Papež Frančišek med mašo v Fatimi: Nisem mogel ne priti in počastiti Matere

13.5.2017 Fatima marija, romanje, Papež Frančišek

V soboto, 13. maja 2017, smo se spominjali 100. obletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi. Papež Frančišek je na trgu pred fatimsko baziliko daroval slovesno sveto mašo, med katero je za svetnika razglasil Frančiška in Jacinto, preprosta otroka,  ki se jima je 13. maja 1917 prikazala Mati Božja. Ogromni množici romarjev je spregovoril o Marijinem plašču svetlobe, s katerim nas pokriva kjerkoli na svetu se zatečemo pod njeno zaščito. »Nisem mogel, da ne bi prišel sem in počastil Mater Devico ter ji izročil njene sinove in hčere,« je dejal med homilijo.

Imamo Mater

»Na nebu se je prikazala … žena, ogrnjena s soncem,« je papež začel homilijo z besedami iz svetopisemske knjigi Razodetje (glej Raz 12,1). Bila je tik pred tem, da rodi otroka. V evangeliju pa smo slišali Jezusa, ki pravi učencu: »Glej, tvoja mati« (Jn 19,26-27). »Imamo Mater,« je dejal papež Frančišek. Trije fatimski vidci so jo tistega blagoslovljenega dne, 13. maja, pred stotimi leti, na poti domov opisovali kot »zelo lepa Gospa«. Jacinta zvečer ni zdržala in je skrivnost povedala mami: »Danes sem videla Marijo.« Videli so nebeško Mater. Smeri njihovih oči so sledile oči mnogih, a ti niso videli ničesar.  »Mati Devica ni prišla sem, da bi jo videli. Za to bomo imeli vso večnost, seveda če bomo šli v nebesa,« je dodal papež.

Marijin plašč svetlobe

Ona pa, ki je napovedovala in nas svarila pred nevarnostjo pekla, v katerega lahko vodi življenje brez Boga in ki ga omadežuje v njegovih stvaritvah, je prišla, da bi nas spomnila na Božjo svetlobo, ki biva v nas in nas prekriva, kajti, kot smo poslušali v prvem berilu, njen otrok je bil odnesen k Bogu (glej Raz 12,5). Po Lucijinih besedah so se trije izbrani nahajali znotraj Božje svetlobe, ki je sijala iz Marije. Ovila jih je v plač svetlobe, ki ji ga je dal Gospod. »Kot verjamejo in čutijo mnogi romarji, če ne celo vsi, je Fatima predvsem ta plašč svetlobe, ki nas pokriva, tako tu kot kjerkoli na zemlji, kadar se zatečemo pod zaščito Device Marije, da bi jo prosili, kakor nas uči Salve Regina, pokaži nam Jezusa,« je dejal.

Živimo iz upanja, ki se naslanja na Jezusa

»Dragi romarji, imamo Mater,« je ponovil Frančišek. Oklenjeni nje kakor otroci živimo iz upanja, ki se naslanja na Jezusa, ker – kot smo poslušali v drugem berilu – »tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu« (Rim 5,17). Ko je Jezus šel v nebo, je s sabo k nebeškemu Očetu ponesel tudi človeškost – našo človeškost, ki jo je prevzel v telesu Matere Device; in nikoli se je ne bo odrekel. »Kakor sidro pričvrstimo svoje upanje v tisto človeškost, ki je nameščena v nebesih na Očetovi desnici (glej Ef 2,6). To upanje naj je vzvod življenja vsem nam! Upanje, ki nas vedno podpira, vse do zadnjega diha.«

Frančišek in Jacinta – zgleda v upanju

Kot je nadaljeval papež, so se zbrali v Fatimi, da bi se zahvalili za brezštevilne blagoslove, ki jih je nebo podelilo v teh stotih letih, ki »so minila pod plaščem svetlobe«, ki ga je Marija razgrnila na vse konce zemlje, začela pa s Portugalsko, ki je bogata z upanjem. Kot zgleda sta pred nami sveti Frančišek in sveta Jacinta, ki ju je Devica Marija popeljala v neizmerno morje Božje svetlobe, da bi ga častila. Od tukaj jima je prihajala moč, da sta premagala nasprotovanja in trpljenje. »Nebeška navzočnost je postala stalnica v njunem življenju, kakor se to jasno kaže v vztrajni molitvi za grešnike in v trajni želji, da bi ostala pri Jezusu, skritem v tabernaklju.«

Nisem mogel ne priti sem

Sestra Lucija je v svojih Spominih Jacinti, ki je pravkar imela videnje, pripisala naslednje besede: »Ali ne vidiš veliko poti, mnogih steza in polj, polnih oseb, ki jočejo zaradi lakote in nimajo ničesar za jesti? In svetega očeta v cerkvi v molitvi pred Marijinim Brezmadežnim Srcem? In veliko ljudi, ki moli z njim?« Papež Frančišek je dejal: »Hvala, bratje in sestre, da ste me spremljali! Nisem mogel, da ne bi prišel sem in počastil Mater Devico ter ji izročil njene sinove in hčere. Pod njenim plaščem se ne bodo izgubili. Po njenih rokah bosta prišla upanje in mir, ki ju potrebujejo in ki ju jaz prosim za vse moje brate in sestre po krstu in po človeškosti, predvsem pa za bolnike in invalidne, za zapornike in brezposelne, za revne in zavržene. Dragi bratje, prosimo Boga z upanjem, da bi nas ljudje slišali; in obrnimo se na ljudi z gotovostjo, da nam pomaga Bog.«

Biti upanje za druge

On nas je namreč ustvaril kakor »upanje za druge«, upanje, ki je resnično in uresničljivo v skladu z življenjskim stanom vsakega. S prošnjo in zahtevo, da vsak izpolnjuje dolžnosti svojega stanu, nebo tukaj premakne dejansko splošno delovanje proti brezbrižnosti, ki nam zamrzuje srce in slabša našo kratkovidnost. »Ne želimo biti abortivno upanje! Življenje lahko preživi samo zahvaljujoč velikodušnosti nekega drugega življenja,« je poudaril papež. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu,« je dejal in tako tudi storil Gospod, ki je vedno pred nami. »Ko gremo skozi križ, je On že prej šel skozenj. Ne vzpenjamo se mi na križ, da bi našli Jezusa; On je bil tisti, ki se je ponižal in sestopil vse do križa, da bi našel nas in v nas premagal sence zla ter nas povedel proti svetlobi.«

Motriti resnično obličje Jezusa Odrešenika

»Pod Marijino zaščito bodimo v svetu jutranje straže, ki znajo motriti resnično obličje Jezusa Odrešenika, ki sije na veliko noč, ter znajo odkriti mladostno in lepo obličje Cerkve, ki žari, kadar je misijonarska, gostoljubna, svobodna, zvesta, revna v sredstvih in bogata v ljubezni,« je sklenil homilijo sveti oče.

Vir: Radio Vatikan.