Škof Jamnik: V Koreji se ogromno moli!

13.1.2018 misijon, škof, univerza

Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik je sredi januarja znova obiskal Kitajsko (od 8. do 13. januarja) in Južno Korejo (od 14. do 18. januarja), kamor ga redno vabijo kot predavatelja zlasti na edino kitajsko katoliško univerzo v Macauu (škof Jamnik je postal član njenega upravnega odbora) in na katoliško univerzo v Seulu.

Na tej poti, na kateri se je srečal v vodilnimi možmi tamkajšnjih katoliških občestev (na fotografiji s seulskim nadškofom, kardinalom Andrewom Yeomom), je doživel tudi »vročico« južnokorejskih zimskih olimpijskih iger, ki se začenjajo 9. februarja.

Kaj vas je pravzaprav pripeljalo v azijski prostor in kaj vas tja vedno znova vleče? V zadnji letih namreč redno obiskujete države, kot so Južna Koreja, Indija, Kitajska, Indonezija, Filipini, Japonska, Vietnam
Morda bi kdo rekel, da me je tja pripeljalo naključje, sam pa bi rekel, da je to stvar Božje previdnosti. Vrata v azijski prostor mi je odprl p. Vladimir Kos, jezuit, pesnik, profesor na Japonskem. Že skoraj deset let je tega, kar me je povabil na vzhodnoazijsko konferenco, ki jo je priredila njegova jezuitska univerza Sophia v Tokiu, da bi predstavil evropsko dogajanje. Na tej konferenci so bili profesorji in predavatelji iz Kitajske, Koreje, Vietnama, Indije, Indonezije … Saj sem že prej prebral nekaj knjig in člankov o Aziji, pa vendar – čisto drug in drugačen vpogled dobiš skozi osebna srečanja, v katerih res doživiš moč azijskega kulturnega izročila, njihov poudarek na skupnosti, občestvenosti, pogovorih, druženjih, ne nazadnje tudi velikost tega prostora; na Kitajskem živi milijarda in pol ljudi, v Indiji le nekaj manj, 1,3 milijarde …

Posebej pa me je navdušilo še nekaj. Na Japonskem recimo ni niti odstotek katoličanov, tokijska stolnica pa je polna celo nedeljo, čeprav so maše na vsako uro! Podobno sem doživljal tudi pri obiskih drugih azijskih držav. Največje semenišče doslej sem videl v Vietnamu, ne v Evropi. Bogoslovci tam za vstop čakajo dve, tri leta. Cvetoče azijsko krščanstvo je zame največji magnet. Na misel mi prihaja ugotovitev ameriškega zgodovinarja Philipa Jenkinsa: »Kristjanov še nikoli ni bilo na svetu toliko, kot nas je danes, a ne več največ v Evropi in Ameriki …« No, tisti prvi konferenci so sledila nova prijateljska vabila …

… in eno takih vas je sredi januarja privedlo najprej na Kitajsko, nato pa v Južno Korejo, kjer so odštevali zadnje dneve pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu. Po eni strani je bil to čas stopnjevanja napetosti in rožljanja z orožjem, tudi atomskim, po drugi strani pa je bila ravno v času vašega obiska sprejeta odločitev o udeležbi severnokorejskih športnikov na olimpijskih igrah. Kako ste jo doživeli?
To so milostni trenutki, za katere človek niti pomisliti ne more, da se bodo zgodili in jih bo sam doživel. Saj je bilo govora o tem, da bodo na igre morda prišli športniki iz Severne Koreje, a po stalnih zaostrovanjih se je to na neki točki zdelo komaj mogoče. Obrnilo se je drugače. 

Bil sem ravno na kosilu pri seulskem nadškofu, kardinalu Andrewu Yeomu, dobrem osebnem prijatelju in tudi prijatelju Slovenije, ki jo je že obiskal. Sporočil mi je veselo novico, da je dokončno potrjena udeležba športnikov iz Severne Koreje. Spontano sem odgovoril: »Gospod kardinal, gotovo imate tudi vi pri tem 'prste vmes'! Gotovo ste se dobro pogovarjali z vodilnimi v ZDA, Rusiji, na Kitajskem, pri Svetem sedežu!« Ob moji pripombi se je samo hudomušno nasmejal, tako da sem lahko upravičeno sklepal o njegovi posredniški vlogi. To mi je pozneje potrdil tudi njegov tajnik. 

Kako je vest o nastopu severnokorejskih športnikov odmevala v južnokorejski javnosti?
Zelo! Tudi na konferenci, ki sem se je udeležil, med profesorji na seulski katoliški univerzi. Vsi so bili zelo veseli. Razumljivo! Na severu vendar živijo njihovi sorodniki, prijatelji. Sprejeli jih bodo odprtih rok. Slišal sem celo besede: »To je pravi čudež! Bog deluje! Molili smo za to!« Da, v Koreji se ogromno moli. Ne samo v Južni Koreji. Pričevalci, ki uspejo uiti iz množičnega zapora Severne Koreje, pripovedujejo: v Severni Koreji je krščanstvo zaradi totalitarnega preganjanja sicer zelo skrito, globoko »pod zemljo«, a hkrati zelo živo. V Severni Koreji se veliko moli, so tudi meni povedali pričevalci o tamkajšnjih razmerah.

Ali je torej realen obet, da bodo igre v Pjongčangu »igre miru«, kot je že od vsega začetka želja prirediteljev? Kako ne nazadnje tudi sami kot teolog in filozof vidite povezovalni, morda celo spravni potencial športa, ki bi pomagal razgraditi napetosti, kot smo jim priča na Korejskem polotoku?
Naj ponudim za odgovor kar besede kardinala Yeoma, ki mi je dejal nekako tako: »Bog izbira načine, ki jih sami ne znamo in ne zmoremo predvideti. Bog nas vedno znova preseneča.« Ta presenetljivi način je lahko šport, lahko kaj drugega, tudi mednarodne konference, romanja, kot je bilo romanje miru leta 2016 z mladimi ob meji, ki deli Korejski polotok. Pospremljeni smo bili z orožjem na levi in desni, z vojaki na levi in desni. Kakšno sporočilo so v tak prostor prinašale maše, ki smo jih obhajali med romanjem!

Ob olimpijskih igrah lahko upravičeno rečemo, da Bog uporablja šport kot pot, ki povezuje in združuje. Kar pa seveda ne pomeni, da je to povezano s kakšno koli »idilo«. Sam sem si recimo želel v prostem konferenčnem dnevu ogledi prizorišče iger. To je obiskovalcem omogočeno od 1. februarja, v času mojega bivanja v Seulu pa še ni bilo. Zaradi varnosti so pregledovali dobesedno vsak kvadratni meter olimpijske vasi, tekmovalnih prizorišč. Sploh je treba vedeti, da je temeljno globalno varnostno vprašanje danes povezano s Pacifikom. Tam se srečujejo Kitajska, Rusija, na drugi strani ZDA … Nimamo več opravka z bipolarnim svetom hladne vojne. Konstelacija sveta se je zelo spremenila, kar dokazuje azijski, morda še posebej korejski prostor. Tudi zato me je tako očaral.

Ali boste z mislijo na zapletenost in občutljivost korejske, kitajske in še kakšne azijske zgodbe spremljali olimpijske igre?
Koreja je te igre dobila s tretjo kandidaturo. To lahko razumemo kot preudarno potezo ljudi, ki so o tem odločali, pa tudi kot dejanje Božje previdnosti, saj leta 2011 ob dodelitvi iger ni bilo prav jasno, kakšne bodo razmere na Korejskem polotoku leta 2018. Ali bodo igre res prispevale k miru na širšem pacifiškem območju, kjer je danes na raketah nameščenih toliko atomskih konic, da bi lahko nekajkrat uničile planet? Upam in molim za to! Zaradi vsega, kar po malem že vem o Koreji, o Aziji, bom seveda igre spremljal še s toliko večjim veseljem.

Celoten pogovor, v katerem je škof Jamnik spregovoril tudi o kristjanih v Aziji, mladih, politični situaciji in še čem, si preberite v tiskani Družini. 

Vir: Družina.