Dragi Bratje in sestre!

Danes obhajamo vstajenje našega Gospoda iz smrti. Gre za največji in najbolj pomemben praznik v cerkvenem letu. To je praznik luči. Gospod je premagal temo smrti in prinesel luč novega dne, ki v naših srci prebuja veselje, upanje in ljubezen.

Evangelij, ki ga beremo pri »dnevni sv. maši« nas popelje v velikonočno jutro, to je prvi dan tedna, ko se Marija Magdalena, ko je bila še tema, poda h grobu. V soboto je postava prepovedovala tako dolgo pot. Za Jude se dan začenja zvečer. Zato se Marija Magdalena že v temni noči prvega dne v tednu se poda na pot do groba.

Marijo vodi h grobu ljubezen, pa tudi žalost. Ko dospe do groba, jo čaka presenečenje. Takoj opazi, da je skala od groba odvaljena.

Evangeljski odlomek nam želi povedati, da učenci niso pričakovali, da bo Jezus vstal od mrtvih. Za njih je veliki petek pomenil konec upov. Res jim je Jezus govoril o vstajenju. Toda te besede za njih niso bile jasne. Jezus jim je govoril, »da bo vstal«, a tega učencu niso povezovali z vstajenjem od mrtvih. Govoril jim je »da se bo prebudil«, a učenci niso točno doumeli, kaj naj bi to pomenilo. Z drugo besedo, učenci so bili popolnoma nepripravljeni na dogodek Jezusovega vstajenja.

Ko Marija Magdalena opazi, da je kamen od groba odvaljen, ne pomisli, da je Jezus vstal od mrtvih. Pomisli pa, da so ga odnesli iz groba. Marija Magdalena ni mogla doumeti, da bi Jezus sam, brez pomoči nekoga, lahko zapustil grob.

Marija Magdalena takoj teče in novico o praznem grobu sporoči učencem. Dva od učencev se takoj podata na pot, da vse to preverita. To sta Peter in učenec, ki ga je Jezus ljubil, apostol Janez. Čeprav pride Janez prvi h grobu, pusti Petru, da on prvi vstopi v grob.

To kar Peter vidi vse kaže na nerazumljiv dogodek. Če bi Jezusa iz groba odnesli, ne bi tam ostal prtič, ki je bil na glavi in povoji, ki so bili celo zviti.

Ko vstopi v grob drugi učenec, Janez, in vidi vse to, razume, da telo Jezusa ni bilo odneseno, ampak, da je Jezusovo telo dobilo novo življenje, ki je drugačno od tega našega zemeljskega. Življenje, kjer prtič in povoji niso več potrebni. Drugi učenec »je videl in veroval«.

Evangelist ugotavlja: »Nista še namreč razumela Pisma, da mora vstati od mrtvih«.

Evangelist Janez nam želi povedati, da vstajenja niso doumeli na temelju Pisem, ampak Jezusovo vstajenje je osvetlilo Pisma. Po tem dogodku Jezusovega vstajenja so učenci razumeli, kaj hočejo povedati Pisma. Jezusovo vstajenje je torej razsvetlilo razum in srce učencev, da so naenkrat razumeli to, kar jim je prej bilo prikrito.

Vstali Gospod je vir luči, saj nam osvetli Jezusovo trpljenje in smrt. Brez te luči bi na veliki petek gledali, kot na tragedijo in na poraz. V luči vstajenja je zmaga ljubezni in zmaga življenja. »Dobri pastir je dal življenje za svoje ovce« (prim Jn 10.15). Sam Jezus pravi, da »nihče nima večje ljubezni, kar je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (prim. Jn 15, 13). Jezus je šel v trpljenje, da nam je pokazal ljubezen do konca, ravno zato, ga je nebeški Oče obudil od mrtvih. To pomeni v večno življenje, polno lepote in moči.

Pravo vsebino veličine Jezusovega vstajenja lahko sprejmemo le v veri. Človeško gledano gre za nerazložljiv dogodek. V veri lahko spoznamo Božji poseg in tudi mi sprejmemo to luč, ki ne razsvetli samo Jezusovega vstajenja, ampak daje polni smisel tudi življenju vsakega od nas.

Apostol Peter nam poln Svetega Duha spregovori o Jezusovem vstajenju, o njem, »ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim… Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, nam, ki smo z njim jedli in pili…« (prim. Apd 10, 39-40).

Ta prikazovanja potrjujejo to, kar govori prazen grob, da se Vstali ni prikazal množicam, ampak izbranim pričam, ki jim daje naročilo, »da ljudstvu oznanijo in izpričajo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih« (prim Jn 10,43).

Vstali Gospod je poln moči. Ta moč se ne odraža v maščevanju tistim, ki so ga pribili na križ, ampak se ta moč razodeva v usmiljenju in odpuščanju. Jezusova smrt pomeni očiščenje naših grehov. Moč Vstalega je moč odrešenja. Na koncu časov nas bo Gospod sodil, ali smo ta dar odrešenja sprejeli, ali zavrgli.

Sv. Pavel v pismu Rimljanom, v odlomku, ki ga beremo pri velikonočni vigiliji (prim. Rim 6,3-11), spregovori o sadovih Jezusovega trpljenja za naše življenje in pove, »da smo po krstu bili skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.«

Pri krstu smo na nek način že s Kristusom vstali od mrtvih, kajti življenje, ki ga živi sedaj Vstali Gospod nas pri krstu notranje spremeni. Ne živimo več samo na človeški ravni, naš cilj ni zgolj užitek, imetje in položaj, kajti v sebi nosimo seme novega življenja, ki je življenje vstalega Gospoda in to življenje nas korak za korakom spreminja. Zato nas sv. Pavel vabi, da naj ne bomo več sužnji tega sveta, ampak »naj živimo za Boga«. To ne pomeni, da živimo nekje v oblakih, ampak je vprašanje na kakšnih vrednotah gradimo svoje življenje. Potem, ko smo prejeli dar vere pri krstu, nismo več zagledani samo v ta svet, ne razvijamo samo človeške dimenzije, ampak v nas raste tudi duhovna, ki se krepi v povezanosti z Vstalim Gospodom, ki »gre pred nami«. To pa pomeni nov pogled na svet in stvari okoli mene. Vera pomeni, da vidim Boga v sočloveku, da ga vidim v lepoti narave, vidim pa ga tudi v trpljenju in preizkušnji. To pomeni, da postajam človek upanja, kajti vem, da nisem sam na poti življenja, saj mi Vstali govori:« Bodi pogumen. Jaz sem. Ne boj se!« (prim Mr 6,50).

Živeti z Vstalim Gospodom, pomeni čisto konkretno držo življenja: pomeni živeti in deliti dobroto, biti človek z duhom služenja, v odprtosti do stisk in težav ljudi okoli mene, ne vračati nasilja z nasiljem, ampak znati odpuščati in deliti spravo, ki nam jo je na križu zaslužil Vstali Gospod. Jezusovo vstajenje ni samo dejanje vere, ampak je tudi vir veselja in upanja.

Vstali Gospod se vrača k Očetu, a ne da bi s tem svojim odhodom v nebesa zapustil zemljo. Vstopi v poveličano in večno življenje, a ostaja solidaren z nami, z našo umrljivo človeško naravo, z našimi ranami. Tako so te naše rane in naša umrljivost deležni Božjega življenja in njegove slave.

Velika noč pomeni spravo med zemljo in Bogom. Tema je premagana, zato smo otroci luči. Gospod je vstal, Gospod živi! Naj postaja to vedno bolj vidno iz našega življenja iz del vere, iz našega upanja in ljubezni! Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit