Uvodni nagovor škofa Jamnika na predstavitvi knjige Zakaj sploh biti kristjan

25.10.2012 Ljubljana Kultura, Leto vere
Tone Rode - Anton Jamnik - Rafko Valenčič - foto - Tatjana Splichal Tone Rode - Anton Jamnik - Rafko Valenčič - foto - Tatjana Splichal

 

Timothy Radcliffe je bil do leta 2008 vrhovni predstojnik dominikanskega reda, provincial Angleške province dominikancev ter opravljal številne druge odgovorne službe v dominikanskem redu in na ravni vesoljne Cerkve. Študiral je v Oxfordu in Parizu in bil nato profesor na Univerzi v Oxfordu. Živi v samostanu dominikancev v Oxfordu – Blackfriars college. Za delo, ki je sedaj prevedeno tudi v slovenski jezik, je leta 2007 prejel ugledno nagrado Michael Ramsey prize, ki se podeljuje za posebne dosežke na teološkem, pa tudi drugih področjih. Poleg del Sing A new Song, I Call You Friends, Seven Last Words in dela, ki ga imate pred seboj, je njegovo zadnje delo, ki je izšlo v angleščini leta 2008 Why go to Church – The Drama of the Eucharist.

Timothy Radcliffe nas s svojo izzivalno in hkrati blago besedo vabi, da poglobimo naše medsebojne odnose, pa naj bo to v duhovniških skupnostih, župnijah, redovnih skupnostih ali različnih drugih občestvih. Gre za naše vsakdanje življenje, umetnost in dar medsebojnih odnosov, ki so blagoslov za vsakega izmed nas, hkrati pa tudi napor in izziv. Ob tem mi prihajajo na misel modre misli, ki jih je Radcliffe kot profesor izrekel na enem od predavanj (kadar je predaval, je bila predavalnica vedno polna študentov in profesorjev) leta 1996, ko sem bil na študiju v Oxfordu. Približno takole je rekel: »Različni razkoli v Cerkvi, konflikti med kristjani, konflikti v Katoliški Cerkvi in različna druga nasprotovanja, izključevanja in napetosti na vseh ravneh naše družbe ne nastajajo toliko na ravni vsebine, ampak na ravni osebnih nasprotovanj, medsebojnega nezaupanja, postavljanja v središče svojega ega, predsodkov, zamer, 'kuhanja trme' in predvsem tega, kdo bo koga premagal oziroma potisnil v kot, ali ga celo ponižal«. Takšno ravnaje je znamenje človekove šibkosti, nemoči, notranje nesvobode in želje po neprestanem potrjevanju sebe na račun drugega.

Avtor v svojih delih večkrat poudarja, kako izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in nepripravljenost odpustiti ali prositi za odpuščanje, človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Največja škoda, ki jo nekomu slabo dejanje ali žalitev od druge osebe more povzročiti, je okrnitev svobode tega človeka, da bi bil to, kar bi rad bil. Da ta človek, ki mu je bila povzročena krivica, še naprej živi kot suženj tistega, ki mu je storil krivico, ker ni pripravljen odpustiti, ker živi v krču žrtve, ker goji slabe misli ali celo sovraštvo do krivičnika. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje. Postaja razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepušča notranjim vzgibom. Ko nekdo sovraži bližnje, ki so mu povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogoča, da so gospodarji in zapovedovalci nad njegovim življenjem. Človek, ki sovraži, je suženj nekoga, ki mu je storil krivico, je od njega odvisen in popolnoma določa vse njegovo ravnanje ter postaja vse bolj to, kar v resnici noče biti.

Avtor torej v prevedenem delu posebej poudarja nadvse aktualno temo tudi za slovenski duhovni prostor. Veličina, duhovna moč in svoboda človeka je v tem, da zna odpuščati, ker v iskrenem srečanju s seboj, ki potrebuje veliko mero ponižnosti, vedno bolj spoznava, kako je tudi sam potreben odpuščanja. Nič se ne bo spremenilo, če se bomo neprestano jezili na neke potencialne sovražnike nekje od zunaj, se predajali populističnemu moraliziranju, arogantnemu dogmatizmu, ali celo izgubljali upanje ter se predajali fatalizmu in malodušju, češ nič se ne more spremeniti, zapisani smo neki usodi. To bo zagrenilo nas same in tudi ljudi okoli nas. Ta misel se pri Radcliffu večkrat ponovi v tem delu, pa tudi v drugih delih in je do takšne drže izjemno kritičen, saj pomeni rak rano pristnega in veselega ter pogumnega krščanskega pričevanja. Prvi korak naj bi naredili pri sebi, potem v naših občestvih, skupnostih in živeli evangeljsko krščanstvo, ki prinaša upanje, radost in pogum. V času, v katerem živimo, je po besedah pokojnega češkega predsednika Vaclava Havla še kako pomembna odločitev za razumnost in sprejemanje odgovornosti. Prav v tem se kaže človekova svoboda. Navedeno misel pokojnega češkega predsednika rad navaja tudi Radcliffe.

Radcliffe je v svojih delih človek vizije in ne samo nekega trenutnega impulzivnega odzivanja. Spregovori o temeljnih eksistencialnih problemih človeka, ne živi v neki »ezoterični duhovni odmaknjenosti«, ki pomeni svetobežnost in napačni dualizem med svetom in Bogom. Timothy je naprej in predvsem pogumen človek, duhovnik, redovnik in kristjan, jasen v besedah in dejanjih in človek molitve in bogatega duhovnega življenja. Prav pristno in iskreno duhovno življenje, ki je utemeljeno na Svetem pismu in karizmi dominikanskega reda, je odločilnega pomena in rdeča nit ter temelj vsega njegovega pisanja, tudi tega tako odličnega dela, ki ga imamo pred seboj.

Mnogi njegovi redovni bratje, pa tudi študentje in profesorji, in končno predvsem bolniki z aidsom, katerim se je kar nekaj let posvečal v svoji službi, so o Radcliffu zapisali, da se je ob srečanju z njim vsak čutil sprejetega, začutil je toplino, razumevanje, prav nihče ni bil izključen ali poniževan. Rad poudarja, da nihče ni v posesti resnice, saj Sveti Duh razsvetljuje prav vsakega človeka in ima neskončno poti, da človeka pripelje k sebi. Bog je »Bog presenečenj« in nikakor si ne smemo dovoliti, da bi omejevali Njegovo čudovito delovanje.

Radcliffe v tem delu, pa tudi drugih, rad spregovori o Lepoti. Lepota, o kateri govori, ni zapeljiva lepota, ki nas pravzaprav oddaljuje od pravega cilja, tistega, ki ga išče naše nemirno srce. Ta lepota je bolj Lepota večno davna, večno nova, ki jo izpove Avguštin in je predmet njegove s spreobrnjenjem očiščene ljubezni – lepota Boga; gre za lepoto, ki označuje Pastirja, ki nas z zanesljivostjo in nežnostjo vodi po Božjih poteh in ki ga Janez v svojem evangeliju imenuje Dobri Pastir. To je lepota, o kateri je pisal papež Janez Pavel II. v svojem pismu umetnikom, v katerem je dejal: »Ob dojetju, da je vse, kar je bil ustvaril, dobro, je Bog videl, da je tudi lepo«. To je lepota, ob kateri, kot pravi filozof Kant, »duša izkusi določeno povzdignjeno vzvišenost duha«.

Hvaležen sem Bogu, da sem Timothya Radcliffa lahko med svojim študijem v Oxfordu, pa tudi kasneje, mogel tudi sam večkrat srečati in prisluhniti njegovim predavanjem. Izjemna preprostost in veličina je sijala iz njega, nek nalezljiv mir, radost in pogum. Od njega sem vedno odhajal kot od človeka pristne vere, kot od ruskih starcev, o katerih govori Dostojevski. V pogovoru s takšnimi duhovno bogatimi in osvobojenimi ljudmi najdeš mir, spodbudo in vedno bolj spoznavaš, da svet okoli nas ni odvisen od našega ega, da tako imenovana »jaz generacija in narcisizem« uničujeta človeka. Resnična svoboda se rojeva takrat, kadar človek dopusti, da ga Bog obdari in potem s tem darom, ki mu je bil darovan, želi in se trudi obdariti tudi druge. Naj bo to delo, ki smo ga – hvala Bogu – sedaj dobili tudi v slovenskem prevodu, dar za vse iskalce pristnega, veselega in radostnega krščanstva. Založbi Družina in njenemu direktorju Tonetu Rodetu, vsem sodelavcem in prevajalki prof. Mojci Štefanič Masterl za odličen prevod, pa iskrena hvala, da bo to delo v slovenski duhovni prostor, kjer je preveč malodušja in duhovne utrujenosti ter apatije, prineslo novega vzgonskega vetra, da bo naše pričevanje za Kristusa bolj evangeljsko in bližje Marijinemu spolnjevanju Božje volje, ki v velikonočni skrivnosti dobiva svoj smisel in upanje!

Knjigo priporočam prav vsem, od mladih do starejših, duhovnikom, redovnikom, sodobnim iskalcem, ljudem različnih prepričanj in veroizpovedi, tistim, ki so morda razočarani ali kritični do Cerkve. Radcliffovo delo, ki ga imate pred seboj, zna poslušati, se od kritičnih in drugačnih mnenj nekaj naučiti, hkrati pa v dialoški govorici nagovarja z načinom, da v prvi vrsti spoštuje človekovo svobodo iskanja in odločanja. Torej pogumno k branju knjige, ki filozofska in teološka vprašanja obravnava zelo življenjsko, z izredno bližino človeku v konkretnih življenjskih vprašanjih, dvomih negotovostih, strahu, … Hkrati odkriva neskončna obzorja bivanja, radosti, ki v veselem pričakovanju ustvarja nov pogum, moč, čudenje in hvaležnost za dar življenja.

 

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof