Nagovor ljubljanskega škofa Antona Jamnika pri sveti maši za umrle, poškodovane in njihove svojce v nesreči balona na ljubljanskem barju v cerkvi sv. Mihaela na Barju

Dragi bratje duhovniki,
dragi svojci umrlih in poškodovanih,
dragi vsi tisti, ki ste kakorkoli povezani s hudo nesrečo balona na Barju, v četrtek 23. avgusta, dragi bratje in sestre!

1. Človek je nesmrtni diamant

V življenju so stvari, ki presegajo človeški razum, bolečine, ki jih človek ne more pojasniti, preizkušnje s katerimi se tako težko soočimo. V takšnih trenutkih pogosto ostajata samo še molk in molitev in prošnja k Bogu, da bi mogli sprejeti, to kar se je zgodilo, da bi bolečina prav po molitvi in Kristusovem trpljenju in popolnem darovanju v ljubezni na križu postala »odrešujoča bolečina«, kot je zapisal bl. Janez Pavel II., papež, ki je tudi sam šel preko Kalvarije velikega petka do zarje in upanja velikonočnega jutra. Pri tej sveti maši se posebej spominjamo štirih žrtev, ki jih je Bog poklical k sebi, hkrati pa želimo pokazati, da smo blizu vsem, ki trpijo, pa naj bodo tisti, ki so bili v nesreči poškodovani ali njihovim domačim, sorodnikom in prijateljem. Tukaj, v cerkvi sv. Mihaela, nas ne glede na različna prepričanja, vere in življenjske filozofije, združujeta skupna bolečina in prošnja, da bi ohranjali upanje, vero in pogum, da je življenje močnejše od smrti. K temu upanju nas vabi Božja beseda, pa tudi različna iskanja človeške modrosti, saj je že filozof Aristotel zapisal, »da reči nekomu, da ga imaš rad, pomeni reči mu, ti pa nikoli ne boš umrl.«

Da, kljub bolečini ostajajo upanje, pogum, ljubezen, ki nas povezujejo z našimi dragimi rajnimi, kot tudi tistimi, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju. Upanje nas spodbuja k dejanjem, ki so izven našega vidnega polja. Na nek način je naše ravnanje slepo, ko segamo po večjem in boljšem, kot si sploh lahko predstavljamo. Pogum pa je jasnoviden. Pogumno si drznemo odpreti oči in spoznati, kako ranljivi smo in kako verjetno je, da bomo na naši poti do sreče še hudo ranjeni. Če se človek ne upa soočiti s svojo ranljivostjo, končnostjo in smrtjo, ne bo nikoli postal pogumen. Kristus pa s tem ubogim človekom slavi svojo zmago nad smrtjo in ves svoj sijaj, tako da je »ta končni človek, krhka črepinja, krpica, trska, nesmrtni diamant, resnično nesmrtni diamant,« kot je zapisal Gerard Manley Hopkins. Če bomo živeli s tem pogumom, ne bomo prestrašeni, in svoboda in radost neskončnosti bivanja bosta od časa do časa privrela na dan tudi v našem življenju. Tako bomo v jedru svoje biti vedno bolj čutili, da smo kljub krhkosti in nemoči, nesmrtni diamant, rojeni za večnost, svobodo in ljubezen.

2. Med doživljam križa in trpljenja in čudenjem biti kot znamenja Božje brezpogojne stvariteljske dobrote

V jedru krščanske vere sta vstajenje in križ, podoba skrajno ranljive osebe, ranjene do smrti. Toda ko Jezus vstane od mrtvih, so rane še vedno tam. V Lukovem evangeliju pravi: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam.« (Lk 24, 39). V Janezovem poročilu o vstajenju pa takole: »Jezus je stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.« (Jn 20, 19). Ko se Tomaž vrne, si želi le videti Jezusove rane in se jih dotakniti. Vstali Kristus je še vedno ranjen. Njegovo trpljenje in smrt nista preprosto mimo, kot začetna poglavja njegove zgodbe, ali pa kot naše otroštvo, ko odrastemo.

Tretji Uvod v veliko noč nam pove, da je Jezus »še vedno naš duhovnik, naš zagovornik, ki se vedno poteguje za nas. Kristus je žrtev, ki več ne umre, Jagnje, enkrat zaklano, ki bo živelo vekomaj«. Če vstali Gospod ne bi več imel svojih ran, potem danes z njim ne bi imeli kaj dosti skupnega. Vstajenje nam morda obljublja ozdravljenje in večno življenje, vendar bi nas v našem današnjem trpljenju pustilo same. Zaradi velike noči pa smo že deležni zmage. Še vedno nosi naše rane, mi pa smo že deležni njegove zmage nad smrtjo. Tudi mi smo ranjeni in ozdravljeni.

Ko je neki romar prvič obiskal perujske Ande, ga je presenetila povsod navzoča podoba križanega Kristusa, oblitega s krvjo. Dobil je vtis, da se je vera teh staroselcev zaključila pred vstajenjem in da so jim ostale le podobe poraza. Kmalu je spoznal, da se moti. Križ ni strašilo ali kakšna človeška izmišljotina, ki bi govorila o tem »da živimo v neki ubogi solzni dolini«. Ta romar na koncu pride do nasprotnega spoznanja: »Ti križi so znamenje, kako vstali Kristus zdaj z njimi deli njihovo križanje.« Prav zato nam je vsem skupaj vstali Kristus s svojimi ranami prav v sedanjem trenutku blizu v naši bolečini, je z nami in za nas, ko smo razpeti med našo končnostjo, trpljenjem in umrljivostjo (naše križanje) in hrepenenjem po večnosti (Vstali Kristus upanje za našo večnost). On sam je vstopil v največje temine trpljenja in smrti človeškega bivanja, in tako sta trpljenje in smrt v moči velikonočne skrivnosti obsijana z zarjo velikonočnega jutra.

Prav zato pa smo hkrati tukaj in sedaj – ob bolečini slovesa od umrlih v nesreči vsi, ki živimo v različnih skupnosti in se trudimo spolnjevati Božjo voljo – še toliko bolj poklicani in spodbujeni, da doživljamo tudi radost in čudež bivanja ob čisti darežljivosti Boga. On nas je priklical v življenje, zato smo povabljeni, da doživljamo hvaležnost in čudenje temu največjemu daru: da smo, da nikoli ne bomo nehali biti. Naše krščansko življenje bi morala prevevati zavest, da je Bog nedoumljiva darežljivost in stvariteljska dobrohotnost. Vsako jutro bi nas moralo prevzeti začudenje nad tem, da sploh smo in da živimo. Iz tega začudenja izvirajo hvaležnost, radost in češčenje Boga Stvarnika. Sem in nikoli ne bom nehal biti, v meni je kal Večnega, ali kot je zapisal Kocbek v svoji Molitvi:

In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljanja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča….

3. In večno se bomo držali za roke… krik končnega bitja po večnosti in lepoti

Prav zato so v teh trenutkih še toliko bolj tolažilne misli Dostojevskega, ki svoj roman Bratje Karamazovi zaključi z naslednjimi mislimi:

»Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot je kak dober spomin, ki si ga posebej ohranimo še iz detinstva, iz hiše svojih staršev. Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni. In tudi če nam v srcu ostane en sam lep spomin, utegne tudi to kdaj služiti naši rešitvi.

Zatorej vam pravim: prvič in predvsem bodimo dobri, potem pošteni in potem – nikoli ne pozabimo drug drugega. To spet ponavljam. Jaz, prijatelji, vam dajem besedo, da ne bom pozabil nobenega izmed vas; slehernega obraza, ki zdajle gleda vame, se bom spominjal, čeprav čez trideset let. Vsi, kar vas je, prijatelji, ste mi poslej dragi, vse vas sprejemam v svoje srce in vas prosim, da sprejmete tudi vi mene v svoja srca! In kdo nas je zbral v tem dobrem, lepem čustvu, ki se ga bomo poslej spominjali in ki se ga hočemo spominjati vse življenje? Kdo, če ne naša mama, naša dobra, mila, naša draga mama na veke vekov! Ne pozabimo je torej nikoli, večen in lep ji bodi spomin v naših srcih, zdaj in na vse večne čase!

Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!

O, kako bo to lepo!« (Dostojevski, Bratje Karamazovi).

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof