Papež Benedikt XVI.: »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani«

30.9.2017 Katoliška cerkev Svetnik, Sveto pismo, Cerkev na Slovenskem
sv. Hieronim z angelom, Simon Vouet, 1625 sv. Hieronim z angelom, Simon Vouet, 1625

30. septembra goduje sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino.


Tedanji papež Benedikt XVI. je pri dveh splošnih avdiencah v Rimu, dne 7. in 14. novembra 2007, spregovoril o cerkvenem učitelju svetem Hieronimu. Dne 7. novembra je papež Benedikt XVI. v svojem krajšem nemškem nagovoru povedal je, da je bil sv. Hieronim rojen v današnji Ljubljani v Sloveniji:

»V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini.  /Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Ljubljana in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren./  Po svojem krstu leta 366 si je kmalu izbral asketsko-meniški življenjski slog. Nekaj časa je prebival v Antiohiji in Carigradu, kjer si je pridobil zelo dobro znanje grškega in hebrejskega jezika. Od leta 382 do 385 je bil v Rimu kot tajnik in svetovalec v službi papeža Damaza. Po njegovi smrti so ga različne napetosti in spori, ki so bili tudi značajsko pogojeni, nagnili k preselitvi v Betlehem, kjer je v krogu meniških tovarišic in tovarišev preživel zadnja tri desetletja pred svojo smrtjo leta 419 ali 420. V središču življenja in dela svetega Hieronima je bilo Sveto pismo. Z veliko skrbnostjo in v zvestobi izvirnim besedilom je prevedel velik del Svetega pisma v latinski jezik, pisal komentarje k mnogim svetopisemskim knjigam in si predvsem prizadeval, da bi tudi svoje mišljenje in delovanje povsem uravnaval  po Božji besedi«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 158).

***

»Neposredno po katehezi pretekle srede o življenju svetega Hieronima bi danes rad podal kratek pregled njegovega mišljenja. Da bi odkrili duhovni zaklad tega cerkvenega očeta, ga moramo najprej razumeti kot vernega kristjana. V središču njegovega mišljenja je Kristus, Očetova Beseda in resnično življenje, ki ga skuša Hieronim vedno globlje spoznavati v študiju Svetega pisma. To posrečeno izraža njegov znameniti stavek: »Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa«, ki se ponovi tudi v dokumentu drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, BR 25).

Svetnik vabi vernike, naj se dobro seznanijo s Svetim pismom. Sveto pismo je orodje, po katerem nam hoče Bog spregovoriti vsak dan. Seveda potrebujemo molitev in prošnjo za Svetega Duha, da bi napredovali v razumevanju Božje besede. Na tej poti se kristjan uči spoznavati svojega Gospoda tudi v delih ljubezni do bližnjega. Nauči se oblačiti Kristusa v ubogih, ga srečevati v trpečih, nahraniti v lačnih in mu dati zatočišče v brezdomcih. Verniki so poklicani k izpopolnjevanju svojega duhovnega življenja, kar je mogoče doseči s stalno budnostjo, z odpovedjo, z delovno vnemo in pokorščino. Cerkveni oče Hieronim ve in nam govori: Božja beseda nam ljudem odpira poti življenja in svetosti«  (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 164).

Prevedel Anton Štrukelj


»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK (Vir: ognjisce.si)