Nagovor veleposlanice Slovaške dr. Marianne Oravcove na memorialu ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov

23.8.2013 Ljubljana Svetovni dan, Vojaški vikariat
Veleposlanica Slovaške Republike v RS nj. eksc. dr. Marianna Oravcová - Vir p. Ivan Rampre Veleposlanica Slovaške Republike v RS nj. eksc. dr. Marianna Oravcová - Vir p. Ivan Rampre

Človeške družbe širom sveta so izkušale različne vrste avtokratskih sistemov, avtoritarnih diktatur in tiranij. Toda šele v 20. stoletju je močna ideološka indoktrinacija v povezavi s pretanjeno prisilo in izpopolnjena v vsenavzočem nadzoru in omejitvami, razvila najbolj učinkovit sistem podreditve tako posameznika celoti. Političen sistem z osnovo v takšni škodljivi kombinaciji s svojo neomejeno prevlado je seveda različen od demokratičnih držav z vladavino prava, pa tudi različen od avtoritarnih sistemov.

Totalitarni režimi težijo k prevladi, nadzoru in omejevanju vseh vidikov življenja vseh, delujejo zoper osebno in družbeno svobodo ter proti enkratnosti slehernega posameznika. Z uporabo vseh sredstev omejevanja, tako od področja politike, prostega trga, svobode gibanja do svobode mišljenja.

Prav v totalitarnih režimih dobijo osebe neustrojenih nazorov etiketo elementa – stvari, ne več moški ali ženska ali državljan, celo ne več sovražnik, temveč element. Ta degradacija odpira vrata samovolji in sicer uporabi prikrite ali očitne prisile in nasilja, odvisno od tega, katero je bolj učinkovito, le prisila in teror sta edini nepredvideni območji delovanja.

Kljub temu, da totalitarni režimi slonijo na delni masovni podprtosti, sistem sam brez nadzora in omejitev prefinjeno, z neutrudnostjo, stremi k iskanju žrtev.

Žrtve ustvarja množično, izbira med drugače mislečimi, političnimi oporečniki, v nasprotju z izkušnjo iz 18. stoletja, so preganjani ne le otroci, temveč tudi vnuki revolucije, vse s ciljem krepitve stranke ali discipline revolucionarne elite, ne izostanejo niti sovražniki med enako mislečimi, kakor tudi ne brezštevilni nedolžni posamezniki, ki se na noben način ne morejo izogniti pregonu ali mu ubežati. Njihova smrt, v totalitarističnem žargonu likvidacija, služi mnogoterim namenom: kot opozorilo, ustrahovanje, dokaz lastne moči totalitarizma, zabris spomina in uničenje družbene tradicije in vzpostavljenega sistema vrednot.

Skupni imenovalec vseh teh nečloveških postopkov vodi v osamljenost, puščavsko življenje, tudi za še živeče. Splošna manipulacija vodi tudi v izvotljeno obrednost, ki krepi okvirje in degradira posameznika.

Končni izkupiček je posameznikova izolacija in osamljenost, spolzka pot v anonimnost in izginotje z obličja zemlje; v najboljšem primeru ostane preživetje na “otokih pozitivnega odmika”.

Paradoksalno, prav ta naložena anonimnost je tista, ki ostaja in se vleče v 21. stoletje. Koliko usod teh brezštevilnih žrtev je poznanih? Koliko jih bomo kadarkoli poznali, zaznali in razumeli?

Iz tega razloga je dan spomina žrtev totalitarnih režimov ena redkih priložnosti, da prelomimo to anonimnost in zaustavimo njeno mlajšo sestro – pozabljenje (puščanje vnemar). Izkoristimo priložnost in ne zgolj v duhovnem pomenu. Naredimo nekaj nadaljnjih korakov. V nasprotnem primeru damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in pojavi ponovno. Na žalost, se ne bo pojavil kot farsa (kot Marx pojmuje ponavljanje zgodovine), temveč kot “normalizacija”, ki je druga sprevržena beseda pri opisovanju totalitarizma v njegovih ideoloških dimenzijah.

Prepozno smo dojeli svarilo “mene tekel” (prim. Dan 5), saj danes še vedno ne poznamo niti števila žrtev totalitarnih režimov 20. stoletja, ki presegajo vsa in sleherno pobijanje ter preganjanja poprej.

Zatorej, ne pozabimo spoštovati in živeti vrednot, ki varujejo človečnost pred totalitarističnim iztirjenjem.


 

nj. eksc. dr. Marianna Oravcová
veleposlanica Slovaške Republike v RS