Romanje papeža Frančiška na Bližnji vzhod - poročilo

26.5.2014 Bližnji vzhod Ekumenizem, Papež Frančišek

Srečanje papeža in vrhovnih rabinov Izraela: Kot kristjani in judje smo poklicani, da se v globini izprašamo o duhovnem pomenu vezi, ki nas združuje

Papež je danes obiskal tudi dva vrhovna rabina Izraela, Davida Laua in Yitzhaka Yosefa. Sestali so se na sedežu Glavnega rabinata v Izraelu. Lepo je biti med brati, zlasti med starejšimi brati, je dejal papež Frančišek med srečanjem in se zahvalil za topel, bratski sprejem. Pot prijateljstva med judi in kristjani predstavlja enega izmed sadov drugega vatikanskega koncila. Papež je izrazil prepričanje, da je bilo vse, kar se je zgodilo v odnosih med njimi v zadnjih desetletjih, »resničen dar Boga, eno izmed čudes, ki jih je On izvršil«.

»Božji dar, ki pa se ne bi mogel razodeti brez zavzetosti mnogih pogumnih in velikodušnih oseb, tako judov kot kristjanov.« Papež je posebej omenil pomen dialoga med Glavnim rabinatom Izraela in Komisijo Svetega sedeža za verske odnose z judovstvom. Ta dialog ima svoje začetke v obisku sv. Janeza Pavla II. v Sveti deželi. Sedaj živi že dvanajst let. Papež je tako spomnil na bar mitzvah, ki je del judovske tradicije. Tudi dialog med judi in kristjani je sodeč po le-tem blizu svoji odrasli dobi: »Zaupam, da se bo lahko še nadaljeval in da ima pred seboj svetlo prihodnost

Pri le-tem pa ne gre zgolj za utrditev odnosov medsebojnega spoštovanja na človeški ravni. Kot kristjani in judje smo poklicani, da se v globini izprašamo o duhovnem pomenu vezi, ki nas združuje. Ta vez prihaja od zgoraj, presega našo voljo in ostaja neokrnjena navkljub vsem težavam v odnosih, živetih v preteklosti. Na katoliški strani nedvomno je namen, kot je nadaljeval papež Frančišek, da v polnosti upošteva pomen judovskih korenin svoje vere: »Z vašo pomočjo zaupam, da se tudi na judovski strani ohrani, in če je mogoče pomnoži, zanimanje za poznavanje krščanstva, tudi v tej blagoslovljeni deželi, v kateri le-to prepoznava lastne izvore, in še posebej med mladimi generacijami

Medsebojno poznavanje naše duhovne dediščine, cenjenje tistega, kar nam je skupno, in spoštovanje tistega, kar nas ločuje, so lahko vodilo nadaljnjega razvoja naših odnosov. Le-tega, kot je dodal papež, zaupamo »v Božje roke«. Skupaj bomo lahko prispevali k miru; skupaj bomo v svetu hitrega spreminjanja lahko pričevali o večnem pomenu Božjega načrta stvarjenja; skupaj se bomo lahko odločno borili proti vsaki obliki antisemitizma in raznim drugim oblikam diskriminacije: »Naj nam Gospod pomaga hoditi z zaupanjem in duhovno močjo po njegovih poteh. Shalom!«


Papež v spominskem muzeju Yad Vashem: Nikoli več, Gospod, nikoli več!

Po obisku pri velikem muftiju v Jeruzalemu je papež Frančišek odšel k zidu objokovanja, kjer je krajši čas v tišini molil. Tja je položil tudi kuverto, v kateri je bil list, na katerega je lastnoročno v materinem jeziku, španščini, napisal molitev Očenaš. Zatem je šel na tako imenovano Herzlovo goro, pokopališče, kjer je položil venec rož na grob Theodorja Herzla, ustanovitelja sionističnega gibanja. V nadaljevanju pa je sledil obisk spominskega muzeja Yad Vashem, kjer je potekala krajša slovesnost. Med le-to je papež med drugim pozdravil nekaj oseb, ki so preživele holokavst.

Zbranim je namenil tudi kratek nagovor oziroma molitev. Izhajal je iz vprašanja, ki ga je Bog namenil prvemu človeku: »Adam, kje si?« (1 Mz 3,9) To Božje vprašanje se sliši odmevati na kraju, ki spominja na holokavst. »V tem vprašanju je vsa bolečina Očeta, ki je izgubil sina.« Krik »kje si« pred neizmerno tragedijo holokavstva odmeva kot glas, ki se izgublja v breznu brez dna. »Človek, kdo si? Ne prepoznam te več. Kdo si, človek? Kdo si postal? Kakšne grozote si zmožen? Zaradi česa si padel tako nizko?« To brezno ne more biti zgolj delo človeka, njegovih rok, njegovega srca. »Kdo te je pokvaril? Kdo te je iznakazil? Kdo te je prepričal, da si bog?«

»Sedaj, Gospod, poslušaj našo molitev, poslušaj našo prošnjo, reši nas zaradi tvojega usmiljenja. Reši nas te strahotnosti. Grešili smo zoper tebe.« To so bile papeževe besede v spominskem muzeju Yad Vashem. »Daj nam milost, da bi se sramovali tistega, kar smo bili kot ljudje zmožni narediti, da bi se sramovali te najvišje idolatrije, da smo prezirali in uničili naše meso, tisto, ki si ga ti zgnetel iz blata, tisto, ki si ga ti oživil s tvojim dihom življenja. Nikoli več, Gospod, nikoli več!«

V knjigo spominov v muzeju pa je papež Frančišek zapisal: »S sramoto tistega, kar je človek, ustvarjen po podobi in podobnosti Boga, bil zmožen narediti; s sramoto človeka, ki se je naredil za gospodarja zla; s sramoto tistega, kar je človek, ki se je imel za boga in je sam zase žrtvoval svoje brate. Nikoli več, nikoli več! Frančišek.«


Papež Frančišek pri velikem muftiju v Jeruzalemu: Delajmo skupaj za pravičnost in mir!

Prvi dogodek na programu današnjega dne apostolskega potovanja papeža Frančiška v Sveti deželi je bil obisk pri velikem muftiju v Jeruzalemu, Mohammadu Ahmadu Husseinu. Sestala sta se na ploščadi, kjer je nekoč stal jeruzalemski tempelj, danes pa sta tam dve mošeji. Ena izmed njiju je slavna Kupola na skali, katere prag je papež Frančišek danes prestopil kot prvi Petrov naslednik. Med nadaljnjim srečanjem je v nagovoru izrazil prepričanje, da njegovo romanje po sledeh papeža Pavla VI. ne bi bilo »popolno, če ne bi predvidevalo tudi srečanja z osebami in skupnostmi«, ki živijo v teh krajih, ki so videli zemeljsko navzočnost Jezusa Kristusa.

Nato pa je spomnil na Abrahama, v katerem muslimani, kristjani in judje, vsak na svoj način, prepoznavajo »očeta v veri« in »mogočen zgled za posnemanje«. Abraham je postal romar, zapustil je svoje ljudi, svoj dom, da bi odšel »na duhovno pustolovščino, na katero ga je klical Bog«. Romar je oseba, ki postane uboga, ki gre na pot, ki je usmerjena naproti velikemu in željno pričakovanemu cilju, ki živi v upanju prejete obljube. Tako je bilo z Abrahamom in taka bi morala biti tudi naša duhovna drža, je zatrdil papež Frančišek. »Nikoli se ne moremo imeti za samozadostne, gospodarje svojega življenja; ne moremo se omejiti na ostajanje v zaprtosti, gotovi v svoja prepričanja. Pred Božjo skrivnostjo smo vsi ubogi, čutimo, da moramo biti vedno pripravljeni iti ven iz sebe, poslušni za klic, ki nam ga namenja Bog, odprti za prihodnost, ki nam jo želi zgraditi On

Na našem zemeljskem romanju pa nismo sami, srečujemo se z drugimi verniki, včasih si z njimi delimo kos poti, drugič skupaj preživimo postanek, ki nas ohrabri. In slednje je bilo tudi današnje srečanje, za katerega je papež izrazil posebno hvaležnost: »Je prijeten skupen postanek, ki ga je omogočila vaša gostoljubnost.« Lahko prinese okrepčilo in nove moči za soočanje s skupnimi izzivi.

Nadalje je papež Frančišek spomnil, da je bilo Abrahamovo romanje tudi »klic k pravičnosti«. Bog je hotel, da je »priča njegovega delovanja in njegov posnemovalec«. Tudi mi želimo biti priče Božjega delovanja v svetu, je dejal papež. In zato je bilo v globini današnjega srečanja slišati odmevanje klica, da bi delali za mir in pravičnost, da bi v molitvi prosili za te darove in da bi se učili usmiljenja, veličine duha in sočutja. Nagovor je papež Frančišek sklenil s pozivom, ki ga je namenil vsem osebam in skupnostim, ki se prepoznavajo v Abrahamu: »Spoštujmo in ljubimo se med seboj kot bratje in sestre! Naučimo se dojemati bolečino drugega! Nihče naj v imenu Boga ne instrumentalizira za nasilje! Delajmo skupaj za pravičnost in mir!«


Bratski objem papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja

V nedeljo zvečer se je v Jeruzalemu odvijal osrednji dogodek apostolskega potovanja papeža Frančiška v Sveto deželo, namreč srečanje z carigrajskim ekumenskim patriarhom Bartolomejem. To je bil tudi glavni povod Frančiškovega obiska, s katerim je želel obeležiti 50. obletnico srečanja med papežem Pavlom VI. in patriarhom Atenagorom. Okoli 17. ure je papež prispel na sedež apostolske delegacije v Jeruzalemu. Tu se je najprej zasebno sestal s patriarhom Bartolomejem, s katerim sta nato podpisala skupno izjavo. Po srečanju sta se napotila proti 4 km oddaljenemu kraju Jezusovega groba. Kot pred 50. leti papež Pavel VI. in ekumenski patriarh Atenagora, tako sta se danes bratsko objela papež Frančišek in patriarh Bartolomej, naslednika apostolov Petra in Andreja. Sledila je skupna molitev na Božjem grobu, zatem pa se je v baziliki začelo ekumensko bogoslužje.

Patriarh Bartolomej: Izmenjala sva si objel ljubezni

»Izmenjala sva si objel ljubezni, da bi nadaljevali pot proti polnemu občestvu v ljubezni in resnici,« je dejal patriarh Bortolomej pri homiliji med bogoslužjem. Prvo in največje sporočilo, ki prihaja od praznega groba, je po njegovih besedah to, da »je smrt, naš zadnji sovražnik in vir vsakega strahu in vsake strasti, bila premagana«. Smrti se torej ni več treba bati in prav tako se ni treba bati zla, ne glede na to, kakšno obliko lahko prevzame v našem življenju. Na Kristusov križ so bile vzete vse puščice zla: sovraštvo, nasilje, krivico, bolečino, ponižanje, vsako topljenje revnih, preganjanih, zatiranih, izkoriščanih, izključenih. Naslednje sporočilo, ki izhaja od praznega Božjega groba, pa je, je nadaljeval ekumenski patriarh, da zgodovine ne moremo programirati, »zadnja beseda v zgodovini ne pripada človeku, ampak Bogu«. Sveti grob nas prav tako vabi, da zavrnemo še en strah, morda najbolj razširjen v naši moderni dobi, to je »strah pred drugim«, pred drugačnim, pred drugo vero, religijo, veroizpovedjo. Pred petdesetimi leti sta Pavel VI. in Atenagora pregnala ta strah in ga na kraju Božjega groba spremenila v ljubezen, je poudaril Bartolomej in dodal, da ni druge poti v življenje, kot je pot ljubezni, sprave, pristnega miru in zvestobe Resnici.

Papež: Prazen grob in temelj vere, ki nas povezuje

»Izjemna milost je biti tukaj združeni v molitvi,« je dejal papež v nagovoru med ekumenskim bogoslužjem. Prazen grob je kraj, od koder se je začela širiti vest o vstajenju: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: Obujen je bil od mrtvih!« To oznanilo, potrjeno od oseb, ki se jim je prikazal vstali Gospod, je srce krščanskega sporočila, zvesto posredovano iz generacije v generacijo, kot trdi apostol Pavel: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« To je po Frančiškovih besedah »temelj vere, ki nas povezuje, po kateri skupaj izpovedujemo, da je Jezus Kristus, edinorojeni Sin Očeta in naš edini Gospod, trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal«. »Vsak od nas, vsak krščen v Kristusu, je duhovno vstal iz tega groba, kajti po krstu smo vsi zares včlenjeni v Edinorojenega v vsem stvarstvu, pokopani skupaj z njim, da bi z njim vstali in lahko stopili v novo življenje,« je dejal papež.

Smo osebe vstajenja in ne smrti

Povabil je k sprejetju posebne milosti tega trenutka, k zaustavitvi v vdani zbranosti ob praznem grobu, da bi ponovno odkrili veličino svoje krščanske poklicanosti. »Smo moški in ženske vstajenja, ne smrti,« je poudaril. Iz tega kraja se učimo živeti svoje življenje, trpljenje naših Cerkva in vsega sveta v luči velikonočnega jutra. »Vse rane, vse trpljenje, vsa bolečina je bila naložena na ramena dobrega pastirja, ki je daroval samega sebe in nam s svojo žrtvijo odprl prehod v večno življenje. Ne dopustimo si ukrasti temelja našega upanja! Ne prikrajšajmo sveta za veselo oznanilo vstajenja! Ne bodimo gluhi za močan poziv k edinosti, ki odmeva od tega kraja, v besedah njega, ki nas kot Vstali vse imenuje 'moji bratje'.«

Lahko so odstranjene ovire, ki še preprečujejo polno občestvo

Frančišek je nadaljeval, da seveda ni mogoče zanikati razdelitev, ki še vedno obstajajo med Jezusovimi učenci. Pa vendar je petdeset let po objemu Pavla VI. in Atenagore mogoče priznati, s hvaležnostjo in začudenjem, da so na pobudo Svetega Duha bili narejeni pomembni koraki k edinosti. Do polnega občestva je treba prehoditi še strmo pot, je nadaljeval papež ter kot izraz tega občestva omenil obhajanje evharistije ob isti oltarni mizi. Vendar pa razhajanja ne smejo prestrašiti in ohromiti našo pot. Moramo verjeti, da kot je bil odmaknjen kamen izpred groba tako so lahko odstranjene ovire, ki še vedno preprečujejo polno občestvo med nami. »To bo milost vstajenja, ki jo lahko že danes predokušamo,« je pripomnil papež. Vsakokrat, ko prosimo odpuščanja in ko imamo dovolj poguma, da ga sprejmemo, doživimo vstajenje. Vsakokrat, ko presežemo stare predsodke in imamo pogum pospeševati nove bratske odnose, izpovemo, da je Kristus zares Vstali. Vsakokrat, ko mislimo na prihodnost Cerkve, začenši pri njeni poklicanosti k edinosti, sije luč velikonočnega jutra. Sveti oče je zatem izrazil željo, ki so jo izrekli že njegovi predhodniki: da bi ohranjali dialog z vsemi brati v Kristusu in tako našli obliko izvrševanja službe, ki je lastna rimskemu škofu in ki bi se v skladu z njegovim poslanstvom odprla za novo situacijo in lahko bila v aktualnem kontekstu služba ljubezni in občestva, priznanega od vseh.

Ekumenizem krvi – ko kristjani skupaj trpijo

Ob koncu je spomnil na ves Bližnji vzhod, ki je tako pogosto zaznamovan z nasiljem in konflikti. Povabil je, naj v molitvi ne pozabimo na mnoge ljudi, ki na različnih krajih našega planeta trpijo zaradi vojne, revščine, lakote, ter tudi na mnoge kristjane, ki so preganjani zaradi svoje vere v vstalega Gospoda. »Ko kristjani različnih izpovedi trpijo skupaj, drug ob drugem,« je poudaril papež, »in drug drugemu nudijo pomoč z bratsko ljubeznijo, se uresničuje ekumenizem trpljenja, uresničuje se ekumenizem krvi, ki vsebuje posebno učinkovitost, ne le za področja, kjer se dogaja, ampak v kreposti občestva svetnikov tudi za vso Cerkev.«


Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.