Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev 2017

15.1.2017 Katoliška Cerkev begunec, Papež Frančišek

Mladoletni migranti, ranljivi in brez glasu

 

Dragi bratje in sestre!

»Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal« (Mr 9,37; prim. Mt 18,5; Lk 9,48; Jn 13,20). S temi besedami evangelisti krščansko skupnost opominjajo na Jezusov nauk, ki hkrati navdihuje in poziva. Te besede opisujejo zanesljivo pot, ki vodi k Bogu; začne se z najmanjšimi in po milosti našega Odrešenika zraste v gostoljubje do drugih. Gostoljubje je nujni pogoj, da ta pot lahko postane konkretna resničnost: Bog je želel postati eden izmed nas. V Jezusu je Bog postal otrok. Odprtost za Boga v veri, ki krepi upanje, se odraža v ljubeči bližini do najmanjših in najšibkejših. Vera, upanje in ljubezen so dejavno navzoči v duhovnih in telesnih delih usmiljenja, kot smo znova odkrivali med nedavnim izrednim jubilejem.

Toda evangelisti razmišljajo tudi o odgovornosti tistega, ki dela proti usmiljenju: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja« (Mt 18,6; prim. Mr 9,42; Lk 17,2). Kako bi lahko ob pogledu na izkoriščanje otrok prezrli to resno opozorilo? Takšno izkoriščanje škoduje deklicam in dečkom, ki jih brezvestneži potegnejo v prostitucijo ali pornografijo; ki kot sužnji opravljajo otroško delo ali se vojskujejo; ki so ujeti v trgovanje z mamili in druge oblike kriminala; ki so prisiljeni bežati pred spopadi in preganjanjem ter so pri tem izpostavljeni osamljenosti in zapuščenosti.

Zato ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev čutim dolžnost, da pozornost usmerim na resničnost mladoletnih migrantov, še zlasti tistih, ki so sami. Pri tem vas pozivam, da poskrbite za otroke, ki so s treh vidikov brez obrambe: so otroci, tujci in brez denarnih sredstev, da bi se lahko zaščitili. Pozivam vas, da pomagate tistim, ki so iz različnih razlogov prisiljeni živeti daleč od domovine in ločeni od družin.

Sodobna migracija ni omejena zgolj na določene dele planeta, dogaja se namreč na vseh celinah in se razrašča v tragični položaj svetovnih razsežnosti. Migranti niso le tisti, ki iščejo dostojno delo ali boljše pogoje za življenje, ampak tudi možje in žene, ostareli in otroci, ki so prisiljeni zapustiti domove v upanju, da bi se rešili in drugje našli mir in varnost. Otroci plačajo najvišji davek emigracije, ki ga v večini primerov povzročijo nasilje, revščine, okoljske razmere in tudi negativni vidiki globalizacije. Zaradi nebrzdanega poganjanja za hitrim in lahkim zaslužkom prihaja do sprevrženih pojavov, kot so trgovina z otroki, izkoriščanje in zloraba mladoletnikov ter splošno kršenje pravic, ki so lastne otroštvu, kakor določa mednarodna Konvencija o otrokovih pravicah.

Otroštvo ima zaradi svoje krhke narave določene enkratne in neodtujljive zahteve. Predvsem zahteva pravico do zdravega in varnega družinskega okolja, v katerem lahko otrok raste pod vodstvom in po zgledu očeta in matere; sledi pravica in dolžnost do prejemanja ustrezne izobrazbe, najprej v družini in nato v šoli, kjer otroci lahko odraščajo in postajajo ustvarjalci lastne prihodnosti in prihodnosti svojega naroda. Dejstvo je, da so v mnogih delih sveta branje, pisanje in najosnovnejše računstvo še vedno privilegij maloštevilnih otrok. Vsi otroci imajo tudi pravico do razvedrila oziroma imajo pravico biti otroci.

Kljub temu so otroci med migranti najranljivejša skupina, ker se z življenjem, ki je pred njimi, soočajo kot nevidni in brez glasu: v negotovem položaju so prikrajšani za dokumente, zato so skriti pred očmi sveta; ker ob njih ni odraslih, ne morejo povzdigniti glasu in biti slišani. Zato mladoletni migranti z lahkoto končajo na najnižjih stopnjah človeškega razvrednotenja, kjer nezakonitost in nasilje uničita prihodnost premnogih nedolžnih, medtem ko je mrežo zlorab mladoletnih oseb težko raztrgati.

Kako se odzvati na to resničnost?

Najprej se moramo zavedati, da je pojav migracije povezan z odrešenjsko zgodovino in je njen del. Z njim je povezana ena od Božjih zapovedi: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi« (2 Mz 22,20); »Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi« (5 Mz 10,19). Ta pojav je znamenje časov, ki govori o previdnostnem delovanju Boga v zgodovini in človeški skupnosti v luči vesoljnega občestva. Čeprav se Cerkev zaveda težav, trpljenja in tragedij, povezanih z migracijami, kakor tudi težav, povezanih z izkazovanjem gostoljubja, vrednega dostojanstva teh ljudi, nas spodbuja, da tudi v tem prepoznamo Božji načrt. Vabi nas, da sredi tega pojava ravnamo tako v védenju, da v krščanski skupnosti, ki obsega vsak narod, raso, ljudstvo in jezik (prim. Raz 7,9), nihče ni tujec. Vsak je dragocen; ljudje so pomembnejši od stvari in vrednost vsake ustanove se meri po tem, kako ravna s človeškim življenjem in njegovim dostojanstvom, predvsem tedaj, ko je to ranljivo, kot v primeru mladoletnih migrantov.

Ob tem si je treba prizadevati tudi za zaščito, integracijo in trajne rešitve.

Na prvem mestu obravnavamo sprejemanje vseh mogočih ukrepov, ki zagotavljajo zaščito in varnost mladoletnih migrantov, kajti »ti fantje in dekleta pogosto končajo na ulici, prepuščeni so samim sebi, postanejo žrtve izkoriščevalcev brez vesti, ki jih pogosto spremenijo v predmet fizičnega, moralnega in spolnega nasilja« (Benedikt XIV., Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev, 2008).

Poleg tega je ločnica med migracijo in trgovanjem z ljudmi včasih zelo tanka. Mnogo dejavnikov lahko vpliva na ranljivost migrantov, še zlasti mladoletnih: revščina in pomanjkanje sredstev za preživljanje, h katerima je treba dodati še nerealna pričakovanja, ki jih ustvarjajo mediji; nizka stopnja pismenosti; nepoznavanje zakonov, kulture in pogosto jezika držav gostiteljic. Vse to vpliva na telesno in psihično odvisnost otrok. Najmočnejša sila, ki poganja kolesje izkoriščanja in zlorabe otrok, pa je povpraševanje. Če ne bodo sprejeti strožji in učinkovitejši ukrepi proti tistim, ki kujejo dobičke s takšnimi zlorabami, ne bomo mogli preprečiti različnih oblik sužnosti, katerih žrtve so otroci.

Zato morajo imigranti v dobro svojih otrok vse tesneje sodelovati s skupnostjo, ki jih sprejema. Globoko smo hvaležni organizacijam in institucijam, tako cerkvenim kot civilnim, ki mladoletnikom posvečajo svoj čas in sredstva, da bi jih zaščitili pred različnimi oblikami zlorab. Pomembno je izvajati vse učinkovitejše in vključevalno sodelovanje, ki sloni na izmenjavi informacij in tudi na krepitvi mrež, ki omogočajo pravočasno in konkretno posredovanje, ter se pri tem izogniti podcenjevanju moči, ki jo izkazujejo cerkvene skupnosti, še zlasti ko so združene v molitvi in bratskem občestvu.

Na drugem mestu si je treba prizadevati za integracijo otroških in mladoletnih migrantov. Ti so popolnoma odvisni od skupnosti odraslih. Pomanjkanje finančnih virov pogosto preprečuje sprejetje ustreznih politik, katerih cilj je pomoč in vključevanje. Namesto da bi torej spodbujali družbeno vključevanje mladoletnih migrantov ali varno vračanje v njihovo domovino, se jim le preprečuje vstop, kar pospešuje razvoj nezakonitih mrež; imigrante se vrača v njihove domovine, ne da bi se upoštevalo, kaj bi bilo zanje najbolje.

Položaj mladoletnih migrantov je še slabši, kadar njihov status ni urejen ali ko se zapletejo v organiziran kriminal. V takih primerih se navadno znajdejo v centrih za pridržanje. Običajno jih aretirajo, in ker nimajo denarja za plačilo kazni ali za vrnitev v domovino, so lahko dolgo zaprti ter izpostavljeni različnim vrstam zlorabe in nasilja. V teh primerih je treba pravico držav do nadzorovanja gibanja migrantov in zaščite narodovega skupnega dobrega gledati v povezavi z dolžnostjo razreševanja in urejanja položaja mladoletnih migrantov, ob polnem spoštovanju njihovega dostojanstva in ob prizadevanju za zadovoljevanje njihovih potreb, če so sami, in tudi potreb njihovih staršev, za dobro celotne družine.

Bistvenega pomena je sprejetje ustreznih državnih postopkov in skupno dogovorjenih načrtov za sodelovanje med državami izvora in državami, ki migrante sprejmejo, z namenom odpraviti vzroke za prisilne emigracije mladoletnikov.

Kot tretje na vse naslavljam iskreno pobudo za iskanje in sprejetje trajnih rešitev. Ker gre za večplastno težavo, se je treba z vprašanjem mladoletnih migrantov spoprijeti pri izvoru. Vzroki zanj so vojne, kršenje človekovih pravic, korupcija, revščina, naravno neravnovesje in naravne nesreče. Vse našteto najprej občutijo otroci, ki so poleg moralnega in psihičnega nasilja včasih podvrženi celo mučenju in drugim oblikam fizičnega nasilja, kar jih skoraj vedno trajno zaznamuje.

Zato je zagotovo treba obravnavati vzroke, ki povzročajo migracije v državah izvora. Najprej se mora vsa mednarodna skupnost zavezati, da bo odstranila spore in nasilje, ki ljudi silijo k begu. Nadalje so potrebne dolgoročne perspektive, ki lahko ponudijo ustrezne programe za območja, ki so jih prizadele najhujše krivice in nestabilnost, da bi vsi imeli zagotovljen dostop do pristnega razvoja, s katerim bi spodbujali blaginjo dečkov in deklic, ki so up človeštva.

Nazadnje bi rad nagovoril vas, ki hodite ob mladoletnih migrantih in mladih: potrebujejo vašo dragoceno pomoč. Tudi Cerkev vas potrebuje in vas podpira v velikodušnem služenju. Neutrudno in pogumno živite evangelij, ki vas kliče k prepoznavanju in sprejemanju Gospoda Jezusa med najmanjšimi in najbolj ranljivimi.

Vse mladoletne migrante, njihove družine, njihove skupnosti in vas, ki ste jim blizu, izročam v varstvo svete nazareške Družine; naj vsakogar od vas varuje in spremlja na poti. V svojih molitvah vam z veseljem naklanjam apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 8. septembra 2016

 

                                                            Frančišek