Nagovor škofa msgr. Franca Šuštarja pri bogoslužju velikega petka

14.4.2017 Ljubljana Velika noč, škofija ljubljana
Foto - Janez Platiše

Križev pot se na Kalvariji zaključi. Od Kalvarije naprej pa se začne svetla pot. Velikokrat smo hodili po poti križevega pota in premišljevali Jezusovo trpljenje – Jezusovo pot iz nebes na zemljo, iz Galileje proti Jeruzalemu, iz središča Jeruzalema proti Kalvariji. Tudi s Kalvarije se pot nadaljuje …

Vse te Jezusove poti povezujemo s svojimi potmi: vse, kar pri njem vidimo in slišimo, želimo postaviti v svoje življenje; še prav posebej to velja za njegovo pot na Kalvarijo. Tukaj smo Jezusu lahko še prav posebej blizu, saj ima vsak od nas križe in težave, velike in majhne probleme. Jezusove besede nam želijo te križe poimenovati in tudi premagovati, da bi jih spremenili iz križev, ki uničujejo in povzročajo smrt, v orodje odrešenja. Veliki petek in obredi velikega petka nam pomagajo vstopati skupaj z Jezusom na križev pot in na Kalvarijo. Saj nas Jezus vabi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si vse svet pridobi, svoje življenje pa zapravi.« (Mt 16,24-26)

Vsak Jezusov čudež je razrešil neki problem; slepoto, hromost, bolezen, ujetost v delo hudega duha, grešnost, smrt … Največji problem je bil vedno nevera in nezaupanje. Pravzaprav je vsak čudež reševal problem vere in nevere. V skrivnosti velikega petka pa so združeni vsi ti problemi nevere in nezaupanja, vsi križi stisk in težav v življenju človeka. Bratje in sestre, položimo vso prtljago naših križev v to naše današnje praznovanje. Ko bomo počastili Jezusov križ, bomo počastili Jezusa in njegovo neskončno ljubezen; pri tem bomo izročili svoje križe v Božje roke ter izpovedali vero v njegovo moč in ljubezen. Kot se je po Jezusovem križu in smrti zgodil največji čudež, da je Jezus premagal smrt in vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo v odrešitev in polnost življenja. Zares je sedajle križ v središču, vendar nas prav ta križ pelje naprej k vstajenju. Pomembno je, da se ne zaustavimo v smrtni grozi in območju križa, saj ima zadnjo besedo življenje, luč in ljubezen.

Ravno zaradi te vere, kristjani upamo pogledati raznim križem v obraz, jih prepoznavati in tudi poimenovati. Tudi to je križ, ko se srečamo s težavami v lastnem življenju, v odnosih z drugimi ljudmi, z zunanjimi razmerami in teh stvari ne znamo ali ne upamo poimenovati križ. Če tem stvarem dodamo oznako »križ«, mislim, da je že veliko stvari rešenih; te razmere postavimo v odnos z Jezusom Kristusom na križu. Tedaj nismo več sami, pač pa svoje stiske položimo v Božje roke. Kaj vse je lahko križ: od čisto majhnih reči, ki so nam težke in nas zmotijo, do velikih in življenjsko usodnih reči.

Morda danes lahko pogledamo križ nepopolnosti in razočaranja nad samim seboj, nad drugimi ljudmi … V pasijonu smo doživljali toliko zapletov in toliko ljudi, ki so bili nepopolni, pa bi pričakovali, da se bodo izkazali. Pričakovali bi, da bodo apostoli odigrali drugačno vlogo ob vsem tem, kar so z Jezusom že prej doživeli. Apostoli in učenci so pričakovali od Jezusa, da bo veliki kralj po modelu kralja Davida. Učenca sta rekla: »Mi pa smo mislili!« Stvari pa so šle čisto drugače. Ko je Jezus apostolom naznanil, da bo trpel in vstal od mrtvih, mu je Peter branil: »To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Pa se je zgodilo drugače, kot je Peter razmišljal. Kako so bili učenci zmedeni, razočarani nad dogodki in verjetno tudi nad Jezusom. Tudi Jezus sam je imel skušnjavo: »Naj gre ta kelih mimo mene!« Vendar je nadaljeval, »ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Ko je Jezus visel na križu, je bila še vedno v ljudeh drugačna želja: »Stopi s križa, in bomo verovali; reši sebe in naju!« Jezus pa je mirno vztrajal, da se do konca izpolni Očetova volja – do dopolnitve.

Bratje in sestre, kako težko je včasih sprejeti situacijo, samega sebe in ljudi, takšne kot so, in vztrajati v veri. Radi bi drugače; radi bi šli po svojih mislih in svojih poteh. Kot je bil tedaj Jezusov križ tako težko sprejet in tudi nerazumljen, tako so tudi danes mnogi križi povezani z njegovim skrivnostnim telesom, ki je Cerkev. Križi v Cerkvi! Kako težko prenašamo nepopolnosti v Cerkvi, na vernikih, na duhovnikih in škofih; nepopolnosti v naših občestvih in skupnostih. Te naše misli so sicer dobrohotne in dobronamerne – da bi bili bolj sveti in bi znali bolje služiti. Saj jih poznamo: »To bi moralo biti tako in tako! Morali bi … ! Tega ne bi smelo biti!« Zares si želimo popolne brate in sestre, želimo si popolno skupnost; popolno Cerkev … ! Kako težko pa je včasih sprejeti vse naše nepopolnosti; grešnosti, nepravilnosti in umazanije, grešne situacije v Cerkvi … !

Jezus pa kar vztraja! Gre naprej v Jeruzalem; se ne izogne vojakom v vrtu Getsemani, ne pokliče legije angelov, ne stopi s križa … ! Saj je pravzaprav zato prišel, da vstopi v vse te situacije, da podari življenje in premaga smrt. Prišel je zato, ker tako zelo potrebujemo njegovo ljubezen in njegovo življenje. Vsi križi človeštva in naši osebni križi so izzvali Gospoda, da je prišel med nas. Jutri bomo ob velikonočni sveči prepevali hvalnico luči in v njej tudi besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje!«

Bratje in sestre, sprejemati križ ni človeško delo! To je lahko le Božje delo. Človeku se upira trpjenje; samo z Jezusom zmoremo sprejeti vse te križe: tudi svojo lastno nepopolnost, nepopolnost svojih bližnjih, nepopolnost Cerkve. Samo z Jezusom lahko premagamo tisto hudo skušnjavo, ki nam zvito govori: če je ta stvar, ta skupnost, ta človek tako nepopoln, potem ni nič vredno in je treba zavreči; pusti to in se ne ukvarjaj več s tem! Jezus pa vstopi noter, ozdravlja, obuja, dviga in vodi v polnost življenja.

 

msgr. dr. Franc Šuštar, pomožni ljubljanski škof