Nagovor škofa Stanislava Lipovška pri polnočni maši

25.12.2012 Celje Božič
Škof Stanislav Lipovšek - foto - Radio Ognjišče Škof Stanislav Lipovšek - foto - Radio Ognjišče

Sobratje duhovniki, sestre in bratje v Kristusu!

Vsako leto se z velikim veseljem in hrepenenjem pripravljamo na božične praznike. Letos je to naše pričakovanje in hrepenenje še posebej močno, ko se na vsakem koraku soočamo s posledicami vsestranske krize, ki ponekod dobiva že zaskrbljujoče razsežnosti in se upravičeno sprašujemo: Kam vse to vodi? Kje je rešitev? Rešitev oznanja že prerok Izaija, ki napoveduje Odrešenikov prihod, ko pravi: »Ljudstvo, ki hodi v temi, je zagledalo veliko luč. Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba…« (Iz 9,1).

Preroška beseda, ki globoko v Stari zavezi napoveduje Odrešenikov prihod, se zdi, da je zapisana prav za naš čas, za nas, ki živimo na začetku 3. tisočletja, ko se na prvi pogled zdi, da je vse v redu, v resnici pa »tavamo v temi« in hrepenimo po odrešenju; po dobroti, po miru, po varnosti, po osebni izpolnitvi, po prijateljstvu, po smislu, po sreči, ki ne mine. In verjemite, prav božič je odgovor na vsa naša vprašanja, iskanja, hrepenenja. Odgovor je radostno sporočilo božičnega praznika, ki so ga pastirji slišali v betlehemski noči: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki je za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10–11). In svetonočno bogoslužje, to oznanilo, ta dogodek iz preteklosti postavlja v sedanjost in omogoča, da njegovo sporočilo nagovarja ljudi našega časa in najprej nas, ki smo tukaj zbrani. – Kako je to mogoče?

Jezus je postavil posebna znamenja svoje navzočnosti med nami. To so sveti zakramenti, ki omogočajo, da isti Kristus, ki je v sveti betlehemski noči prišel med nas, isti Kristus, ki je zbiral okrog sebe svoje učence in jim oznanjal evangelij, isti Kristus, ki je nekoč v Palestini hodil okrog in delil dobrote; isti Kristus tudi danes uresničuje svoje delo odrešenja sredi med nami v moči njegovega naročila: »To delajte v moj spomin …« (prim. 1 Kor 11,24) in zagotovila: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta …« (prim. Mt 28,20).

V moči tega Jezusovega naročila, ki ga je Jezus dal učencem pri zadnji večerji, v moči njegovega zagotovila, da ostane z nami vse dni do konca sveta, smo tudi mi sedaj zbrani pri svetonočnem bogoslužju in podoživljamo njegovo rojstvo, njegovo božično skrivnost, ki ima čisto določene zgodovinske okvire, ki smo jih slišali božičnem evangeliju: »Tisti čas je izšlo povelje cesarja Avgusta, da se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. Tedaj sta šla Jožef in Marija v Betlehem, kjer se je dopolnil čas poroda« (prim. Lk 2,1–7). Za zgodovinarja dovolj. Ti zgodovinski podatki so važni, niso pa najvažnejši. Najvažnejše je tisto, kar so naredili pastirji, ki so na angelsko sporočilo odhiteli v Betlehem, kjer jih je obsijala Gospodova svetloba (prim. Lk 2,15–16). Dovolimo, da tudi nas obsije Gospodova svetloba, vstopimo v luč, ki prihaja iz Betlehema.

Poti je veliko. V teh dneh smo znova priče pomembnemu dogajanju, ki ga je že pred leti začela avstrijska televizija z oddajo Luč v temi, ko je vpeljala lepo navado, da v predbožičnih dneh mladi, še posebej katoliški skavti in skavtinje, prineso luč miru iz Betlehema, iz kraja Jezusovega rojstva, ki potem potuje po deželah sveta in prihaja v domove, družine, v cerkvene in svetne ustanove. Vse razsvetljuje in nagovarja s svojo toplino in s svojo skrivnostno vsebino in sporočilom. Tudi v našem mestu, v naši stolnici in po mnogih družinah in drugih ustanovah smo sprejeli to lučko in tako izrazili pripravljenost in odprtost za Jezusa –Novorojenega Odrešenika, ki prihaja. In nocoj, v tej sveti božični noči in v teh prazničnih dneh, to dogajanje doseže vrhunec, ki bo tem bogatejši in lepši, čim bolj smo in bomo še v teh dneh odprli vrata svojega srca, vrata naših domov in družin luči, ki prihaja, Jezusu Kristusu, njegovemu evangeliju, njegovemu delu odrešenja …

Nekaj tega smo naredili na duhovni poti adventnega časa, ko smo se zbirali pri adventnem venčku in prižgali prvo, drugo, tretjo in četrto lučko. V to luč smo vstopili, ko smo, upam, nekoliko prisluhnili adventnim glasnikom, še posebej Janezu Krstniku, Jezusovemu predhodniku in njegovemu znanemu vabilu: »Pripravite pot Gospodovo. Izravnajte njegove steze« (Mt 3,3). Še pred njim nas je prerok Izaija povabil, da se »povzpnemo na Gospodovo goro, to je na goro Jezusovega evangelija, da nas bo poučil o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah« (prim. Iz 2,3–5), z vso žlahtno vsebino in notranjo močjo tega povabila. To je menil tudi apostol Pavel, ki nam je govoril in nas vabil, da je čas, da od spanja vstanemo, kajti noč se pomika, dan se približuje (prim. Rim 13,11–12). Zares, v teh dneh doživljamo kozmični pojav, zimski solsticij, ko se »sonce obrne« in dan postaja daljši, vedno več luči je tudi v duhovnem smislu. Znanilka tega novega dne, jutranja zarja odrešenja, je Marija, ki v imenu vseh sprejema Jezusa s svojim znamenitim: »Zgodi se … Glej, dekla sem Gospodova« (prim Lk 1,38). Vabi nas, da bi ga tudi mi sprejeli in omogočili, da bi bil v nas na novo rojen.

Ne smemo spregledati, da se je to Jezusovo rojstvo v nas že uresničilo pri krstu, takrat, ko smo po zaslugi naših vernih staršev in botrov postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Božje kraljestvo je že med nami (Lk 17,21). To je naše veselje. Ni pa še v polnosti uresničeno. To je naša naloga. Obhajanje božičnega praznika naj ta dar Božjega življenja v nas poživi in obrodi duhovno prerojenje, ki nas bo tako prevzelo, da bomo tudi mi lahko z apostolom Pavlom rekli: »Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (prim. Gal 2,20). Nič me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,35–39).

Obhajati božič zato pomeni stopiti na pot Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (prim. Mt 20,28). Obhajati Božič pomeni stopiti v luč, ki prihaja iz Betlehema, stopiti na pot darujoče se ljubezni in povsod »razodevati Božjo dobrotljivost in ljudomilost« (prim. Tit 3,4).

Za vse to bomo imeli veliko priložnosti v novem letu, ki je pred nami. Prenovljeni v božični skrivnosti naj bi zvesteje stopili na pot Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, ki je »hodil okrog in dobrote delil« (prim. Apd 10,38). Veliko priložnosti nam dajejo pobude leta vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI., in ki je nova priložnost in vabilo, da bi vstopili skozi »vrata vere« in poživili dar Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu ter utrdili zavezo z Gospodom in pripravljenost živeti njegov evangelij.

Božje Dete v jaslicah in skrivnost božične noči nas še posebej nagovarjata, da bili bolj odgovorni in bi storili vse, kar je v naših močeh za reševanje perečih problemov sedanjega časa in bi povsod prižigali luči Božje dobrote in ljubezni.

Lepo se zahvaljujem vsem, ki imate odprte oči in čuteče srce za preizkušane in pomoči potrebne brate in sestre. Še posebej se zahvaljujem prostovoljcem in sodelavcem župnijskih Karitas in vsem drugim cerkvenim in svetnim dobrodelnim ustanovam, ki znajo biti blizu pomoči potrebnim, ki pomagajo in vlivajo novo upanje.

V mesecu oktobru je bila v Rimu škofovska sinoda o novi evangelizaciji, ki v Cerkvi želi razplamteti ogenj, luč in moč Svetega Duha, ki prinaša mladostno svežino in duhovni polet, vabi k premisleku o prehojeni poti, pa tudi k novemu začetku v obnovljeni ljubezni do Boga in do bližnjega,v novi apostolski vnemi in gorečnosti, prav kakor pravi bl. škof Slomšek: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti«.

V tej obnovljeni ljubezni, veselju in novemu upanju božičnega praznika želi biti moje voščilo najprej zahvala vam, dragi duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, bogoslovci in vsi verniki po naših župnijah, ki »prenašate težo dneva in vročino«(prim. Mt 13,12); zahvala še posebej članom ŽPS, cerkvenim ključarjem, katehetom, katehistinjam in vsem, ki z veseljem in pripravljenostjo sodelujete pri pastoralni prenovi škofije, še posebej cerkvenim pevkam in pevcem, organistom in zborovodjem, ministrantom, bralkam in bralcem, članicam in članom molitvenih skupin in duhovnih gibanj in vsem drugim župnijskim sodelavkam in sodelavcem.

Moje božično voščilo izrekam vsem bolnikom,invalidom, starejšim in vsem trpečim bratom in sestram, ki vam je Dete v jaslicah še posebej blizu v tegobah betlehemskega hlevčka in pregnanstva.

Božični mir, veselje in upanje delimo z našimi krščanskimi brati in sestrami, ki z nami obhajajo božično skrivnost, z evangeličani in še posebej s pravoslavnimi, ki božič po julijanskem koledarju obhajajo nekaj dni za nami.

Božični mir in veselje naj napolnjuje tudi vse kulturne, znanstvene, prosvetne, zdravstvene, gospodarske, socialne in družbene ustanove našega mesta in naše škofije.

V teh dneh smo še posebej blizu našim rojakom po svetu, pa tudi duhovnikom in pastoralnim asistentom, ki so z vojaki in policisti na mirovnih misijah po širnem svetu. Njim je še posebej namenjeno božično sporočilo in voščilo.

Luč prihaja, da razsvetljuje vsakega človeka, piše apostol Janez v slovitem uvodu v četrti evangelij (prim. Jn 1,1–14), ki ga beremo pri dnevni maši božičnega praznika. Prihaja, da razsvetli tudi nas, drage sestre in dragi bratje v Kristusu. Stopimo v to luč, dovolimo in storimo vse, kar je v naši moči, da se bo tudi po nas v naši domovini v vsej polnosti uresničeval angelski pozdrav božične noči: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem« (Lk 2,14). Amen.


msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof