Papež med ekumensko molitvijo: Imamo možnost popraviti ključni trenutek naše zgodovine

31.10.2016 Lund, Švedska Ekumenizem, Papež Frančišek, Potovanje, Teologija
Cerkev v Lundu Cerkev v Lundu

Izhodišče papeževe homilije med ekumensko molitvijo v Lundu, ki je potekala ob 500. obletnici reformacije v tamkajšnji luteranski katedrali, je bil stavek iz Janezovega evangelija »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4). Te besede, ki jih je Jezus izgovoril med zadnjo večerjo, nam dopuščajo, da se približamo Kristusovemu srcu tik pred njegovim dokončnim darovanjem na križu, je dejal papež Frančišek. »Začutimo lahko njegove utripe ljubezni do nas in njegovo željo po enosti vseh, ki verujejo vanj. Pravi nam, da je on trta, mi pa smo mladike; kakor je on združen z Očetom, tako moramo mi ostati združeni z njim, če želimo obroditi sad.«

Skupna želja, da bi ostali združeni z Jezusom

Papež je zatrdil, da med molitvenem srečanjem v Lundu želijo katoličani in luterani izraziti skupno željo po »ostati združeni z njim, da bi imeli življenje«. Prosimo ga: »Gospod, pomagaj nam s svojo milostjo biti bolj združeni s tabo, da bi skupaj učinkoviteje pričevali o veri, upanju in ljubezni.« To je tudi trenutek, da se zahvalimo Bogu za prizadevanje mnogih naših bratov različnih cerkvenih skupnosti, ki se niso vdali v ločitev, ampak so ohranjali živo upanje po spravi med vsemi tistimi, ki verujejo v enega Gospoda.

»Katoličani in luterani smo začeli skupno hojo po poti sprave.« Sedaj, v okviru skupne komemoracije reformacije leta 1517, imamo novo priložnost, da sprejmemo skupno pot, ki se je izoblikovala v zadnjih petdesetih letih ekumenskega dialoga med Svetovno luteransko zvezo in katoliško Cerkvijo. Po papeževih besedah, se ne smemo predati pred ločitvijo in razdaljo, ki ju je med nami povzročil razkol. »Imamo možnost, da popravimo ključni trenutek naše zgodovine in presežemo spore in nesporazume, ki so nam pogosto preprečevali razumevanje drug drugih.«

Priznati napake, prositi odpuščanje

Jezus nam pravi, da je Oče vinogradnik, ki skrbi za vinsko trto in jo obrezuje, da bi obrodila še več sadu. »Oče stalno skrbi za naš odnos z Jezusov, da bi videl, ali smo zares združeni z njim. Gleda nas in njegov pogled ljubezni nas opogumlja, da očistimo svojo preteklost in delamo v sedanjosti za uresničitev tistega sadu enosti, po katerem hrepeni.«

Tudi mi moramo gledati z ljubeznijo in poštenostjo na našo preteklost, priznati napake in prositi odpuščanje: Bog je edini sodnik. »Z isto poštenostjo in ljubeznijo je treba priznati, da se je naša ločitev oddaljevala od izvorne intuicije Božjega ljudstva, ki po naravi hrepeni po združitvi, in je bila zgodovinsko ovekovečena bolj s strani ljudi na oblasti kot pa zaradi volje zvestega ljudstva, ki vedno in vsepovsod potrebuje varno in nežno vodenje Dobrega pastirja.« Pa vendar je na obeh straneh obstajala iskrena volja, da bi se izpovedovalo in branilo pravo vero. Prav tako pa se zavedamo, da smo zaprti sami vase zaradi strahu ali predsodka do vere, ki jo drugi izpovedujejo z drugačnimi poudarki in jeziki. Papež Janez Pavel II. je v sporočilu kardinalu Johannesu Willenbrandsu, predsedniku tajništva za enost kristjanov, leta 1983 zapisal: »Ne smemo dopustiti, da bi nas vodil namen po postavljanju pred sodnike zgodovine, ampak samo to, da bi bolje razumeli dogodke in postali prinašalci resnice.« Bog je gospodar vinograda, goji in brani ga z neizmerno ljubeznijo, je pripomnil Frančišek in pozval: »Pustimo, da nas gane Božji pogled. Edina stvar, ki jo želi, je, da ostanemo združeni z njegovim Sinom Jezusom kakor žive mladike. Ne domišljamo si, da bi s tem novim pogledom na preteklost naredili nek neuresničljiv popravek tistega, kar se je zgodilo, ampak to zgodovino pripovedujemo na drugačen način.«

Reformacija dala pomembnejše mesto Božji besedi

Jezus nas spominja: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). On je tisti, ki nas podpira in opogumlja, naj iščemo načine, da bo ta enost postala vedno očitnejša realnost. Nedvomno je ločitev bila »neizmeren vir trpljenja in nerazumevanj«, a istočasno nas je privedla do iskrenega zavedanja, da brez Jezusa ne moremo storiti ničesar; dala nam je priložnost, da bolje razumemo nekatere vidike naše vere. »S hvaležnostjo priznavamo, da je reformacija dala večje središčno mesto svetim spisom v življenju Cerkve.« S pomočjo skupnega poslušanja Božje besede v pismih so bili storjeni pomembni koraki na področju dialoga med katoliško Cerkvijo in Svetovno luteransko zvezo, katerega 50. obletnico praznujemo letos. »Prosimo Gospoda, naj nas njegova Beseda ohranja združene, saj je vir hrane in življenja, brez njenega navdiha ne moremo storiti ničesar.«

Brez Boga ne moremo storiti ničesar

Duhovna izkušnja Martina Lutra nas spominja, da ne moremo storiti ničesar brez Boga. »Kako lahko imam usmiljenega Boga?« To je vprašanje, ki je Lutra stalno vznemirjalo. Vprašanje o pravem odnosu z Bogom je odločilno življenjsko vprašanje. Kot je znano, Luter je odkril tega usmiljenega Boga v veseli novici učlovečenega, mrtvega in vstalega Jezusa Kristusa. Pojem »samo po božji milosti« nas spominja, da Bog vedno daje pobudo in predhaja vsak človeški odgovor, v istem trenutku, ko ta odgovor spodbuja. Nauk o upravičenju torej izraža bistvo človeškega življenja pred Bogom, je poudaril papež Frančišek.

Jezus kot posrednik posreduje za nas pri Očetu in ga prosi za enost svojih učencev, da bi svet veroval. To je tisto, kar nas tolaži in spodbuja, da se združimo z Jezusom ter ga vztrajno prosimo: »Daj nam dar enosti, da bo svet veroval v moč tvojega usmiljenja.« »To je moč pričevanja, ki ga svet pričakuje od nas,« je izpostavil papež. »Kot kristjani bomo verodostojno pričevali o usmiljenju v takšni meri, v kakšni bodo odpuščanje, prenova in sprava postali vsakodnevna izkušnja med nami. Skupaj lahko oznanjamo, konkretno in z veseljem izražamo Božje usmiljenje, branimo dostojanstvo vsake osebe in mu služimo. Brez tega služenja svetu in v svetu je krščanska vera nepopolna.«

»Luterani in katoličani skupaj molimo v tej katedrali in se zavedamo, da brez Boga ne moremo storiti ničesar; prosimo njegovo pomoč, da bi bili živi udje, združeni z njim, vedno potrebni njegove milosti, da bi tako lahko skupaj ponesli njegovo besedo v svet, ki potrebuje njegovo nežnost in njegovo usmiljenje,« je papež sklenil homilijo.

Vir: Radio Vatikan.