Nagovor škofa Štumpfa pri maši na srečanju učiteljev na Ponikvi

22.9.2012 Ponikva Šola
Škof Peter Štumpf Škof Peter Štumpf

Spoštovani učitelji, vzgojitelji, kateheti, starši, spoštovani sobratje duhovniki!

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je o priliki o vinogradu veliko premišljeval in se navdihoval za svoje življenje in delo. Smatral se je za pomočnika nebeškemu Očetu, kateremu bo moral dajati odgovor za upravljanje vinograda, nebeške gorice, ki mu je pomenila lavantinsko škofijo.

Evangeliji predstavijo Jezusa kot nekoga, ki je zelo vešč dela na zemlji in v delavnici. Pri svojih nagovorih namreč uporablja čudovite prispodobe iz vsakdanjega življenja, ki pa v resnici razodevajo njegovo duhovno podobo. Vso pozornost Jezus usmeri na Očeta. On je vinogradnik, Jezus pa trta. Prva Jezusova misel gre k Očetu, ki ga je poslal, ki ga ljubi, in zanj skrbi. Bog Oče je gospodar vinograda. On določa način gojenja, obdelovanja, obrezovanja, negovanja trte. Iz ljubezni do Očeta, se Jezus povsem prepusti njegovi skrbi. Tudi mladike ne morejo brez trte. Jezusova povezanost z Očetom pomeni preživetje njegovih učencev, ki so mladike na trti.

Osrednje sporočilo evangelija je, da ostanemo v Kristusu: »Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo« (Jn 15,6). Logika odstranjevanja slabih mladik je povsem v skladu z naravnimi zakonitostmi. Poznamo počasno rast trte. Potrebno je okopavanje, gnojenje, obrezovanje, škropljenje … Do grozdja je dolga pot. Vmes pa še vročina, mokrota ali pa suša. Vinogradnik ne iztreblja slabih grozdov, ampak s trte reže slabe mladike. Že v zelo zgodnjem procesu rasti vinogradnik odloča o usodi mladik. Odstraniti in sežgati mora tiste mladike, ki so se posušile. Preprečiti hoče, da bi po nepotrebnem odvzemale življenjski sok zdravim mladikam.

Božji vinograd ima svoj prostor ali parcelo. En delček je tudi naša domovina Slovenija. Tukaj smo že več kot tisoč let. Bog nas je sem zasadil. Na čudežen način smo preživeli. Čeprav smo majhen narod, nismo nepomembni. Uspeli smo ustvariti svoje versko in kulturno območje, ki je povsem enakovredno nadomeščalo odsotnost lastnih vladarjev. Drugi veliki narodi so imeli močne vladarje in kraljestva, da so obstali. Mi tega nismo imeli. Obstali pa smo zaradi velikih verskih ter kulturnih voditeljev, ki so v naši zavesti postali vredni našega zaupanja. Prešeren, Slomšek, Cankar, Gregorčič, prekmurski Ivanocy in mnogi drugi so simboli naše narodne zavesti in celo evropske enakovrednosti. Nam so ti vrli možje, kot jih hvali Sirahova knjiga, resnično »svetovalci s svojo razumnostjo, voditelji s svojimi sveti, knezi ljudstva s svojo bistroumnostjo, modri govorniki v svojih knjigah in predstojniki v svojih službah. Izumili so pesmi po pravilih in napisali modre izreke« (Sir 44,3–5). Njihovo poslanstvo se je rojevalo iz krščanske zavesti. Poslanstvo ni najprej tisto, kar sicer opravljamo v blagor drugih. Poslanstvo je pravzaprav tam, kjer je Bog navzoč v osebi ljudi, ki se mu prepustijo, posvetijo, oziroma pri njem iščejo navdiha. Krščanstvo je zato ohranilo naš narodni obstoj.

V polpretekli dobi so nam po šolah in drugih javnih ustanovah govorili, da je vera zasebna stvar in sodi samo še v zakristije. Vera je temeljna pravica vsakega človeka in zato ima pravico javnosti. Po šolah in javnih uradih je čutiti precej sramežljivosti in nelagodnosti glede vere. Mnogi še vedno razumejo ločenost Cerkve in države kot izključenost Cerkve iz javnega življenja. To je laicizem, ki ne prenese verske bližine in delovanja. Laičnost pomeni avtonomnost države in Cerkve na svojih področjih, ki pa hkrati morata biti v dialogu in sodelovanju glede skupnih dobrin in ciljev. Izobraževanje, znanost, kultura, umetnost, karitativnost so skupna področja delovanja obeh, Cerkve in države. Obe se morata med seboj dopolnjevati in si pomagati pri vzgoji enovitosti v ljudeh. Enovitost človeške osebe pomeni biti dober kristjan in dober državljan. Medsebojno izključevanje bi pomenilo ustvarjanje dvojnosti.

Dvojna osebnost ima dvojno mišljenje, dvojna merila, dvojno delovanje. Dvojnost v ljudeh nikakor ne more biti v prid osebne vere, niti se ne more odločati za življenje po veri.

V razdvojeni družbi, kjer so dvojna merila, dvojna morala, mladi težko najdejo dobre vzgojitelje, ki bi jim zmogli predstaviti privlačne cilje. Z uživanjem svobode brez norm, potegnjeni na tržišče z mnogimi nemoralnimi ponudbami, si mladi oblikujejo lastno življenje, mimo družbe in mimo Cerkve. V šoli se znajde vedno več mladih, ki pogrešajo čustveno toplino zaradi neurejenih družin, so razočarani in izpraznjeni zaradi porabniške miselnosti in so brez motivacije zaradi permisivizma, etičnega liberalizma in zaradi kulture smrti. Vse to suši mladike in zato tudi trte slovenskega vinograda. Naše hrepenenje, da bi bila domovina naša ljuba mati, pomeni ponovni klic k dolžnosti, da spremenimo njen zemljevid zmedenosti k spreobrnjenju in sočutju. Ko vinogradnik vidi, da je vinograd sklestila toča, ga ne more kar tako opustiti, ampak bo storil vse, da ga bo rešil, saniral.

Sedaj je v igri naša Cerkev na Slovenskem. Končno postaja nekoristna bančnim, ekonomskim, gospodarskim in ne vem kakšnim vse interesom. To jo osvobaja in ponovno priteguje nove Jezusove učence. Bog ni tisti, ki bi dopustil, da bi vinograd uničili roparji in zveri. Hoče pa ga obnoviti. Bog zelo preseneča. Tudi v duhovni in moralni krizi prebuja odlične može in žene, ki so sposobni za domovino in Cerkev narediti velike reči. Potrebno pa je spreobrnjenje, preprostost in ponižnost. To troje med nami prebuja sožitje, simpatijo in vrača zaupanje. Mladi to znajo ceniti in na to zlahka odgovarjajo.

Učitelji, vzgojitelji, kateheti in starši, pomagajte Cerkvi, da bo hotela duše in nič drugega. To mora odmevati v naših ušesih. Iskati duše, ne pa denarja, časti ali dostojanstva. Cerkev bo postala smiselna tudi med tistimi, ki je ne sprejemajo ali jo celo sovražijo, ko si bo še bolj prizadevala za ogroženo mladino in najbolj revne v naši družbi. To ji bo povrnilo materinski sijaj.

Vzgoja mladih za vero je vzgoja za ljubezen do domovine. Pomeni novo evangelizacijo, rast in zorenje ter spremembo mišljenja in kulture. Iz vere izhajajo življenjski slogi in vzgojni pristopi, ki se lahko izkažejo kot pristni zakladi za vso Slovenijo. Zavzemimo se za mlade in rešili bomo prihodnost naše domovine.

Vstopamo v leto vere. Ne posamič, ampak skupaj, kot Jezusovi učenci. Naj gre pred nami Mati Marija, Jezova in naša vzgojiteljica, da bomo po obljubi apostola Pavla škofu Timoteju dosegli krono pravice, ki nam jo bo dal Gospod, pravični sodnik, pa ne le nam, ampak tudi vsem mladim, ki smo jih vzgajali v tem pričakovanju (prim. 2 Tim 4,8). Amen.


msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof