Poslanica papeža Benedikta XVI. za svetovni dan misijonov

21.10.2012 Vesoljna Cerkev in Cerkev na Slovenskem misijon
misijonar slovenskega rodu Pedro Opeka misijonar slovenskega rodu Pedro Opeka

Poklicani, da s svojim življenjem v svetu izžarevamo besedo resnice

(Apostolsko pismo Vrata vere – Porta fidei, 6)

Dragi bratje in sestre!

Letošnje praznovanje svetovnega dneva misijonov ima prav poseben pomen. Obhajamo 50. obletnico začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–196 ), začetek leta vere[1] in sinode škofov o novi evangelizaciji[2]. Vse skupaj ponovno izraža voljo Cerkve, da se želi pogumneje in bolj vneto truditi za misijon ad gentes, da bi evangelij prišel vse do skrajnih meja sveta.

Drugi vatikanski cerkveni zbor, na katerem so sodelovali katoliški škofje iz vseh predelov sveta, je bil svetlo znamenje vesoljnosti Cerkve, saj se je prvič zbralo tako veliko število koncilskih očetov, prihajajočih iz Azije, Afrike, Latinske Amerike in Oceanije. Škofje misijonarji in domači škofje, pastirji občestev s področij nekrščanskih ljudstev, so v cerkveni zbor vnesli podobo Cerkve, prisotne na vseh celinah in so postali razlagalci kompleksnih situacij »tretjega sveta«, kot so ga takrat imenovali. Kot pastirji mladih Cerkva na poti oblikovanja so imeli bogate izkušnje in veliko strast za širjenje Božjega kraljestva. Prav oni so pomembno prispevali k oblikovanju trditve o nujni potrebi po evangelizaciji ad gentes, da se je torej v središče ekleziologije postavila misijonska narava Cerkve.


Misijonarska ekleziologija

Ta predstava danes ni zamrla, ravno obratno, spodbudila je rodoviten teološki in pastoralni razmislek in se hkrati vrača z novo nujnostjo, saj se je povečalo število tistih, ki še ne poznajo Kristusa: »Neskončno število ljudi še pričakuje Kristusa,« je zatrdil blaženi Janez Pavel II. (1978–2005) v Okrožnici Odrešenikovo poslanstvo – Redemptoris missio o trajni veljavnosti misijonskega poslanstva. Dodal je: »Ne moremo ostati mirni, ko mislimo na milijone naših bratov in sester, tudi odrešenih s Kristusovo krvjo, ki živijo, ne da bi vedeli za Božjo ljubezen.« (št. 86) Ko sem napovedal leto vere, sem tudi sam zapisal, da nas Kristus »danes kakor takrat pošilja na ceste sveta, da bi sporočili njegov evangelij vsem ljudstvom sveta« (Apostolsko pismo Vrata vere – Porta fidei, 7). To oznanjevanje, kot je zapisal tudi Božji služabnik Pavel VI. (1963–1978) v Apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta – Evangelii nuntiandi, »za Cerkev ni prosti izbiri dana naloga. To je namreč zanjo dolžnost, ki jo je naložil Gospod Jezus, da bi ljudje mogli verovati in se zveličati. Da, to oznanjevanje je nujno potrebno. Edinstveno je in nenadomestljivo« (št. 5). Ponovno si moramo torej privzeti apostolski zagon prvih krščanskih skupnosti, ki so majhne in nezaščitene mogle s svojim oznanjevanjem in pričevanjem razširiti evangelij po celem takrat znanem svetu.

Zato ni čudno, da drugi vatikanski cerkveni zbor in nato cerkveno učiteljstvo na poseben način vztrajata pri misijonskem poslanstvu, ki ga je Kristus zaupal svojim učencem in za katerega si mora prizadevati celotno Božje ljudstvo, škofje, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice in laiki. Skrb za oznanjevanje evangelija v vseh predelih sveta je v prvi vrsti naloga škofov, ki so neposredno odgovorni za evangelizacijo v svetu bodisi kot člani škofovskega zbora bodisi kot pastirji delnih Cerkva. Oni so bili namreč »posvečeni ne le za neko škofijo, ampak za odrešenje vsega sveta« (Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo – Redemptoris missio, 63), škof je »oznanjevalec vere, ki dovaja nove učence h Kristusu« (Ad gentes, 20)[3] in »ponavzočuje misijonskega duha in gorečnost Božjega ljudstva […] tako da postane celotna škofija misijonarska« (prav tam, 38).


Prednostna naloga evangeliziranja

Zato se zapoved oznanjevanja evangelija ne izčrpa z enim pastirjem, pozornim na del Božjega ljudstva, ki je zaupan njegovi pastoralni skrbi, niti ne s pošiljanjem kakšnega duhovnika, laika ali laikinje kot fidei donum. Vključevati mora celotno dejavnost neke delne Cerkve, vsa njena področja, skratka, vse njeno bivanje in delovanje. To je jasno pokazal drugi vatikanski cerkveni zbor, močno pa je to poudarjalo tudi kasnejše cerkveno učiteljstvo. Tej temeljni razsežnosti cerkvenega življenja moramo zato neprestano prilagajati naš način življenja, pastoralne načrte in škofijsko organiziranost, posebej še v našem svetu, ki se nenehno spreminja. To pa velja tudi za ustanove posvečenega življenja in za skupnosti apostolskega življenja, kakor tudi za cerkvena laiška gibanja, skupnosti in združenja: vsi delčki velikega cerkvenega mozaika se morajo čutiti močno nagovorjene, ko Gospod naroča oznanjevanje evangelija, dokler Kristus povsod ne bo oznanjen. Mi pastirji, redovniki, redovnice in vsi, ki verujemo v Kristusa, se moramo odpraviti po stopinjah apostola Pavla, ki je kot »jetnik Kristusa Jezusa za pogane« (prim. Ef 3,1) delal, trpel in se bojeval, da bi prinesel evangelij med pogane (prim. Kol 1,24–29), ne da bi varčeval z energijo, časom in sredstvi, da bi drugim predstavil Kristusovo sporočilo.

Tudi danes mora biti misijon ad gentes trajno obzorje in paradigma celotne cerkvene dejavnosti, saj identiteto Cerkve sestavljata vera v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil, in poslanstvo, da zanj pričujemo ter ga oznanjamo svetu, dokler se ne vrne. Kot sveti Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili Božjega očetovstva. Zavedati se moramo, da se misijonsko »sodelovanje danes razširja v nove oblike in ne zajema le gospodarske pomoči, ampak tudi neposredno udeleženost« pri evangelizaciji (Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo – Redemptoris missio, 82). Praznovanje leta vere in škofovske sinode o novi evangelizaciji bosta primerni priložnosti za obnovitev misijonskega sodelovanja, predvsem v tej drugi razsežnosti.


Vera in oznanilo

Vnema za oznanjevanje Kristusa nas tudi priganja, da v zgodovinski situaciji prepoznavamo probleme, želje in upanja človeštva, ki jih mora Kristus ozdraviti, očistiti in izpolniti s svojo navzočnostjo. Njegovo sporočilo je namreč vedno aktualno, se spušča v samo srce zgodovine in zmore odgovoriti na najgloblje skrbi vsakega človeka. Cerkev se mora zato v vseh svojih delih zavedati, da »neskončno obzorje cerkvenega misijona, kompleksnost današnje situacije danes zahtevata nove načine za učinkovito oznanjevanje Božje Besede« (prim. Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Gospodova beseda – Verbum Domini, 97).Tako je »v trenutku korenitih sprememb, kakor jih človeštvo doživlja« (Apostolsko pismo Vrata vere – Porta fidei, 8) potrebno predvsem, da tako posamezniki kot skupnosti, v veri na novo privolijo v evangelij Jezusa Kristusa.

Ena od ovir za razmah evangelizacije je namreč kriza vere ne le zahodnega sveta, temveč velikega dela človeštva, ki vseeno čuti lakoto in žejo po Bogu in čaka, da ga bo kdo povabil in popeljal h kruhu življenja in k živi vodi, podobno kot Samarijanka, ki se odpravi k Jakobovemu vodnjaku in se pogovarja z Jezusom. Po pripovedovanju evangelista Janeza je zgodba te žene še posebej pomenljiva (prim. Jn 4,1–30)[4]: sreča Jezusa, ki jo prosi za pijačo, potem pa ji govori o neki novi vodi, ki zmore za vedno pogasiti žejo. Žena na začetku ne razume, ker ostane na materialni ravni, počasi pa jo Gospod vodi, da opravi pot vere in ga tako prepozna kot mesija. V povezavi s tem pravi sv. Avguštin: »Kaj naj bi [ta žena], potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kot to, da je spustila vrč in tekla oznanjat veselo novico?« (Komentar k Janezovemu evangeliju 15,30). Srečanje s Kristusom kot živo osebo, ki poteši žejo srca, nujno vzbuja željo, da z drugimi delimo srečo te navzočnosti in jo oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusili. Obnoviti moramo navdušenje za oznanjevanje vere, da bomo tako spodbudili novo evangelizacijo v skupnostih v deželah stare krščanske tradicije, ki izgubljajo stik z Bogom, tako da bodo ponovno odkrile veselje verovanja. Skrb za evangelizacijo ne sme nikoli ostati na obrobju cerkvene dejavnosti in osebnega življenja kristjanov, temveč ju mora močno zaznamovati v zavesti, da so hkrati naslovniki in misijonarji evangelija. Središčna točka oznanjevanja ostaja vedno ista: kerigma o Kristusu, ki je umrl in vstal za odrešenje sveta, kerigma o Božji neomejeni in popolni ljubezni do vseh mož in vseh žena, ki je dosegla svoj vrhunec v tem, da je poslal svojega večnega in edinorojenega Sina, Gospoda Jezusa, ki ni zavrnil uboštva naše človeške narave, ker jo je ljubil in po daritvi samega sebe na križu odkupil od greha in smrti.

Vera v Boga, v ta načrt ljubezni, ki se je uresničil v Kristusu, je predvsem dar in skrivnost, ki ju moramo sprejeti v srce in življenje ter se zanju vedno zahvaljevati Gospodu. Toda vera je dar, ki nam je dan zato, da ga delimo z drugimi; je talent, ki smo ga dobili, da bi prinesel sad; je luč, ki ne sme ostati skrita, temveč mora razsvetliti celo hišo. Je najpomembnejši dar, ki smo ga prejeli v našem življenju in ki ga ne moremo zadržati sami zase.


Oznanjevanje postane ljubezen

»Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« je rekel apostol Pavel (1 Kor 9,16). Ta beseda po vseh celinah močno odzvanja za vsakega kristjana in za vsako krščansko skupnost. Tudi za Cerkve na misijonskih področjih, v glavnem mlade Cerkve, ki so bile pred kratkim ustanovljene, je misijon postal običajna značilnost, čeprav same še vedno potrebujejo misijonarje. Mnogi duhovniki, redovniki in redovnice z vseh koncev sveta, številni laiki in tudi cele družine zapuščajo svoje dežele, svoje lokalne skupnosti in se odpravljajo k drugim Cerkvam, da pričujejo in oznanjajo ime Kristusa, v katerem je odrešenje za človeštvo. Gre za izraz globoke povezanosti, izmenjave in ljubezni med Cerkvami, da bi na ta način vsak človek lahko slišal oziroma ponovno slišal oznanilo ozdravljenja in pristopal k zakramentom, izviru resničnega življenja.

Hkrati s tem vzvišenim izrazom vere, ki se spreminja v ljubezen, se spominjam in zahvaljujem Papeški misijonski pisarni, ki je orodje za sodelovanje pri vesoljnem misijonu Cerkve v svetu. Preko njenega dela postaja oznanjevanje evangelija tudi prispevek za pomoč bližnjemu, pravičnost do najbolj ubogih, možnost izobraževanja v najbolj odročnih vaseh, zdravniška pomoč v oddaljenih krajih, osvoboditev od revščine, rehabilitacija izključenih, podpora pri razvoju ljudstev, preseganje etničnih delitev in spoštovanje življenja na vseh njegovih stopnjah.

Dragi bratje in sestre, na delo evangelizacije ad gentes in še posebej na vse delavce kličem Svetega Duha, da bi z Božjo milostjo še odločneje stopali v svetovno zgodovino. Skupaj z blaženim Johnom Henryem Newmanom (1801–1890) molim: »Pospremi, o Gospod, svoje misijonarje v dežele evangelizacije, položi jim prave besede na njihove ustnice in naredi njihov trud rodoviten.« Naj Devica Marija, Mati Cerkve in Zvezda Evangelizacije, spremlja vse misijonarje evangelija.

V Vatikanu, 6. januarja 2012, na praznik Gospodovega razglašenja


papež Benedikt XVI.


1] Uradna spletna stran leta vere, stran leta vere v slovenskem jeziku.

[2] Predstavitev dokumenta z naslovom Nova evangelizacija v posredovanju krščanske vere.

[3] Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve z dne 7. decembra 1965 (M).

[[4] Odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o srečanju Jezusa in Samarijanke, je izhodiščno svetopisemsko besedilo za krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte.