo – zelo velik problem za mladoporočenca: zmanjkalo je vina, ki je na dan praznovanja simbol veselja. Marija odkrije stisko in jo na določen način naredi za svojo ter ukrepa neopazno, a hitro. Ne ostane pri gledanju, toliko manj pri presojanju, ampak se odpravi k Jezusu in mu predstavi problem takšen, kot je: “Vina nimajo” (Jn 2,3). Ko ji Jezus predoči, da še ni prišel trenutek, ko naj bi se On razodel (prim. Jn 2,4), reče Marija služabnikom: “Kar koli vam reče, storite” (Jn 2,5). Tedaj naredi Jezus čudež, ko spremeni veliko količino vode v vino, ki se nenadoma pojavi kot najboljše vino prazničnega dne. Kakšen poduk lahko iz skrivnosti svatbe v Kani Galilejski izluščimo za svetovni dan bolnikov?
Svatba v Kani je ikona Cerkve: v središču je usmiljeni Jezus, ki izvršuje znamenje (čudež). Okrog njega so učenci, prvenci nove skupnosti. Blizu Jezusa in njegovih učencev je Marija – mati, ki moli in ki zmore predvideti. Marija sodeluje pri veselju preprostih ljudi in prispeva svoj delež, da to veselje še poveča. Pri svojem Sinu posreduje v dobro mladoporočencev in vseh povabljenih. In Jezus ni zavrnil prošnje svoje matere. Kolikšno upanje je v tem dogodku za vse nas! Imamo Mater, ki ima pozorne in dobre oči kakor njen Sin. Njeno materinsko srce je polno usmiljenja kakor On; roke, ki želijo pomagati kakor Jezusove roke, ki so lomile kruh za tistega, ki je bil lačen, ki so se dotikale bolnih in jih ozdravljale. To nas napolnjuje z zaupanjem in nam omogoča, da se odpiramo Kristusovi milosti in usmiljenju. Marijino posredovanje nam daje izkušnjo tolažbe, po kateri apostol Pavel slavi Boga: “Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba” (2 Kor 1,3–5). Marija je Mati tolažbe, ki tolaži svoje otroke.
V Kani se zarišejo značilne poteze Jezusa in njegovega poslanstva: on je tisti, ki priskoči na pomoč človeku v težavah in potrebi. In res bo v svojem mesijanskem poslanstvu ozdravil mnogo bolezni, slabosti in hudih duhov: podaril bo vid slepim, hromim bo dal, da hodijo, gobavim bo vrnil zdravje in dostojanstvo, obujal bo mrtve, ubogim bo oznanil veselo novico (prim. Lk 7,21–22). Marijina prošnja med poročno gostijo, ki jo je njenemu materinskemu srcu navdihnil Sveti Duh, bo omogočila, da se bo pokazala ne samo Jezusova mesijanska moč, ampak tudi njegovo usmiljenje. V Marijini prošnji odseva Božja nežnost. In ta ista nežnost je prisotna v življenju mnogih oseb, ki stojijo ob strani bolnim in znajo zaslutiti njihove potrebe, celo najbolj težko zaznavne potrebe, ker gledajo z očmi, polnimi ljubezni. Kolikokrat svojo prošnjo položi v roke Device Marije na primer mati, ki stoji ob postelji bolnega otroka, ali sin/hči, ki skrbi za ostarelega očeta, ali vnuk, ki je ob dedku ali babici! Za naša ljubljena bitja, ki trpijo zaradi bolezni, prósimo v prvi vrsti zdravja. Jezus sam je prisotnost Božjega kraljestva nakazal prav po ozdravljenjih: “Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni …” (Mt 11,4–5). Pa vendar nam ljubezen, ki jo poživlja vera, omogoča zanje prositi še za nekaj večjega kot za telesno zdravje: zanje prosimo miru, spravljenost z življenjem, ki prihaja iz srca in ki je Božji dar, sad Svetega Duha, ki ga Oče nikoli ne odreče tistim, ki ga zanj z zaupanjem prosijo.
Na prizorišču v Kani so poleg Jezusa in njegove matere tudi tisti, ki se imenujejo “služabniki” in ki sprejmejo Marijin: “Kar koli vam reče, storite” (Jn 2,5). Seveda se čudež zgodi po Kristusovem delovanju, a očitno želi Gospod pri uresničevanju nadnaravnega tudi človekovo sodelovanje. Lahko bi storil tako, da bi se vino pojavilo neposredno v vrčih, pa ni, ker je hotel človeško sodelovanje. Zato prosi služabnike, naj napolnijo vrče z vodo. Kako je Bogu dragoceno in prijetno, če smo služabniki drugih! Bolj kot vse drugo postajamo s tem podobni Jezusu, ki “ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel” (Mr 10,45). Te anonimne evangeljske osebe nas lahko veliko naučijo. Ne samo da ubogajo poslušno, temveč tudi velikodušno: napolnili so vrče do roba (prim. Jn 2,7). Zaupajo Materi in izpolnijo takoj in dobro, kar jim je bilo naročeno, brez pritoževanja in preračunavanja.
Na svetovni dan bolnikov lahko po priprošnji Marije, Jezusove in naše matere, prosimo usmiljenega Jezusa, naj vsem nam nakloni razpoložljivost za služenje potrebnim in – bolj konkretno – našim bolnim bratom in sestram. Seveda je lahko táko služenje pogosto utrujajoče, težko, a prepričani smo, da Gospod nikoli ne bo prenehal spreminjati našega človeškega truda v nekaj božjega. Tudi mi smo lahko roke, objem, srca, ki pomagajo Bogu izvrševati njegove čudeže, največkrat skrite. Tudi mi – zdravi ali bolni – lahko ponudimo svoje težave in trpljenje kot vodo, ki je napolnila vrče na svatbi v Kani in je bila spremenjena v najboljše vino. Z nevsiljivo pomočjo tistemu, ki trpi, tistemu, ki je bolan, vzamemo na lastne rame križ vsakega novega dne in hodimo za Učiteljem (prim. Lk 9,23). Čeprav bo srečevanje s trpljenjem vedno skrivnost, nam bo Jezus pomagal odkrivati njegov smisel.
Če bomo znali iti za glasom Žene, ki tudi nam govori: “Kar koli vam reče, storite,” bo Jezus vedno spreminjal vodo našega življenja v dragoceno vino. In tako nam bo ta svetovni dan bolnikov, ki se slovesno praznuje v Sveti deželi, pomagal uresničiti slutnjo, nakazano v buli ob razglasitvi izrednega jubileja usmiljenja: “Če bomo to jubilejno leto živeli v usmiljenju, bo lahko omogočilo srečanje s hebrejsko, islamsko vero in z drugimi verami ter z ostalimi plemenitimi verskimi izročili; lahko nam bo omogočilo večjo odprtost za dialog, da se bomo bolje spoznali in razumeli; lahko bo odstranilo vsako obliko zaprtosti in zaničevanja in oddaljilo vsako nasilje ali diskriminacijo” (Misericordiae Vultus, 23). Naj bo vsaka bolnišnica ali zdravstvena organizacija vidno znamenje in kraj, kjer se gradi kultura srečanja in miru, kjer izkušnja bolezni in trpljenja ter tudi strokovna in bratska pomoč prispevajo k preseganju vseh meja in razdeljenosti.
V tem sta nam za zgled dve redovnici, kanonizirani v letošnjem maju: sv. Marija Alfonza Danil Ghattas in sv. Mirijam križanega Jezusa Baouardy, obe hčeri Svete dežele. Prva je bila pričevalka krotkosti in edinosti; zapustila nam je jasno pričevanje o tem, kako pomembno je, da smo odgovorni drug za drugega, da živimo v služenju drug drugemu. Druga pa je bila preprosta nepismena žena, odprta učenju Svetega Duha. Zato je postala orodje srečanja z muslimanskim svetom.
Vsem, ki se posvečate služenju bolnim in trpečim, želim, da bi vas poživljal duh Marije, matere usmiljenja. “Milina njenega pogleda naj nas spremlja v tem svetem letu, da bomo lahko vsi odkrili veselje Božje nežnosti” (ibid., 24) in jo bomo nosili vtisnjeno v svojih srcih in dejanjih. Zaupajmo hrepenenje in težave, pa tudi veselje in tolažbo priprošnji Device Marije in usmerjajmo k njej svojo molitev, da obrne v nas svoje milostljive oči, predvsem v trenutkih bolečine, ter nas napravi vredne zreti Obličje usmiljenja – svojega sina Jezusa – danes in na veke.
Tej prošnji za vse vas pridružujem svoj apostolski blagoslov.
Frančišek
V Vatikanu, 15. septembra 2015, na praznik žalostne Matere Božje
