Papež spovednikom: Smo orodje Božjega usmiljenja

S svetim očetom Frančiškom so se v petek, 4. marca 2016, srečali udeleženci tečaja o foro interno. Vsako leto ga za nove duhovnike in semeniščnike, ki so pred posvečenjem, pripravlja Apostolska penitenciarija in jim tako zagotavlja formacijo na področju podeljevanja zakramenta sprave. Tokrat je tečaj potekal na temo: Z gotovostjo postavimo v središče zakrament sprave. Obhajanje tega zakramenta po papeževih besedah zahteva ustrezno in izpopolnjeno pripravo, da bi se vsi, ki pristopijo k spovedi lahko z roko dotaknili veličine usmiljenja, ki je vir resničnega notranjega miru.

Zakrament sprave – privilegiran prostor za doživetje Božjega usmiljenja

Skrivnost krščanske vere najde v besedi »usmiljenje« svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta, je papež začel svoj nagovor, navajajoč pri tem Bulo o napovedi izrednega jubileja Usmiljenja. Usmiljenje, še preden je neka drža ali neka človeška krepost, je dokončna odločitev Boga za večno zveličanje vsakega človeškega bitja; je izbira, zapečatena s krvjo Božjega Sina.

»To božje usmiljenje lahko zastonj doseže vse tiste, ki ga kličejo,« je dejal papež Frančišek. Možnost za odpuščanje je zares odprta za vse, še več, na stežaj je odprta kakor največja »sveta vrata«, kajti ujema se s samim srcem Očeta, ki ljubi in čaka svoje otroke, na poseben način tiste, ki so najbolj zgrešili in se oddaljili. Očetovo usmiljenje lahko doseže vsako osebo na mnoge načine: po iskrenem odprtju vesti, po branju Božje besede, ki spreobrne srce, po srečanju z usmiljenim bratom ali sestro, po življenjskih izkušnjah, ki nam govorijo o ranah, grehu, odpuščanju in usmiljenju. Obstaja pa »gotova pot« usmiljenja, na kateri se iz možnosti preide v realnost, od upanja v gotovost. Ta pot je Jezus, ki ima oblast odpuščati grehe. »Zakrament sprave je torej privilegiran prostor za doživetje Božjega usmiljenja in obhajanje praznika srečanja z Očetom,« je poudaril Frančišek.

Da ne bi postavljali ovir pred dar zveličanja

Nadaljeval je, da kadar se duhovnik kot spovednik napoti v spovednico, da bi sprejel brate in sestre, se mora vedno spomniti, da je »orodje Božjega usmiljenja do njih«. »Bodimo torej pozorni,« je opozoril, »da ne bi postavljali ovir pred dar zveličanja! Spovednik sam je prav tako grešnik, človek, ki vedno potrebuje odpuščanje. On kot prvi se ne sme odpovedati usmiljenju Boga, ki ga je izvolil in postavil (glej Jn 15,16) za to pomembno nalogo.« Spovednik mora torej vedno prevzeti »držo ponižne in velikodušne vere«, kot edino pa si mora želeti, da »bi vsak vernik lahko doživel Očetovo ljubezen«. Pri tem je papež Frančišek spomnil na mnoge sobrate svetnike ter navedel Leopolda Mandića in Pija iz Pietrelcine, katerih posmrtne ostanke so lahko pred mesecem dni počastili v Vatikanu.

Spovednik kot »kanal veselja«

»Vsak skesan vernik po duhovnikovi odvezi ima po veri to gotovost, da njegovi grehi več ne obstajajo, da jih je božje usmiljenje odstranilo. Vsaka odveza je na določen način jubilej srca, ki ne razveseljuje le vernika in Cerkve, ampak predvsem samega Boga.« Jezus je rekel: »Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Pomembno je torej, da je spovednik tudi »kanal veselja« in da se vernik, potem ko je prejel odpuščanje, ne čuti več obteženega s krivdo, ampak lahko okuša delo Boga, ki ga je osvobodil, živi v milosti, je pripravljen popraviti storjeno zlo ter z dobrim in razpoložljivim srcem iti v srečanje bratom.

Bodimo varuhi in nikoli gospodarji

»Dragi bratje,« je dejal papež zbranim na avdienci, »v tem našem času, ki je zaznamovan z individualizmom, mnogimi ranami in skušnjavo, da bi se zaprli, je resnični in pravi dar videti in spremljati osebe, ki se približajo k usmiljenju. To pa za vse nas pomeni še večjo dolžnost evangeljske doslednosti in očetovske dobrohotnosti; bodimo varuhi in nikoli gospodarji, tako ovac kot milosti.« Duhovnike je povabil, naj v središče ponovno postavijo zakrament sprave, ki je resničen prostor Duha, kjer vsi, spovedniki in skesanci, lahko doživijo edinstveno, dokončno in zvesto ljubezen Boga do vseh njegovih otrok, ljubezen, ki nikoli ne razočara. Sveti Leopold Mandić je ponavljal, da je »usmiljenje Boga večje od vseh naših pričakovanj«. Trpečemu pa je tudi rad rekel: »V nebesih imamo srce Matere. Devica, naša Mati, ki je pod križem izkusila vse trpljenje, ki je možno za človeško bitje, razume naše nesreče in nas tolaži.« Papež Frančišek je dodal, naj Marija, pribežališče grešnikov in Mati Usmiljenja, vedno vodi in podpira temeljno službo sprave.

Ob koncu govora je sveti oče še izpostavil primer, ko spovednik ne more dati odveze. Svetoval je, naj v tem primeru najprej poišče pravo pot, ki se veliko krat najde. Prav tako naj ne upošteva samo govorjeni jezik, ampak tudi jezik gest. Nekateri ljudje ne morejo govoriti ter z gesto izrazijo svoje kesanje in bolečino. Zatem pa, če ne more dati odveze, naj spregovori kakor oče, osebi zagotovi, da ga Bog ljubi in jo čaka, z njo naj moli k Mariji; prav tako naj osebo povabi, da se vrne k spovedi, kjer jo on čaka, kakor jo čaka Bog. Zatem ji naj podeli blagoslov.

Vir: Radio Vatikan.