Sv. Viktorin Ptujski, škof

3. novembra praznujemo god sv. Viktorina Ptujskega, škofa na Ptuju, cerkvenega pisatelja in teologa ter cerkvenega očeta.

Viktorin Ptujski je bil škof, voditelj skupnosti v mestu, skozi katero so se pretakale kolone vojaštva in z njimi tudi množica verstev. Sveti Viktorin Ptujski je škofovsko službo v Petovioni opravljal v drugi polovici 3. stoletja in je v tem obdobju rimskega preganjanja bil eden redkih, ki je (literarno) ustvarjal in deloval. Možno je, da je umrl mučeniške smrti pod Numerijanovimi preganjanji v letih 283 – 284, ali pa v času pred Dioklecijanovimi preganjanji pred letom 304.O Viktorinovi osebnosti vemo zelo malo, saj se je o prvem Ptujskem škofu in najstarejšem latinskem razlagalcu Svetega pisma malo pisalo. V antičnem času je veljal za preroka, a je pozneje ostal zaradi spremenjenih zgodovinskih okoliščin bolj v ozadju iz več razlogov. Prvi razlog je bila razglasitev krščanstva za državno veroizpoved, kar je postavilo v ospredje druge ljudi, druge teologe in razlagalce svetega pisma, drugi razlog pa je bilo Viktorinovo milenaristično gledanje na zgodovino, ki obljublja spremembo v tostranskem življenju in ne v onstranskem. V svojem delu ˝Razlaga razodetja˝ je tako zastopal mnenje, da bo Kristus ustanovil 1000-letno kraljestvo, v katerem bodo pravični po zmagi nad Antikristom uživali mir in duhovno zadovoljstvo. Ker v tistem času verski nauk še ni bil natančno določen v dogmatičnih stavkih, je Viktorin sprejel in razlagal nekatere nazore, ki jih je Cerkev kasneje zavrnila. Eden od razlogov Viktorinove anonimnosti je bila tudi vedno bolj bogata bera teološkega pisanja, ki je ohranjala le znamenitejša dela, starejši rokopisi in prepisi pa so tonili v pozabo. Razen tega ne smemo prezreti dejstva , da so zaradi preseljevanja narodov in barbarskih vpadov prenehale delovati antične škofije, med drugimi tudi v Zgornji Panoniji ali rimski koloniji, kamor je spadalo Ptujsko območje. Nekdaj veliko in bogato rimsko mesto Petovio je bilo razdejano, krščansko iztrebljeno, močna vojaška utrdba pa je bila uničena. Kljub vsemu temu je najbolj verodostojne podatke o Viktorinu in njegovem delu ohranil Sv.Hieronim, ilirski krščanski duhovnik, in apologet , ki je cenil Viktorinovo učenost, teološko razgledanost, predvsem pa njegovo mučeniško smrt za Kristusa leta 303.

Ptuj, ki so ga Rimljani zavzeli že okoli leta 15 pr. Kr. je služil predvsem kot vojaško in trgovsko središče Zgornje Panonije. Z vojaki in trgovci, kot tudi z drugimi rimskimi uslužbenci in duhovniki, je prišlo krščanstvo tudi na naša tla. Četudi je Sv. Hieronim zapisal, da je Viktorin znal bolje grško kot latinsko, je s tem verjetno želel pokazati predvsem to, da je bil Viktorin grškega rodu. Kljub temu pa ne smemo povsem izključiti teze, da je bil Viktorin domačin, naj bo to grškega ali latinskega rodu, saj je v 2. in 3. stoletju bilo na Ptuju veliko grško govorečih in je zato bil deležen bolj grške kot latinske vzgoje. Na podlagi tega je Mihael Napotnik sklepal, da je tako še lažje razumeti, da je postal Viktorin škof, ker je bil tudi domačin. Na podlagi epigrafskih dokumentov dodaja Rajko Bratož zanimivo spoznanje, da je bil Viktorin kot priimek pogost v Noriku in Zgornji Panoniji, predvsem pa na Ptuju in je pripadal predvsem vojaškim in aristokratskim družinam. Tako smemo imeti Viktorina toliko bolj za Ptujčana. Zaradi manjkajočih podatkov o Viktorinovem izvoru si noben biograf ne upa postaviti datuma njegovega rojstva. Edino pri Fridrichu Horvatu, tamkajšnjem župnijskem vikarju, zasledimo, da je v pridigi ob 1600-letnici smrti Sv. Viktorina razlagal, da se je Viktorin rodil v Ptuju, in sicer v 1. polovici 3. stoletja in da bi naj bil postavljen za tamkajšnjega škofa leta 270 ter naj bi vodil Ptujsko škofijo okoli 30 let. To sicer zgodovinsko ni podkrepljeno, je pa zanimiva predstavitev iz katere je moč sklepati na njegovo dolgoletno pastirovanje, kar potrjujejo tudi njegova dela. Iz tega, da je bil v Ptuju, v 2. polovici 3. stoletja imenovan Viktorin za tukajšnjega škofa, lahko sklepamo, da je bila krščanska skupnost že pred njim dobro organizirana, številčno močna in hierarhično dobro konstituirana. Ker je takrat Ptuj spadal še v Oglejski patriarhat, je bil Viktorin umeščen in verjetno tudi posvečen od Oglejskega patriarha. Navzočnost različnih narodnosti, jezikov in veroizpovedi, od poganskih, judovske in krščanske, do raznovrstnih zmot, kot so gnosticizem, montanizem, antitrinitarizem, maniheizem, ki so se širile v Viktorinovem času, predvsem pa nenehna nevarnost preganjanj, kot tudi sama preganjanja kristjanov, jasno razodevajo težko misijonsko poslanstvo Sv. Viktorina med takratnimi Ptujčani. Tudi glede smrti Viktorina veje med strokovnjaki negotovost in raznovrstni poskusi datiranja. Tako najdemo na primer v biografijah Viktorina pri Antonu Kremplu, avguštincu Akvilinu Juliju Cezarju, Danijelu Farlattiju, Johannesu Quastnu in drugih letnico 304, medtem ko je pri večini strokovnjakov splošno sprejet datum 2. november 303, ki je vzet iz rimskega martirologija.

Tako tudi Mihael Napotnik v obširni razpravi našteva celo vrsto tujih strokovnjakov, kot tudi domače biografe (npr. Jožef Muršec, Anton Slomšek, Simon Povoden, Ivan Lapajne in drugi), ki soglašajo s tem datumom. V novejšem času je Martina Dualey v svoji monografiji o Viktorinu postavila Viktorinovo mučeništvo v čas preganjanja kristjanov v Iliriku pod Numerijanom leta 284. To isto je trdil že ekseget iz 17. stoletja, Jakob Tirini, s čimer se nikakor ni mogel strinjati Mihael Napotnik. Tudi to ni znano, kaj se je zgodilo po smrti s svečeniškimi ostanki sv. Viktorina Ptujskega. Trditev, da so jih prenesli v Rim, je pač samo domneva. Bolj kot njegovo življenje poznamo njegova dela, ki so edinstven dokument življenja Cerkve tistega časa in prostora. Njegovo bistveno delo je eksegetsko in ga štejemo za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma. Kot škof je namreč čutil posebno dolžnost, da razlaga in oznanja besedo evangelija. Hieronim mu daje v svojem spisku cerkvenih očetov posebno mesto in poroča, da je napisal komentarje Prve, Druge in Tretje Mojzesove knjige, knjige Izaija, Ezekijela, Habakuka, Pridigarja, Visoke pesmi ter Evangelija po Mateju, knjige Razodetja in delo Zoper vsa krivoverstva. Razlaga Razodetja je skupaj z nekaterimi drugimi fragmenti prevedena v slovenščino in predstavlja edino obširnejše ohranjeno Viktorinovo delo. Hieronim ilirski krščanski duhovnik, in apologet poroča, da Viktorina ni zanimala polemika ter »da ni znal enako dobro latinsko kot grško. Zato so njegova dela sicer velika v mislih, zdijo pa se manjvredna zaradi načina pisanja.« Verjetno ni imel klasične retorske izobrazbe, pač pa dobro krščansko. V Jeruzalemu, kamor je poromal, je obiskal knjižnico, ki jo je ustanovil škof Aleksander in se tam navzel vzhodnega vpliva, ki je razviden iz njegovih del. Svetega Viktorina upodabljajo v škofovski obleki z mečem in palmovo vejo v roki.

Pomen Viktorinovega dela dokazuje njegova razširjenost v 4. in 5. Stoletju, ki nam omogoča uvid v osebnost nekega zahodnega škofa konec 3. stoletja, iz časa, ko jih poznamo zelo malo. Poleg tega je edinstveni dokument o življenju ene od krščanskih skupnosti srednje Evrope, ki so jih barbarski vpadi kmalu zatem izbrisali z zemljevida. Slednjič pa gre tudi za pričevanje o neki vrsti eksegeze, ki ji je bilo usojeno, da se v nadaljnjih stoletjih izgubi. Ko je krščanstvo kmalu po njegovi smrti dobilo pravico do obstoja, so se njegova dela še hitreje širila in postala temelj novega teološkega in literarnega ustvarjanja. Ob tem se je razvijala teologija, razvijal pa tudi teološki jezik, zato so njegova dela začela toniti v pozabo, in končno jih je psevdo-Galezijev dekret označil kot neprimerna za branje. Njegove rokopise so nehali prepisovati in tako so se začele dolge in neupravičene teološko-literarne `vice`, ki so se, kakor upamo, končale z veličastnim monografskim delom Martine Dulaey, Victorin de Poetovio, premier Exegete latin. Razlaga Razodetja, ki je nastala kmalu po letu 260, je bil do nedavnega znana v Hieronovi predelavi, ki je izvorno besedilo predrugačila in je bila podlaga za Mignevo objavo v Patrologia Latina. Izvorno besedilo je na začetku 20. stoleta odkril Haussleiter, opirajoč se nanj pa je novo kritično besedilo objavila Martine Dulaey v zbirki Sources Chrétiennes. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Miran Špelič, se opira na Dulaeyevo objavo (Viktorin Ptujski, 1999). Razlago Razodetja Viktorin piše po načelu glosiranja: citira kratek odlomek iz Razodetja, ki mu sledi alegorična razlaga. Te se je Viktorin učil pri prvaku te metode – Origenu. O zgradbi sveta (De fabrica mundi) je drugo Viktorinovo delo. V njem podaja svojo vizijo strukture sveta, v kateri izhaja iz števila 7, pomembni pa sta tudi števili 4 in 6. Besedilo je nastalo v letih 250 – 260 in je tako starejše kot Razlaga. De Fabrica Mundi je v slovenskem prevodu objavljena v omenjenem prevodu. V njem so objavljeni tudi Kronološki fragmenti, O desetih devicah in drugi fragmenti (nepristni fragmenti in razni drobci).

Viktorinovo pisanje je očitno pod vplivom janezovske teologije, ravno tako je podoben vpliv opazen v njegovi teologiji in v nekaterih drugih (večinoma liturgičnih) elementih znotraj krščanske skupnosti v Poetoviu. Poleg tega vzhodno krščanskega vpliva pa je v poetovijski skupnosti opazen zahodni vpliv, ki je prišel preko Ogleja, obenem pa so se preko tega središča Viktorinova dela razširila po severni Italiji in nato po celotnem Zahodu, vendar samo do takrat, ko so z dekretom prepovedali uporabi njegovih del pri bogoslužju.


Viri: