Papež Frančišek: Svetovati dvomljivcem in učiti nevedne

23.11.2016 Vatikan Papež Frančišek
Foto - CTV Foto - CTV

Svetovati dvomljivcem in učiti nevedne: to sta dve duhovni deli usmiljenja, ki sta med seboj močno povezani. Papež Frančišek jima je danes, četudi se je jubilej zaključil, posvetil premišljevanje med splošno avdienco, ki je potekala v avli Pavla VI.

»Sta deli, ki sta lahko živeti tako v preprosti, družinski razsežnosti, ki sta na dostopu vsem, kakor tudi – posebej drugo, ki zadeva učenje – na bolj institucionalni, organizirani ravni.« Glede tega dela je sveti oče dejal, da je izraz »nevedni« nekoliko premočan in da zgolj pomeni tiste, ki nečesa ne vedo in se morajo tistega naučiti. Nato je izpostavil primer, koliko otrok še vedno trpi zaradi nepismenosti in ker nimajo možnosti izobraževanja. Ni mogoče razumeti, da v svetu, v katerem je tehnični in znanstveni napredek tako visok, še vedno obstajajo nepismeni otroci. To je stanje velike krivice, ki načenja samo dostojanstvo osebe. Brez izobrazbe se namreč zlahka postane »plen« izkoriščanja in različnih oblik družbenega trpljenja.

Dolg seznam svetnikov, ki so omogočili izobraževanje najbolj prikrajšanim

Cerkev je tekom stoletij čutila potrebo po angažiranju v okviru izobraževanja, saj njeno poslanstvo evangelizacije vsebuje zavzetost za vračanje dostojanstva najrevnejšim. Papež je spomnil na »šolo«, ki jo je v Rimu v 2. stoletju ustanovil sv. Justin, z namenom da bi kristjani bolje spoznali Sveto pismo. In pa na prve brezplačne javne šole v Evropi, ki jih je odprl sv. Jožef Kalasanc. Med njima je dolg seznam svetnikov in svetnic, ki so v različnih dobah omogočili izobraževanje najbolj prikrajšanim. In sicer v zavedanju, da je preko te poti mogoče preseči revščino in diskriminacije. Mnogi kristjani, laiki, posvečeni bratje in sestre ter duhovniki, so izobraževanju in vzgoji otrok ter mladih posvetili svoje življenje. To je nekaj velikega, je poudaril papež Frančišek:

Učiti nevedne – povrniti dostojanstvo

»Ti pionirji izobraževanja so povsem dojeli delo usmiljenja, iz njega so naredili takšen življenjski stil, ki lahko preoblikuje samo družbo. Preko preprostega dela in nekaj struktur so znali povrniti dostojanstvo mnogim osebam!« Izobrazba, ki so jo omogočili, je bila pogosto usmerjena k delu. Tako je na delo mlade z ulice v oratoriju, in nato šolah ter delavnicah, pripravljal sv. Janez Bosko. Nastale so številne in raznovrstne strokovne šole, ki so usposabljale za delo, medtem ko so vzgajale k človeškim in krščanskim vrednotam.

Svetovati dvomljivcem – lajšati trpljenje tesnobe, ki je posledica dvoma

Izobraževanje je torej resnično značilna oblika evangelizacije. Bolj ko napreduje izobrazba, bolj osebe pridobijo gotovosti in zavedanje, ki ju v življenju potrebujemo vsi. Dobra izobrazba nas nauči kritične metode, ki zaobjema tudi določeno vrsto dvoma, koristnega za zastavljanje vprašanj in preverjanje doseženih rezultatov. In sicer s tem, da se ima na očeh višje spoznanje. »Vendar pa delo usmiljenja svetovati dvomljivcem ne zadeva te vrste dvoma. Izraziti usmiljenje do dvomljivcev je, nasprotno, enakovredno lajšanju tiste bolečine in tistega trpljenja, ki izhajata iz strahu ter tesnobe, ki sta posledici dvoma. Zaradi tega je dejanje resnične ljubezni, s katerim se namerava pomagati osebi v slabotnosti, ki jo je povzročila negotovost.«

Zastavljati si vprašanja o naši veri je nekaj dobrega

V določenih trenutkih imamo seveda lahko vsi dvome, tudi glede vere: »Dvomi, ki v pozitivnem smislu zadevajo vero, so znamenje, da želimo bolje in temeljiteje spoznati Boga, Jezusa, in skrivnost njegove ljubezni do nas.« To so dvomi, zaradi katerih iščemo, študiramo, gledamo, prosimo za nasvet – dvomi, ki nam omogočajo rasti. Zastavljati si vprašanja o naši veri je torej nekaj dobrega, saj nas to spodbuja, da jo poglobimo. Vendar pa je dvome vseeno potrebno tudi preseči. Zato je nujno poslušati Božjo Besedo in razumeti, kar nas uči. Pomembna pot, ki nam pri tem zelo pomaga, je kateheza, preko katere oznanilo vere srečamo v konkretnosti osebnega in skupnostnega življenja. Istočasno pa obstaja še ena, prav tako pomembna pot. In sicer, koliko je le mogoče, živeti vero.

Iz vere ne smemo narediti abstraktne teorije, v kateri se dvomi množijo. Iz vere moramo narediti naše življenje. Prizadevati si moramo udejanjati jo preko služenja bratom, zlasti najbolj ubogim. Takrat tudi številni dvomi izginejo, saj čutimo navzočnost Boga in resnico evangelija v ljubezni, ki prebiva v nas, ne da bi sami imeli zasluge za to, in jo delimo z drugimi.

Bog si s svojo ljubeznijo nikoli ne premisli!

»Kakor lahko vidimo, dragi bratje in sestre, tudi ti dve deli usmiljenja nista daleč od našega življenja. Vsakdo med nami si lahko prizadeva in ju živi, da bi udejanjil Gospodove besede, ko reče, da skrivnost Božje ljubezni ni bila razodeta modrim in razumnim, ampak malim (glej Lk 10,21; Mt 11,25-26).« Najgloblji nauk, ki smo ga poklicani posredovati, in najzanesljivejša gotovost, da bi prišli iz dvomov, je torej Božja ljubezen, s katero nas je vzljubil (glej 1 Jn 4,10). To je velika ljubezen, zastonjska in podarjena za vedno. Bog si s svojo ljubeznijo nikoli ne premisli! Vedno gre naprej in čaka, svojo ljubezen podari za vedno in mi moramo čutiti odgovornost zanjo, da bi bili njeni pričevalci, ko bratom nudimo usmiljenje.

 

Vir: Radio Vatikan.