Poslanica papeža Benedikta XVI. za svetovni dan migrantov in beguncev

13.1.2013 Vesoljna Cerkev in Cerkev na Slovenskem Begunec
Fotografija je simbolična - vir - splet Fotografija je simbolična - vir - splet

»Migracije: romanja vere in upanja«

Dragi bratje in sestre!

II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je v svoji Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes) poudaril, da »Cerkev potuje skupaj z vsem človeštvom« (št. 40), zato je »veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (prav tam, št. 1). Na to izjavo sta se naslonila Božji služabnik Pavel VI., ki je Cerkev imenoval »izvedenka v človečnosti« (Okrožnica O delu za razvoj narodov, št. 13), in blaženi Janez Pavel II., ki je zatrdil, da je človeška oseba »prva pot, ki ji mora Cerkev slediti pri izvrševanju svojega poslanstva …, pot, ki jo je začrtal sam Kristus« (prim. okrožnico Ob stoletnici, št. 53). V moji okrožnici Ljubezen v resnici sem hotel po stopinjah mojih predhodnikov natančneje pokazati, da »vsa Cerkev, ko oznanja, obhaja ali deluje v ljubezni, z vsem svojim bitjem in dejanji teži k pospeševanju celostnega človekovega razvoja« (št. 11), pri čemer sem imel v mislih tudi milijone mož in žena, ki iz različnih razlogov okušajo migrantsko življenje. Dejansko so migracijski tokovi pojav, ki »preseneča zaradi števila vpletenih, zaradi sprožanja družbene, gospodarske, politične, kulturne in verske problematike, zaradi dramatičnih izzivov, pred katere postavlja narode in mednarodno skupnost« (prav tam, št. 62), saj je »vsak migrant človeška oseba z neodtujljivimi temeljnimi pravicami, ki jih morajo vsi in v vseh okoliščinah spoštovati« (prav tam).

V tem okviru sem hotel svetovni dan migrantov in beguncev 2013 posvetiti temi »Migracije: romanja vere in upanja«, saj sovpada s praznovanjem 50. obletnice odprtja II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in 60. obletnice objave Apostolske konstitucije Exsul familia, celotna Cerkev pa si prizadeva obhajati leto vere in z navdušenjem sprejema izziv nove evangelizacije.

Vera in upanje namreč predstavljata neločljivo dvojico v srcu tolikih migrantov, začenši s trenutkom, ko se v njih pojavi želja po boljšem življenju, ki se pogosto povezuje s težnjo, da pustijo za sabo »obupavanje« nad neuresničljivo prihodnostjo. Obenem potovanja mnogih navdihuje globoko zaupanje, da Bog ne zapusti svojih ustvarjenih bitij. Ta tolažba pa napravi rane izkoreninjenosti ter ločitve znosnejše, saj morda celo vključuje upanje na prihodnjo vrnitev v domače kraje. Vera in upanje torej pogosto napolnjujeta prtljago tistih, ki se izseljujejo v zavesti, da z njuno pomočjo »moremo obvladovati svojo sedanjost. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti« (okrožnica Rešeni v upanju, št. 1).

Cerkev na širokem polju migracij svojo materinsko skrb obrača v več smeri. Po eni strani zaznava, da pri migracijah prevladujejo okoliščine revščine in trpljenja, ki ne redko vodijo v drame in tragedije. Konkretno se tu izvajajo akcije pomoči za reševanje številnih stisk; temu se velikodušno posvečajo posamezniki in skupine, prostovoljska združenja in gibanja, župnijska in škofijska občestva v sodelovanju z vsemi ljudmi dobre volje. Po drugi strani pa Cerkev ne pozablja na pozitivne vidike, dobre potenciale in nove vire, ki jih migracije prinašajo. Zato se v tej smeri izvajajo akcije sprejemanja, ki spodbujajo in spremljajo celostno integracijo migrantov, prosilcev azila in beguncev v novo družbeno-kulturno okolje, ne da bi pri tem spregledali religiozno razsežnost, ki je bistvena za življenje vsake osebe. Ravno to je razsežnost, ki ji mora Cerkev zaradi samega poslanstva, ki ji ga je naložil Kristus, posvečati posebno pozornost in skrb: to je njena najpomembnejša in posebna naloga. Pozornost na religiozno razsežnost pri kristjanih iz različnih krajev sveta vključuje tudi ekumenski dialog in skrb za nove skupnosti, medtem ko se pri katoličanih med drugim izraža kot oblikovanje novih pastoralnih struktur in kot vrednotenje različnih obredij, vse dokler ne pride do polnega sodelovanja v življenju krajevnega cerkvenega občestva. Človeški napredek gre z roko v roki z duhovnim občestvom, ki odpira pot »k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta« (Apostolsko pismo Vrata vere, 6). Ko Cerkev vodi k srečanju s Kristusom, ki nas odpira za trdno in zanesljivo upanje, je to vedno dragocen dar.

Cerkev in različne ustanove, ki se pri njej navdihujejo, so poklicane, da se v stiku z migranti in begunci izogibajo nevarnosti izključne socialne pomoči, hkrati pa spodbujajo pristno vključevanje v družbo, v kateri bodo vsi dejavni člani, vsakdo odgovoren za dobrobit drugega, velikodušen v doprinosu svojega izvirnega prispevka, s polno državljansko pravico in deležen istih dolžnosti ter pravic. Tisti, ki se izseljujejo, v sebi nosijo občutek zaupanja in upanja, ki jih navdihuje in bodri pri iskanju boljših življenjskih priložnosti. Kljub temu oni ne iščejo le izboljšanje svojih ekonomskih, družbenih in političnih razmer. Dejansko se potovanje migrantov pogosto začne v strahu, predvsem takrat, kadar jih preganjanje in nasilje prisilita v beg, in obenem z bolečo rano, ko zapustijo domače in dobrine, ki so jim v določeni meri zagotavljale preživetje. Trpljenje, velika izguba in včasih občutek odtujenosti pred negotovo prihodnostjo kljub temu ne porušijo njihovih sanj, da si je v tuji deželi možno z upanjem in pogumom ponovno zgraditi življenje. Migranti v resnici gojijo zaupanje, da bodo našli zatočišče, da bodo prejeli solidarno pomoč in prišli v stik z osebami, ki bodo v razumevanju stisk in tragedij svojih bližnjih ter v prepoznavanju vrednot in sposobnosti, ki jih nosijo, pripravljene deliti človeškost in materialna sredstva s tistimi, ki so potrebni pomoči in so bili prikrajšani. Poudariti je namreč treba, da je »vesoljna vzajemnost, solidarnost, za nas resničnost in danost, a tudi dolžnost« (okrožnica Ljubezen v resnici, 43). Migranti in begunci lahko ob težavah doživijo tudi nove in gostoljubne odnose, ki jim bodo dali poguma, da bodo za dobrobit dežele gostiteljice prispevali njihove poklicne sposobnosti, njihovo družbeno-kulturno dediščino, pogosto pa njihovo pričevanje vere daje zagon skupnostim stare krščanske tradicije, opogumlja k srečanju s Kristusom in vabi k spoznavanju Cerkve.

Seveda ima vsaka država pravico urejati tokove migrantov in voditi politiko, ki sledi splošnim zahtevam po skupnem dobrem, vendar mora pri tem vedno zagotavljati spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe. Pravica osebe do izselitve je – kot spominja koncilska Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu v št. 65 – zapisana med temeljne človekove pravice, tako da ima vsakdo pravico naseliti se tam, kjer verjame, da je najprimerneje za boljše uresničevanje svojih sposobnosti, želja in načrtov. Vendar v sedanjem družbeno-kulturnem okolju pred pravico do izseljevanja dajemo prednost pravici do neizseljevanja, se pravi do možnosti ostati v lastnih krajih, in tako skupaj z bl. Janezom Pavlom II. ponavljamo: »Temeljna pravica človeka je, da živi v lastni domovini: ta pravica pa se udejanja samo, če neprenehoma nadzorujemo tiste dejavnike, ki silijo ljudi k izseljevanju« (Govor na IV. svetovnem kongresu o migracijah, 1998). Danes namreč vidimo, da so mnoge migracije posledica ekonomske negotovosti, pomanjkanja osnovnih dobrin, posledica naravnih ujm, vojn in družbenega nereda. Takrat se migracije iz romanja, ki ga navdihujejo zaupanje, vera in upanje, spreminjajo v »kalvarijo« za preživetje, na kateri se možje in žene zdijo prej žrtve, kot pa ustvarjalci in odgovorni za svoje migrantsko življenje. Tako najdemo poleg migrantov, ki dosežejo dober položaj in živijo dostojanstveno ter so pravično vključeni v novo okolje, tudi mnoge, ki živijo v okoliščinah marginalizacije, včasih izkoriščanja ter z onemogočenimi temeljnimi človekovimi pravicami ali pa sprejmejo obnašanje, ki je škodljivo za družbo, v kateri živijo. Pot integracije obsega pravice in dolžnosti, pozornost in skrb za migrante, da bi ti imeli spodobno življenje, hkrati pa tudi pozornost s strani migrantov za vrednote, ki jih ponuja družba, v katero vstopajo.

V povezavi s tem ne smemo pozabiti na vprašanje nezakonitega priseljevanja, najbolj perečo temo v primerih, ko nastopa kot trgovanje z ljudmi in njihovo izkoriščanje, najnevarnejše za ženske in otroke. Take zločine je potrebno odločno obsoditi in kaznovati, medtem ko bi urejeno usmerjanje migrantskih tokov, ki se ne bi omejevalo zgolj na hermetično zaprtje meja, na zaostrovanje kazenskih ukrepov proti nezakonitim priseljencem in na sprejemanje ukrepov, ki naj bi odvračali od novega priseljevanja, lahko za številne migrante vsaj omejilo nevarnost, da bi postali žrtve omenjenega trgovanja. Danes so namreč bolj kot kdaj koli potrebni celoviti in večstranski posegi za razvoj izvornih dežel, učinkoviti protiukrepi za premagovanje trgovine z ljudmi, celoviti programi za pritok zakonitih priseljencev in večja pripravljenost za obravnavanje posameznih primerov, ki poleg političnega azila potrebujejo tudi dejanja humanitarnega varstva. Primerni normativi morajo biti povezani s potrpežljivim in stalnim delom za oblikovanje miselnosti in zavesti. V vsem tem je potrebno okrepiti in razvijati odnose dogovarjanja in sodelovanja med cerkvenimi in civilnimi ustanovami, ki so v službi celostnega razvoja človeške osebe. Socialno in humanitarno prizadevanje v krščanskem pogledu črpa moč iz zvestobe evangeliju v zavesti, da »kdor koli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek« (Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, št. 41).

Dragi bratje in sestre migranti, naj vam ta svetovni dan pomaga obnoviti zaupanje in upanje v Gospoda, ki je vedno z nami! Ne zamudite priložnosti, da ga srečate in v dejanjih dobrote, ki jo prejemate na vašem migrantskem romanju, spoznate njegov obraz. Veselíte se, kajti Gospod vam je blizu in skupaj z Njim boste zmogli preseči ovire in težave ter zbrati zaklad iz pričevanj odprtosti in sprejemanja, ki vam ga mnogi podarjajo. Zares, »življenje se nam dozdeva kakor vožnja na pogosto temnem in viharnem morju zgodovine, med katero se oziramo po zvezdah, ki nam kažejo pot. Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so svetilniki upanja. Gotovo, Jezus Kristus je luč sama, sonce, ki je vzšlo nad vsemi teminami zgodovine. A potrebujemo, da bi ga našli, tudi bližnje luči – ljudi, ki podarjajo luč od njegove luči in tako dajejo orientacijo na našem potovanju« (okrožnica Rešeni v upanju, št. 49). Vsakega od vas izročam blaženi Devici Mariji, znamenju gotovega upanja in tolažbe, »zvezdi vodnici«, ki je s svojo materinsko prisotnostjo ob nas v vsakem trenutku življenja, in vsem z naklonjenostjo podeljujem apostolski blagoslov.


Vatikan, 12. oktober 2012                                                     papež Benedikt XVI.